Jedro

Skrbnik denacionaliziranega premoženja po tretjem odstavku 67. člena ZDen ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe za plačilo najemnine za to premoženje. Aktivno so legitimirani (ne)znani dediči denacionaliziranega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženca zahteval plačilo najemnine za čas od januarja 1996 do septembra 1996 v znesku 629.985,96 SIT s pripadki (1. točka tožbenega zahtevka), pod 2. točko izreka tožbenega zahtevka pa je zahteval tudi plačilo mesečne najemnine po 69.597,80 SIT za najem poslovnega prostora v pritličju hiše R. 25/a v ...

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kot začasni skrbnik (in ne zastopnik) v denacionalizacijskem postopku je bil tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. I. T. je postala lastnica spornega prostora šele po sklepih o dedovanju 8.4.1997, tožba pa je bila vložena 8.11.1996. Napačna je tudi ugotovitev, da tožba ni sklepčna.

Pritožba ni utemeljena.

Osrednje vprašanje v tej pravdni zadevi je vprašanje tožnikove aktivne legitimacije. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so pravno pomembne za presojo tožnikove aktivne legitimacije, izhaja: -da je bil tožnik z odločbo (št. ..., z dne 13.4.1995) Republike Slovenije, Upravne enote L. (priloga A4) v denacionalizacijskem postopku upravičencev pokojnega J. in pokojne I. T. v smislu tretjega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) določen za skrbnika za posebni primer; -da je ta odločba postala pravnomočna 4.1.1996; -da je bila s sklepoma o dedovanju Okrajnega sodišča v .. z dne

8.4.1997 ("D" II D ../97 in "D" II D ../97), ki sta postala pravnomočna istega dne, za dedinjo denacionaliziranega premoženja proglašena njuna hči I. T.; -iz podatkov v spisu pa tudi izhaja, da je dne 8.11.1996 tožbo za plačilo najemnine vložil T. M. kot skrbnik za posebni primer, tožena stranka pa po nastopu litispendence (leta 2002) s subjektivno spremembo tožbe ni soglašala.

Ugotovitev prvega sodišča o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije je pravilna. Prvi odstavek 67. člena ZDen določa, da se odločba o denacionalizaciji glasi na upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Če pa je upravičenec iz prvega odstavka citiranega člena umrl, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere. 211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), na katerega tretji odstavek 67. člena ZDen tudi napotuje, določa, da se skrbnik za posebni primer določi tudi neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Prvi odstavek 190. člena ZZZDR, ki ga je kot splošnega potrebno uporabiti za presojo dolžnega skrbnikovega ravnanja s premoženjem, določa, da skrbnik samostojno opravlja v varovančevem imenu in na njegov račun kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja. "Iz citirane določbe jasno izhaja, da je skrbnik dolžan aktivno ravnati v poslih rednega upravljanja premoženja, vendar vse koristi (in tudi bremena) opravi za varovanca in v imenu varovanca - bodisi znane osebe bodisi neznane osebe, če je skrbnik premoženja. Kadar gre za neznano osebo, je vendarle znano vsaj to, kakšno lastnost ima ta oseba, ki je upravičenec premoženja, v upravljanju skrbnika za posebni primer.

Običajno so to dediči premoženja ..." (iz sodbe II Ips 44/2001 Vrhovnega sodišča RS). V obravnavanem primeru je Irma Tomšič s pravnomočnostjo citirane denacionalizacijske odločbe, tedaj celo pred vložitvijo tožbe, postala edini in znani dedič tudi spornih poslovnih prostorov, za kar je bila tudi razglašena s citiranima sklepoma o dedovanju dne 8.4.1997. To pa pomeni, da je bila le ona aktivno legitimirana zahtevati od toženca plačilo najemnine oziroma uporabnine za poslovni prostor in ne tožnik (čeprav je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval od tožene stranke, da vtoževani znesek plača njemu, na račun upravičencev). Še pred vročitvijo tožbe tožencu je Irma Tomšič bila tudi formalno (s citiranima sklepoma o dedovanju) razglašena za dedinjo in je imela vso možnost, da vsaj takrat, ker litispendenca še ni nastopila, neodvisno od privolitve toženca, sama prevzame vlogo tožnice v tej pravdi in od toženca zahteva plačilo najemnine oziroma uporabnine kot lastnica spornega prostora, za kar bi bila po materialnem pravu aktivno legitimirana. Ker je že iz povedanega razloga odločitev prvega sodišča pravilna, sodišče druge stopnje na ostale pritožbene trditve ne bo odgovarjalo.

Izpodbijana odločitev je v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, z očitanimi niti drugimi kršitvami postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ni obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je sprejeta z zavrnilnim izrekom sodbe.