Jedro

Tožnikove pavšalne navedbe, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav in revščine, pa tudi zato, ker tam ni bolnice, zdravstvene oskrbe in pravic, po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi tam grozila resna škoda, še zlasti zato, ker je kot frizer oziroma brivec v Maroku imel plačano delo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 18. 1. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je Arabec muslimanske veroizpovedi, samskega stanu, ki ni služil vojaškega roka, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Ima dokončano osnovno šolo in je poklicni brivec. V Kraljevini Maroko (v nadaljevanju tudi Maroko ali izvorna država) še vedno prebivajo njegova mati in sestri. Oktobra 2022 je od tam odšel, saj tam ni dela, želi si spremeniti življenje. Je edini sin v družini, njegova mati ne dela, oče mu je umrl 2019. V Slovenijo je nezakonito vstopil preko balkanske poti iz Hrvaške. Njegova ciljna država je Italija. Svojo istovetnost z izvirnikom osebnega dokumenta ni izkazal, saj naj bi imel potni list pri prijatelju v Turčiji, pošta pa dokumentov v Evropo ne dostavlja. Osebno izkaznico je pustil v izvorni državi.

3. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidna vsebina osebnega razgovora, ki ga je tožena stranka s tožnikom opravila dne 6. 3. 2023. Takrat je predložil fotokopijo svoje potne listine in navedel, da je sedaj njegova ciljna država Španija, kjer lepo ravnajo z begunci, tam ima prijatelje. Ima končanih šest razredov osnovne šole, šolati se je prenehal, da bi lahko delal. Doma govori berbersko, zna tudi arabsko in malo francosko. V izvorni državi je cel dan priložnostno delal kot frizer, na kokošji farmi in v trgovini s prehranskimi izdelki, ker pa njegov zaslužek ni zadoščal za preživetje, jim je finančno pomagal stric. Zaposlitev je iskal tudi v drugih krajih. Če bi v Maroku imel zaposlitev, ga ne bi zapustil, saj tam ni bil ogrožen. Drugih razlogov za odhod iz izvorne države ni navedel. Menil je, da tam ne bi imel prihodnosti, če bi zbolel, bi bil brez zdravstvene oskrbe. Če bi se sedaj moral vrniti, bi tam doživljal psihično krizo. Pojasnil je, da mu je denar za pot v Evropo dala mati, ki je prodala zlatnino. V Grčiji ga je prijela policija, zato je bil tam primoran zaprositi za mednarodno zaščito in je v zvezi s tem prejel negativno odločitev. Na Hrvaškem prošnje za mednarodno zaščito ni vložil, saj Hrvaška takrat še bila del schengenskega območja.

4. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je ta prošnjo utemeljeval le s slabo ekonomsko situacijo v Maroku. Menila je, da so navedena dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za zapustitev države je tožnik navedel slabe možnosti za zaposlitev. Ocenila je, da ti razlogi ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter. Tožnik ni navajal, da bi bili proti njemu osebno uperjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Čeprav je po svoji subjektivni presoji opravljal slabo plačana dela, je z opravljanjem občasnih del v različnih panogah lahko dostopal do trga dela. V postopku je izpostavljal zgolj sistemske pomanjkljivosti v Maroku, ni pa izkazal, da bi bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi.

5. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi; sam je navedel, da tam ni imel osebnih težav in ni bil ogrožen. Tožena stranka je zaključila, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

6. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek oziroma, da jo nadomesti s sodbo, s katero se mu prizna mednarodna zaščita.

8. Navaja, da je po narodnosti Berber. Čeprav je splošno znano, da so v Maroku Berberi diskriminirani, mu tožena stranka v zvezi s tem ni postavila nobenega vprašanja, zato dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotovila v celoti. Berberščina je v Maroku uradni jezik, kljub temu pa mu v šolanje v tem jeziku ni bilo omogočeno. Tožena stranka se ni ozirala na navedeno ekonomsko in socialno diskriminacijo, da v izvorni državi ni imel zdravstvene oskrbe in prihodnosti. Zato se ni mogoče strinjati z njenimi ugotovitvami, da njegovih navedb ni bilo mogoče povezati z nobenim od razlogov preganjanja. Izpostavlja stališče sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, da v določenih primerih, ekonomski razlogi lahko pomenijo tudi kršitev pravice do življenja iz 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). ESČP je v navedeni zadevi menilo, da je prag resnosti tveganja »dosežen, če bi brezbrižnost organov države povzročila, da bi oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire, znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi zmogla zagotoviti svojih najosnovnejših potreb, kot je napr. hrana« (glej članek sodnika A. A. v reviji Odvetnik 108/22, str.15). Tožnik meni, da je omenjeni primer povsem primerljiv z njegovo situacijo. Navedbe, da v izvorni državi v primeru bolezni ne bi imel zdravstvene oskrbe, bi morala tožena stranka razlagati tako, da mu tam ni omogočen dostop do zdravnika in do zdravstvenih storitev, ker nima denarja. Meni, da je iz njegovih izjav vseeno moč razbrati, da mu ni bil omogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic, saj jih izvorna država sploh ne pozna.

9. Iz tožbe nadalje izhaja ocena, da ugotovitev tožene stranke, da je Maroko varna izvorna država, ni zadostna. Tožena stranka mu ni postavila nobenega vprašanja v smislu določb 39. in 42. člena Procesne direktive 2013/32/EU2 (v nadaljevanju Procesna direktiva), v skladu s katerima ocena ali je država varna, lahko upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, dejansko podvrženi sankcijam. Na osebnem razgovoru je bil brez pooblaščenca, sam pa ni mogel vedeti ali razumeti, kaj bi lahko navedel v tej smeri. Odgovarjal je zgolj na vprašanja uradne osebe, ne da bi razumel, kaj bi moral v zvezi s svojim statusom navesti. Vprašanje je, ali mu je bilo zadosti pojasnjeno glede prisotnosti in pravice, da ima pooblaščenca, kar je sicer odklonil. Če je namreč mislil, da bo moral usluge pooblaščenca sam plačati, potem to pojasnjuje njegov odgovor, da pooblaščenca, ki bi mu sicer lahko nudil pomoč, ni zahteval. Tožnik ima sicer končanih šest razredov osnovne šole, vendar to še ne pomeni, da je „funkcionalno“ pismen. Zato je treba ugotoviti ali mu je tožena stranka vsebinsko omogočila, da bi ga v postopku pred upravni organom zastopal pooblaščenec in ali je on ta pravni pouk res razumel. 10. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Dodatno navaja, da je tožnik v postopku izrecno navedel, da osebno težav v Maroku ni imel, zato so tožbene navedbe glede diskriminacije zaradi berberske narodnosti brezpredmetne. Dejal je tudi, da izvorne države ne bi zapustil, če bi tam imel zaposlitev.

_O sodni presoji_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, ker na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. 12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.3 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 15. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Odločitev tožene stranke temelji na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Na osebnem razgovoru je zatrdil, da bi ostal v Maroku, če bi imel zaposlitev, da tam ni imel osebnih težav in ni bil ogrožen (prim. 4. stran zapisnika o osebnem razgovoru).

18. Tožnikove pavšalne navedbe, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav in revščine, pa tudi zato, ker tam ni bolnice, zdravstvene oskrbe in pravic9, po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi tam grozila resna škoda, še zlasti zato, ker je kot frizer oziroma brivec v Maroku imel plačano delo. Ni sporno, da tožnik nima otrok. Na osebnem razgovoru je povedal, da je zaslužil 8 do 9 EUR na dan, kar po njegovi subjektivni oceni ni zadostovalo za preživetje. Ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi odvisen od javne pomoči, zato njegovo sklicevanje na sodbo ESČP M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, ni utemeljeno. Pojasnil je, da ni imel dovolj denarja, da bi si kupil lokal, za to bi potreboval 60.000 EUR. Dejal je, da bi lahko lokal tudi najel, vendar tega ni storil, ker bi moral kupiti opremo za lokal, ki je draga. Najeti lokal ne bi bil njegov in bi moral delati za lastnika. Tožnik v Maroku ni delal le kot frizer, delovne izkušnje je pridobil tudi na kmetiji in v trgovini. Zato je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela.

19. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik šele na osebnem razgovoru povedal, da je Berber. Ko mu je tožena stranka to predočila, je dejal, da ga prej nihče ni povprašal po narodnosti. To ne drži - tožnik se je glede svoje narodnosti izjavil že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito; takrat je dejal, da je po narodnosti Arabec, ki govori arabsko in malo francosko, berberske narodnosti in berberskega jezika pa takrat ni omenil. Šele v tožbi je prvič splošno navedel, da naj bi ga v šoli kot Berbera diskriminirali, ker pouk ni potekal v berberskem jeziku, čeprav je v izvorni državi uradni jezik. Tega očitka ni konkretiziral in ni pojasnil, zakaj ga ni omenil že prej, zato ga ni bilo mogoče upoštevati.

20. Tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku onemogočen dostop do izobraževanja, socialnih storitev ali izvajanja drugih osnovnih pravic. Tam se je šolal, zdravstvena oskrba mu ni bila onemogočena. Tožena stranka njegove hipotetične in posplošene izjave, da v primeru bolezni ne bi imel dobre zdravstvene oskrbe, pravilno ni upoštevala. Tožnik namreč ni trdil, da so mu v Maroku odrekli zdravstveno storitev, zgolj predpostavil je, da v primeru bolezni teh storitev ne bi bil deležen. Ker ni pojasnil dejanskih okoliščin, na katerih ta predpostavka temelji, ji sodišče ni sledilo.

21. Kot že ugotovljeno; tožnik je na osebnem razgovoru izjavil, da bi ostal v Maroku, če bi imel zaposlitev, da tam ni imel osebnih težav in ni bil ogrožen (17. tč. obrazložitve), zato tožena stranka ni imela nobenega razloga, da bi tožniku zastavljala vprašanja v smislu določb 39. in 42. člena Procesne direktive. Ob vložitvi prošnje na mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, mu je ponudila možnost, da navede še morebitne druge razloge za mednarodno zaščito oziroma, da doda druge okoliščine, o katerih se še ni izjavil, vendar je to odklonil. 22. Tožnik na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Po oceni sodišča s takšnim postopanjem ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Ni ga bilo mogoče zaslišati in posledično preizkusiti tožbenih navedb o njegovi morebitni funkcionalni (ne)pismenosti ter o tem kako razumljivo sta mu bila predstavljena pravica do pooblaščenca in dejstvo, da je Kraljevina Maroko uvrščena na seznam varnih držav10. Iz zapisnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je bil tožnik s tem seznanjen, da dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ni potreboval, odklonil pa je možnost, da bi bil pri podaji prošnje prisoten njegov pooblaščenec. Tako iz zapisnika ob vložitvi prošnje kot tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da je tožena stranka v obravnavani zadevi s postavljanjem vprašanj razjasnjevala vse okoliščine, ki bi bile v njegovem primeru pomembne z vidika priznanja mednarodne zaščite.

23. To sodišče je v 36. točki sodbe I U 1718/2021 z dne 16. 2. 2022 izpostavilo, da sta podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.11

24. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.12

25. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.13 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.14 To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.15 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

26. Nenazadnje po presoji sodišča tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da izpodbijana odločba nima razlogov o morebitnem izpolnjevanju statusa subsidiarne zaščite in o resni škodi, ki bi jo lahko tožnik utrpel zaradi vrnitve v izvorno državo. Tožena stranka je namreč v četrtem odstavku na 4. strani izpodbijane odločbe ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave ocenila za nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 27. Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) 3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 9 Prim. 3. stran zapisnika o osebnem razgovoru. 10 Tožniku je bilo dejstvo, da tožena stranka šteje, da je Maroko varna izvorna država, predočeno ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, vendar tega ni komentiral. Bil je poučen, da lahko kadarkoli opozori na nejasnost oziroma o njej vpraša uradno osebo, vendar tega ni storil. 11 Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice _lahko_ nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 12 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 13 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 14 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 15 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve.