Jedro

Ker je v 62. členu ZDen določena vsebina zahteve za denacionalizacijo, v 64. členu pa rok za njeno vložitev, ne pride v poštev uporaba določbe 130. člena ZUP 1986, kot to zmotno meni tožnica v svoji pritožbi, saj bi bila uporaba te določbe v nasprotju z ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.4.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 1) ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravila delno odločbo Upravne enote Ljubljana, z dne 28.9.2005; v izreku pod točko 2) pa je zavrnila zahtevek tožnice za denacionalizacijo premičnega premoženja, ki se je nahajalo v nepremičninah, zaplenjenih pok. B.B., in sicer v industrijskih zgradbah žage, v gospodarskem poslopju in v stanovanjski hiši v Ljubljani. Z navedeno delno odločbo je Upravna enota Ljubljana odločila: da se upravičencu B.B. podržavljeno premično premoženje, ki se je nahajalo v zaplenjenih industrijskih zgradbah žage v gospodarskem poslopju in stanovanjski hiši v Ljubljani, vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD v višini 80.071,00 DEM, izplačljivih v tolarski protivrednosti oziroma drugi valuti Republike Slovenije; zavezanka SOD je dolžna izročiti svoje obveznice v višini kot izhaja iz 1. točke te odločbe s pripadajočimi obrestmi skrbniku za posebne primere v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe pod izvršbo; za skrbnico za poseben primer do konca zapuščinskega postopka se postavi vlagateljica V.V.; vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in z razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje navaja, da zahtevka za vračilo podržavljenega premoženja, vloženega 2.6.1993, ki je izrecno označen kot zahtevek za vračilo nepremičnin (stanovanja, stanovanjske hiše, poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora), ni mogoče šteti (tudi) kot zahtevka za vračilo premičnega premoženja. Tako zahtevka za premično premoženje v vlogi z dne 23.11.2001 tudi ni mogoče opredeliti kot preciziranje (natančnejšo opredelitev) zahtevka, ki je bil podan z vlogo, vloženo 2.6.1993. Razširitev zahteve za denacionalizacijo z zahtevkom za (po obsegu in vrsti) dodatno premoženje pa ob upoštevanju določbe 1. odstavka 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tudi ni mogoče šteti za dopustno razširitev zahtevka v smislu 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), pač pa se šteje za nov zahtevek, za uveljavljanje katerega velja materialni prekluzivni rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Na takšno stališče je tudi Vrhovno sodišče RS oprlo svojo odločitev v več svojih sodbah, npr. z opr. št. I Up 141/2003 z dne 7.4.2005, opr. št. I Up 104/2003 z dne 20.1.2005. Glede na to, da iz zahteve za denacionalizacijo, vložene dne 2.6.1993, izrecno izhaja le zahtevek za vračilo nepremičnin, tožnica tudi ne more z uspehom zatrjevati, da je ob tem, ko je izpolnila vse podatke, ki so bili zahtevani v tipski vlogi, ki jo je za vložitev zahteve za denacionalizacijo uporabila, predložila dokumente o podržavljenju, zahtevala vrnitev celotnega podržavljenega premoženja. Uporaba obrazca - tipske vloge ni bila predpisana kot obvezna in so jo stranke lahko uporabile po svoji presoji, ne pa nujno. Ta obrazec po presoji sodišča prve stopnje strank ni mogel omejevati v tem smislu, da bi ne mogla zahteve podati glede vsega podržavljenega premoženja (po obsegu in vrsti), saj med drugim vsebuje tudi rubriko za opombe, kamor so stranke lahko dopisale tisto, za kar so menile, da je pravno pomembno za reševanje zadeve. Lahko so dopisale (dodale) zahtevke za dodatno premoženje, ali vsaj dodale podatek, da je bilo podržavljeno še dodatno premoženje, kar vse je organ zavezovalo k upoštevanju in reševanju takega zahtevka oziroma najprej k postopanju po 1. odstavku 68. člena ZUP 1986, če je bil zahtevek podan pomanjkljivo. Vnaprejšnje pavšalno opozarjanje strank na pravne posledice nepravilno ali nepopolno podane zahteve ne sodi v okvir dolžnosti, ki za organ izhajajo iz načel varstva pravic občanov in varstva javnih koristi (5. člen ZUP 1986) in pomoči neuki stranki (14. člen ZUP 1986) ter so urejene v posameznih določbah ZUP 1986. Da bi v zvezi s kakim konkretnim dogodkom organ kršil kako predpisano dolžnost iz okvira pomoči stranki pri uveljavljanju procesnih in materialnih pravic, pa tožnica niti ne zatrjuje.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, odločbo tožene stranke kot nezakonito odpravi in potrdi delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 28.9.2005. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi za odločitev nejasni in med seboj v nasprotju. V odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in vsebino listin ter zapisnikov. Zahtevek je bil podan za celotno premoženje, ki se je nahajalo v industrijskih zgradbah žage v gospodarskem poslopju in v stanovanjski hiši v Ljubljani in ki je bilo zaplenjeno pok. B.B.. S svojo vlogo z dne 23.11.2001 je podala le preciziran zahtevek glede na že predložene listine in glede na zahtevnost samega postopka, v katerem je bil pritegnjen tudi izvedenec. Ne gre za razširitev zahtevka, še manj pa za nov zahtevek, podan po izteku roka, predpisanega z zakonom. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da je šlo za razširitev zahtevka na podlagi 130. člena ZUP 1986, saj gre za isto pravno in dejansko podlago. Obrazec je bil uradno izdan, na njem pa jasno piše, da gre za vlogo (in ne za pripomoček) na podlagi 61. in 62. člena ZDen in da podpisnik s tem vlaga zahtevo za denacionalizacijo. Vložila je zahtevo za vrnitev z vsem potrebnim, sicer pa je menila, da jo bo upravni organ pozval k morebitni dopolnitvi, oziroma je to zapisala pod opombe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi za njegovo odločitev.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Svojo odločitev je pravilno obrazložilo. Glede na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, na katero se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo, pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ponavljati vseh razlogov za odločitev, ki jih je že navedla tožena stranka v svoji odločbi. Kot izhaja iz zahteve za denacionalizacijo, je tožnica s to zahtevo uveljavljala le vračilo nepremičnin, medtem kot vračila premičnin s to vlogo ni zahtevala. Šele s pripravljalnim spisom z dne 23.11.2001, ki ga je Upravna enota Ljubljana prejela dne 26.11.2001, je tožnica uveljavljala vračilo premičnin, ki so se nahajale v industrijskih zgradbah, v gospodarskem poslopju in v hiši. Ker je bila ta tožničina vloga podana po poteku v 64. členu ZDen določenega prekluzivnega roka (ki se je iztekel 7.12.1993), sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno presodila, da je bil zahtevek tožnice za vračilo zaplenjenih premičnin prepozno vložen. Res je, da se glede na določbo 2. odstavka 6. člena ZDen v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP 1986, če ta zakon ne določa drugače. Ker pa je v 62. členu ZDen določena vsebina zahteve za denacionalizacijo, v 64. členu pa rok za njeno vložitev, ne pride v poštev uporaba določbe 130. člena ZUP 1986, kot to zmotno meni tožnica v svoji pritožbi, saj bi bila uporaba te določbe v nasprotju z ZDen. Le v primeru, če je šlo za nejasno vlogo, je upravni organ pozival stranke k ustrezni dopolnitvi. V obravnavni zadevi pa ni mogoče trditi, da je šlo za nejasno vlogo oziroma da je šlo za razširitev že podanega zahtevka v z zakonom določenem roku. Naknadno dani zahtevek je bil dan po z zakonom določenem roku in ga je šteti za samostojni zahtevek. V denacionalizacijskem postopku namreč velja načelo dispozitivnosti strank, kar pomeni, da se postopek začne in vodi na zahtevo stranke in to v obsegu njenega opredeljenega materialnega zahtevka, v okviru katerega je morala stranka do izteka zakonskega roka določno opredeliti, katero premoženje zahteva. Če je stranka v denacionalizacijskem postopku zahtevala poleg nepremičnin tudi premičnine, je to morala v svoji zahtevi posebej in izrecno navesti. Če pa tožnica v zahtevi za denacionalizacijo in v njenih pravočasnih dopolnitvah (do izteka roka za vlaganja zahtev po 64. členu ZDen) zahtevka za vrnitev premičnin ni postavila, potem upravni organ ni imel zakonite podlage za vsebinsko obravnavanje takega zahtevka. To pa sta pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožnice vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).