Jedro

Glede na trditveno podlago in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin oziroma nastanka take pogodbe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neobstoječ pravni posel. Dedna izjava z dne 3. 6. 2004 ni nična, saj ni bila podana v nasprotju s 133. in 136. členom ZD, tožnik pa v trditvah ni navedel dejstev o obstoju zakonskih razlogov za ničnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti ustne pogodbe med pravdnima strankama o zamenjavi nepremičnin, ki naj bi jih tožnik podedoval kot zakoniti dedni delež po pokojnem očetu za nepremičnine na naslovu P., v lasti toženke ter izjave tožnika o odstopu dednega deleža v korist toženke, podane v zapuščinskem postopku pri Okrajnem sodišču v Celju D 311/2004. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni izstaviti primerno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v njegovo korist vpisala lastninska pravica na nepremičninah ter zavrnilo zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter mu povrniti odmerjene stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožniku pa je naložilo dolžnost povrniti toženki pravdne stroške v znesku 6.370,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo do plačila.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je izpodbijana sodba izčrpno obrazložena in vsebuje razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki so pritožbenemu sodišču omogočili preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve.

6. Pritožbene novote, ki niso dovoljene, pa so pritožbene navedbe v zvezi z izpovedbo toženkinega moža, da mu ne bi podpisal listin v slovenskem jeziku in da ni bil zastopnik družbe A. d.o.o., da so to formalnosti, ki jih pravdni stranki in toženkin mož v času, ko so sodelovali, niso upoštevali, da je bil tožnik kot manj izobražen in manj premožen od njiju in zato šibkejša stranka, da ga je sestra (toženka) imela pod komando, da ni res, da toženkin mož ni imel nobenih pooblastil za družbo A. d.o.o., da je bila to njegova firma (kakor je izpovedala priča K.), da je toženka bila očitno le formalno družbenik in direktor, da bi tožnik lahko prebival v svoji solastni hiši, kot tudi na L. na domačiji in da ne bi imel nobenega interesa urejati hiše na P., vanjo vlagati, če ne bi bilo obstoječega dogovora o zamenjavi nepremičnin. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel teh dejstev, v pritožbi pa ni izkazal, da jih ni mogel navesti že pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPPP), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Tožnikova in pričina izpovedba pa ne moreta nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

7. V zvezi z ugotavljanjem spornih dejstev o tem, ali sta se tožnik in toženka dogovorila, oziroma ali sta sklenila ustno pogodbo o tem, da ji bo tožnik prepustil svoj dedni delež po očetu, toženka pa mu je v zameno obljubila njej lastno nepremičnino na naslovu P., je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje: “-” da je toženka na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 4. 8. 1994 za kupnino 60.000,00 DEM postala lastnica do celote hiše na naslovu ..., skupaj z ostalimi nepremičninami (vse nepremičnine v vl. št. 63 k. o. G.), “-” da je tožnik 3. 6. 2004 na naroku v zapuščinski zadevi po pokojnem očetu sprejel svoj dedni delež, nato pa ga odstopil toženki, ki ga je sprejela, pred tem pa je tožnik 31. 1. 2001 podpisal izjavo, iz vsebine katere izhaja, da se že pred uvedbo dedovanja po skupnem očetu odpoveduje svojemu dednemu deležu v korist toženke, “-” da tožnik v svoji trditveni podlagi ni navedel dejstev o tem, kdaj, kako in kje je bil sklenjen med njima ustni dogovor, torej podrobnosti o zatrjevanem sklenjenem ustnem dogovoru o menjavi, ampak je navedel le, da sta se za to dogovorila in da sta v letu 2000, ko je tožnik začel z deli pri obnovi nepremičnine na naslovu P., tak dogovor že imela sklenjen in je zaradi tega dogovora vlagal v to nepremičnino, torej da je dogovor o menjavi nepremičnin bil sklenjen že pred letom 2000 ali okoli leta 2000, “-” da je tožnik zatrjeval, da je podal izjavo svoje volje (da bo zamenjal nepremičnine in odstopil svoj dedni delež toženki) zaradi toženkine prevare in v zmoti, ker mu je najprej obljubila menjavo nepremičnin, potem pa si je premislila in je glede njegove volje obstajala napaka, “-” da je tožnik zatrjeval, da ne ve, kje in kdaj so bile sestavljene in podpisane listine (priloga A 17 in A 18), izpovedal pa je o tem, kako in kdaj so nastale, “-” da toženka ni podpisala listin v prilogah A 17 in A 18, obe listini sta kopiji, tožnik ni dokazal, da ima original listin toženka, zato ji sodišče ni naložilo dolžnosti, da jih predloži, listina v prilogi A 18 pa ni prepričljiv dokaz in ne dokazuje, da naj bi tožnik s svojim delom odslužil toženkino pomoč, tožnik pa je imel dostop do štampiljke podjetja A. d.o.o., “-“ da je tožnik v svojih trditvah najprej zanikal kakršnokoli pomoč toženke njemu, potem pa je navajal, da je to pomoč odslužil, “-” da je toženka kategorično zanikala sklenitev zatrjevanega dogovora, da priča M. L. v izpovedbi ni potrdila tožnikove izpovedbe, da je ta priča bila seznanjena z ustnim dogovorom o zamenjavi nepremičnin med pravdnima strankama, prav tako takega dogovora ni potrdila nobena od zaslišanih prič, “-” da izjava z dne 31. 1. 2007 ne dokazuje obstoja ustnega dogovora o menjavi nepremičnin, ker je nenavadno, da takega dogovora nista zapisala v samo izjavo, če je tak dogovor bil po tožnikovih zatrjevanjih sklenjen že prej (v letu 2000), da nista zapisala v samo izjavo razloga, zakaj se tožnik odpoveduje dednemu deležu po očetu glede na tožnikova zatrjevanja, da je bila ta izjava (31. 1. 2001) napisana prav zaradi ustnega dogovora, “-” da je toženka zatrjevala in dokazala, da ji je tožnik svoj dedni delež po očetu odstopil iz razloga, ker mu je nudila pomoč v kazenskem in razveznem postopku in tudi sicer z izročitvijo različnih denarnih zneskov, in da je toženka tožniku dejansko nudila pomoč, tudi denarno, saj v kazenskem postopku in potem v času prestajanja zaporne kazni (od marca do konca leta 2002) s pomočjo pri urejanju čimprejšnjega izhoda iz zapora in z nudenjem finančne pomoči, ko je toženkin mož plačal račun odvetnice Š. in ko mu je toženka večkrat dajala denar, “-” da tožnik ni dokazal, da bi s svojim delom toženki odslužil njeno pomoč, ker izjava v prilogi A 18 tega ne dokazuje, in ker tega v izpovedbah nista potrdili priči L. in M.(katerih zaslišanje je tožnik predlagal v zvezi s tem spornim dejstvom), in ker zgolj izpovedba priče P., ki je potrdila tožnikove trditve, da je tožnik vozil toženkine avtomobila na popravilo v Slovenijo, ne dokazuje njegovih trditev, da je z delom v Švici in z delom v Sloveniji ter s temi prevozi odslužil pomoč, ki mu jo je nudila toženka, “-“ da vrednost toženki odstopljenega solastnega deleža 1/10 nepremičnin ni primerljiva z vrednostjo (toženkinih) nepremičnin, ki naj bi se zamenjale, in da je nelogično, da bi toženka svojo staro hišo na naslovu P. zamenjala za solastni del nepremičnin, na katerih imajo deleže ostali solastniki.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke: “-” da ustni dogovor oziroma pogodba o zamenjavi nepremični ni bila sklenjena, da ustna pogodba oziroma dogovor sploh ni nastal (da gre za neobstoječ pravni posel), “-” da tožnik uveljavlja ničnost ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin in ničnost izjave o odstopu dednega deleža, utemeljuje pa ju z razlogi za izpodbojnost, saj zatrjuje toženkino prevaro (ni držala obljube o prenosu lastnine na nepremičnini P.) in posledično svojo zmoto pri podaji izjavi volje (da bo odstopil svoj dedni delež toženki zaradi zamenjave nepremičnin), ter je zato zahtevek za ugotovitev ničnosti ustne pogodbe in izjave neutemeljen, “-” da je sankcija v primeru napake volje izpodbojnost in ne ničnost, tožnik bi na podlagi svojih trditev lahko uveljavljal le izpodbojnost, pravica zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi napak volje (torej uveljavljati izpodbojnost) pa preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti, v vsakem primeru pa s potekom treh let od dneva sklenitve pogodbe, “-” četudi pa bi tožnik pravilno tožil na izpodbojnost, pa bi bil utemeljen toženkin ugovor zastaranja zahtevka glede na konkreten primer, ko naj bi bila ustna pogodba o menjavi nepremičnin sklenjena leta 2000, izjava o odstopu dednega deleža pa je bila dana že 3. 6. 2004, tožba pa je bila vložena 28. 12. 2009. 9. Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje iz nerazumljivih razlogov ni upoštevalo listinskih dokazov, ki jih je tožnik predložil, in da ti izkazujejo dejanski dogovor med pravdnima strankama. Pritožba pri tem ne konkretizira, katerih listinskih dokazov (množina) sodišče prve stopnje ni upoštevalo, iz celotnih pritožbenih navedb pa smiselno izhaja, da pritožba meri na dokazni listini v prilogah A 17 in A 18. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je upoštevalo dokazno listino A 18, saj jo je dokazno ocenilo. Dokazna ocena pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna glede na dejanske ugotovitve v zvezi s to listino, pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je to neverodostojen dokaz.

10. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem pritožbe, da je priča L. potrdila dogovor med pravdnima strankama o zamenjavi nepremičnin. Sodišče prve stopnje je povsem verodostojno povzelo izpovedbo te priče v obrazložitvi svoje sodbe in jo tudi pravilno dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ta priča ni potrdila tožnikovih navedb po obstoju oziroma sklenitvi ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin, da tudi nobena druga priča takega dogovora ni potrdila, tudi v izpovedbi zaslišane toženkine hčerke (priča D. V.) ni najti potrditve zatrjevanega dogovora, kar neutemeljeno trdi pritožba. Ne le, da se tožnik ni mogel spomniti točnega datuma sklenitve ustnega dogovora, v svoji trditveni podlagi ni navedel prav nikakršnih pravno relevantnih okoliščin, v katerih naj bi ta bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo in pritožba ga ne izpodbija.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi tožnikovih trditev, ki izhajajo iz tožbe, njegovih pripravljalnih vlog in zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo, ugotovilo, da je tožnik zatrjeval: “-” da sta se s toženko dogovorila, da bo tožnik toženki prepustil svoj dedni delež po očetu, toženka pa mu je obljubila prepustiti v last njej lastno nepremičnino, “-” da sta pravdni stranki dogovorili menjavo nepremičnin, da je tožnik svoj del dogovora izpolnil in toženki prepustil delež po pokojnem očetu, toženka pa si je premislila, da je šlo za sporazumen dogovor oziroma obljubo, ravnanje toženke je nezakonito, ničen je celoten dogovor o zamenjavi nepremičnin, ki predstavlja nerazdeljivo celoto, vključno s tožnikovo izjavo v zapuščinskem postopku, “-” da sta se s toženko dogovorila, da bo tožnik dobil njeno hišo v zameno za prepustitev dednega deleža po očetu in za dela, ki jih je zanjo opravil v Švici, ko je podedovala njegov delež, pa si je premislila, “-” toženka mu je obljubila, da dobi tožnik v menjavo hišo na P., ko je bila stara hiša obnovljena, je tožniku rekla, da dogovor več ne velja, tako ravnanje nasprotuje moralnim načelom družbe, da je bil med njima dogovor o menjavi nepremičnin, “-” da glede na ustni dogovor, da bosta naknadno še pisno uredila zamenjavo nepremičnin, to pa se ni uresničilo, da ga je toženka prevarala.

Iz take trditvene podlage ne izhaja, da je med pravdnima strankama bila sklenjena ustna pogodba o zamenjavi nepremičnin, temveč izhaja, da je toženka tožniku obljubila, da bo z njim sklenila pravni posel in mu prepustila v last svojo nepremičnino, tožnik pa ji je obljubil, da bo njej odstopil svoj dedni delež, ki ga bo dobil po očetu, toženka pa svoje dane obljube ni izpolnila in z njim ni sklenila obljubljenega pravnega posla. Glede na take trditve in glede na ugotovljena dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe o menjavi nepremičnin, torej ni dokazal nastanka ustne pogodbe in je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neobstoječ pravni posel. 12. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi navedlo tudi določbo 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in glede na tožnikovo trditveno podlago tudi to določbo pravilno uporabilo, ko je sprejelo zaključek, da tožnikova trditvena podlaga ne vsebuje pravno relevantnih dejstev za uporabo te zakonske določbe.

13. Po določbi 104. člena Zakona o dedovanju (ZD) je neveljavna pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino in tudi pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Pričakovana dediščina je glede na citirano zakonsko določilo nedopusten predmet pogodbene obveznosti, pogodba sama pa zaradi tega nična, kakor to določa 35. člen OZ. Vendar, kot je bilo že obrazloženo zgoraj, tožnik ni dokazal, da je med njim in toženko bila sklenjena taka ustna pogodba.

14. Toženka pa je pridobila lastninsko pravico na tožnikovem dednem deležu na podlagi tožnikove dedne izjave, podane na zapuščinski obravnavi 3. 6. 2004, torej je ta bila podana v skladu z določbami 133. in 136. člena ZD. Taka izjava pa je nepreklicna, dedič, ki je tako izjavo podal, pa lahko zahteva njeno razveljavitev, če jo je podal zaradi sile, grožnje ali zvijače, ali če je bila dana v zmoti (138. člen ZD). Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da tožnikova dedna izjava z dne 3. 6. 2004 ni nična, saj ni bila podana v nasprotju z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami, tožnik pa v trditveni podlagi ni navedel dejstev o obstoju zakonskih razlogov za ničnost. Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da je pravno neveljavna tožnikova izjava o odpovedi dednemu deležu v korist toženke z dne 31. 1. 2001, ker prvi odstavek 137. člena ZD določa, da nima pravnega učinka odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno. Ker pa ni bilo nikakršnih posledic oziroma pravnih učinkov tožnikove dedne izjave z dne 31. 1. 2001, jo je sodišče prve stopnje pravilno presojalo le v zvezi z ugotavljanjem obstoja zatrjevane ustne pogodbe, v zvezi s tem pa je pravilno ugotovilo, da je ta izjava ne potrjuje.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti izjave o odstopu dednega deleža v korist toženke, dane 3. 6. 2004 v zapuščinskem postopku D 311/2004 pri Okrajnem sodišču v Celju ter posledično tudi zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v korist tožnika pri spornih nepremičninah vpisala lastninska pravica.

16. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialno pravno stališče, da bi tožnik s tožbo lahko zahteval le izpodbojnost izjave z dne 3. 6. 2004, saj je navajal, da je izjavo dal zaradi prevare (zvijače) toženke. Ob nespornih dejstvih, da je sporno dedno izjavo tožnik dal 3. 6. 2004, tožbo pa vložil 28. 12. 2009, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 99. člena OZ in pravilno zaključilo, da bi bil tožnikov zahtevek na izpodbojnost podane dedne izjave, če bi ga v tožbi postavil, zastaran. Pritožba tega zaključka niti ne izpodbija.

17. V zvezi z utemeljenostjo zahtevka za plačilo 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila na podlagi zakonskih določb o neupravičeni obogatitvi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva: “-“ da tožnik ni podal konkretnih in natančnih navedb o tem, kdaj so bila izvedena posamezna zatrjevana vlaganja v toženkino nepremičnino in koliko časa so trajala (oziroma v katerem časovnem obdobju je zatrjevana vlaganja izvedel), “-” da je glede časovne opredelitve zatrjeval le, da je z deli začel leta 2000, in sicer najprej z urejanjem ceste in da sta takrat že imela sklenjen dogovor o menjavi nepremičnin, obstoja tega pa ni dokazal, “-” da je toženka predložila račune iz leta 1999 in v zvezi s tem zatrjevala, da se nanašajo na uporabljen material pri tožnikovih vlaganjih v njeno nepremičnino, s tem pa je smiselno trdila, da so bila vlaganja izvajana že v letu 1999, “-” da je toženka kot nesporne priznala ureditev ceste, ureditev okolice, v hiši ureditev talnih površin v obsegu položitve toplega poda na že obstoječe betonirane talne površine, ureditev kopalnice in WC, napeljavo centralne, vodovoda, ureditev kanalizacije in greznice, pri tem pa je trdila, da je vsa ta dela financirala sama (material in delo), zato tožnik ni bil oškodovan, “-” da je toženka izrecno zanikala, da je tožnik naredil fasado, pokril prizidek, obzidal dimnik in popravil streho, “-” da je tožnik urejal cesto do nepremičnine na naslovu P., da pa zaradi tega ni imel stroškov oziroma ni bil oškodovan, ker je material premo kompenzacije pridobil od cestnega podjetja, stroške prevoza tega materiala pa je nadomestila toženka, “-” da je Občina Šentjur v okviru izvedbe gradbenih del zaradi plazu vzpostavila prevoznost te ceste v makedamski obliki tako, da je vgradila nekaj kubičnih metrov gruščnega materiala in uredila drenažo, “-” da je tožnik dela na cesti začel opravljati s svojim gradbenim strojem že leta 1998, v hišo pa se je vselil že pred letom 2000, ko se je poročil, v hiši je bil že pred tem (pred poroko), “-” tožnik ni zanikal, da je toženka plačala račune iz leta 1999 (ki jih je tudi predložila v spis), sodišče pa mu ni verjelo, da se ti računi nanašajo na nepremičnino na naslovu PO., ker je na podlagi izpovedb zaslišanih prič P. S., M. M., D. V., S. K., J. V., R. K. in J. T. o dejstvu glede časa tožnikove nastanitve v hiši ... zaključilo, da je z deli na cesti tožnik začel leta 1998, v začetku 1999 pa je začel urejati notranjost hiše, “-” da dejstvo, da toženka razpolaga z računi za material, dokazuje njene navedbe, da je ona to financirala, tudi sama dela z bagrom in pogonsko gorivo za bager v zvezi z delom na cesti, “-” da listinski dokaz v prilogi A 17, ker ni verodostojen in prepričljiv iz istih razlogov, iz katerih ni prepričljiva listina v prilogi A 18 (ker je fotokopija in ker je tožnik razpolagal s štampiljko podjetja A. d.o.o.), zato ta listina ne dokazuje, da je dela v zvezi z izgradnjo ceste financiral tožnik, “-” da je tožnik dokazal, da je pokril prizidek oziroma staro drvarnico, “-” da fasada ni bila na novo izdelana, da so bile le zakrpane luknje med kamni, pri tem pa ni jasno, ali gre za večje luknje ali za krpanje manjših razpok in tako tožnik ni dokazal trditve, da je fasado napravil na novo, ni pa zatrjeval, da je bila le delno pokrpana in prebarvana, “-” da priči K. D. in R. K. nista dobila plačanega dela, ki sta ga opravila, zaradi česar tožnik ni bil oškodovan, financiranje stroška materiala za ta dela pa je dokazala toženka, “-” da je tožnik v svoji izpovedbi zanikal, da bi obzidal dimnik, ob obnovi v letu 2007 do 2009 ga je dala na novo obzidati toženka in starega ni več, zato toženka zaradi teh del tudi ne more biti okoriščena, “-” tožnik je sam priznal, da strehe na hiši ni popravljal, “-” da je bil narejen vsaj en estrih v hiši, če ne več in ne drži toženkina trditev, da ti niso bili narejeni, “-” glede prizidka je bila narejena betonska plošča, ogrodje in ostrešje, tožnik pa je v svoji trditveni podlagi priznal, da je ta prizidek potegnil plaz, kar pomeni, da ne obstaja več, “-” da je toženka uspela dokazati, da je financirala vsa dela, ki jih je izvedel tožnik, ker je tožni navedel le, da je imel solidno plačo in ni navedel kolikšno, da je zaslužil z del z bagrom in ni navedel koliko, da je prejel odpravnino, ki jo je porabil za nakup mercedesa, “-” da je tožniku pred začetkom del razpadla zakonska zveza, da sta mu toženka in njen mož finančno pomagala v kazenskem postopku in tudi pred tem, da je imel tožnik v teku izvršilni postopek, da mu je priča T. pripeljal drva in ni terjal plačila, ker tožnik ni imel nekih dohodkov, da ni imel dovolj sredstev in ni mogel sam financirati vseh zatrjevanih vlaganj, ampak je to financirala toženka s pomočjo njenega moža, da tožnik del ni bil sposoben financirati sam in zato tudi ni bil prikrajšan in toženka ne obogatena, “-” da je marca 2005 tožnik nepremičnino zapustil, da je toženka po njegovem odhodu vse spremenila, kar je on vložil in obnovil, da je tožnik priznal in zato ni sporno, da od njegovih izvedenih vlaganj ni ničesar več v sporni nepremičnini, “-” da je toženka nepremičnino popolnoma obnovila zato, ker je to bilo potrebno za normalno bivanje v hiši, ker je morala ponovno vzpostaviti centralno napeljavo, kar je uničil tožnik, ker je bilo to nujno za življenje v hiši, enako velja za ureditev kopalnice glede na starost hiše, povsem utemeljeno je zamenjala električno napeljavo, streho in nepremičnino uredila, kot je sama želela za svoje bivanje v njej.

18. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga potrjujejo izvedeni dokazi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek za povrnitev vlaganj v toženkino nepremičnino ni utemeljen iz razloga, ker ni uspel dokazati, da je sam financiral zatrjevana izvedena dela in zato ni mogoče govoriti o njegovem prikrajšanju. Neutemeljen pa je tudi zato, ker je nesporno med pravdnima strankama, da je toženka nepremičnino v celoti obnovila in po tožniku izvedenih del ni več ter zato ni mogoče govoriti o okoriščenju toženke na njegov račun, v zvezi s tem pa ji ni moč očitati ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

19. Sicer pa pritožba neutemeljeno navaja, da so zaslišane priče potrdile, da je tožnik z izvajanjem del pričel v letu 2000. Pritožba sama izpostavlja različne izpovedbe prič glede tega dejstva. Ob ugotovljenem in neizpodbijanem dejstvu, da je pričel bivati v hiši v letu 2000, pa to leto ne more sovpadati s pričetkom izvedbe del glede na njegove trditve o potrebnosti izvedbe del za usposobitev hiše za bivanje.

20. Tožnik v pritožbi ni konkretno izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vsa izvedena dela financirala toženka, razen materiala za cesto, ki ga je tožnik dobil kot kompenzacijo od cestnega podjetja. Pritožba trdi le, da so priče potrdile, da je tožnik vlagal v nepremičnino toženke. Drži le pritožbena navedba, da je priča T. potrdil, da je pripeljal 15 do 18 kamionov materiala za cesto. Glede količine tega materiala pa so bile tožnikove trditve povsem drugačne, saj je najprej v tožbi trdil, da je bilo tega materiala okoli 50 tovornjakov, nato pa, da je bilo tega materiala, ki je bil kompenziran, za 20 tovornjakov. Niti tožnik niti priča Trobiš pa tega materiala nista ovrednotila, tožnik ni trditve o sprovedeni kompenzaciji kot načinu plačila tega materiala niti približno ovrednotil. V pritožbi pa tudi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da za stroške tega materiala ni bil prikrajšan. Takšen zaključek pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilen glede na tožnikovo navedbo (v vlogi z dne 16. 4. 2013), da je cestnemu podjetju dal (torej omogočil) deponijo za odvečni material pri izgradnji mostu in je v zameno dobil 20 kamionov materiala za cesto.

21. Torej ob dejstvu, da ni navedel niti vrednosti svoje usluge cestnemu podjetju, s katero je kompenziral prejeti material, niti vrednosti tega materiala, drugačen zaključek ni mogoč.

22. Če ima pritožba v delu, ko trdi, da so priče potrdile tožnikova vlaganja v toženkino nepremičnino, v mislih to, da so priče potrdile njegove trditve o tem, da je vsa izvedena dela tudi sam plačal, pa je pritožba neutemeljena. V pritožbi navedene priče so izpovedale, da ne vedo, kako so bila dela plačana oziroma kdo jih je plačal. 23. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno izvedenih dokazov skladno z določbo 8. člena ZPP ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank, zato izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

24. Pritožba ni izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

25. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo potrebna odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Zato je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške, ki so mu z njeno vložitvijo nastali (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.