Jedro

Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti mora biti pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 25. 9. 2023 (točka I izreka), s sodbo pa je ugotovilo ničnost Kreditne pogodbe št. 000 z dne 31. 3. 2005, Notarskega zapisa Kreditne pogodbe št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi člena 142 Stvarnopravnega zakonika v zvezi s členom 7.a Zakona o potrošniških kreditih, notarja A. A. iz O., opr. št. SV 001 z dne 12. 4. 2005 (točka II izreka), naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da prvemu tožniku (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača 57.795,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33.838,61 EUR od 15. 10. 2021 dalje do plačila, od zneska 16.520,47 EUR od 29. 3. 2023 dalje do plačila in od zneska 2.436,52 EUR od 25. 9. 2023 dalje do plačila (točka III izreka), ugotovilo, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice pri nepremičnini ID znak: parcela ... 415/3, kot glavni nepremičnini in pri nepremičninah ID znak: ... 385, ID znak: ... 386, ID znak: ... 388, ID znak: ... 389, ID znak ... 390, ID znak: ... 393/1, ID znak: ... 393/2, ID znak: ... 403, ID znak: ... 394/1, ID znak: ... 396/1, ID znak: ... 396/2, ID znak: ... 402, ki je bila vknjižena v korist toženke na podlagi notarskega zapisa Kreditne pogodbe 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi člena 142 Stvarnopravnega zakonika v zvezi s členom 7.a Zakona o potrošniških kreditih, opr. št. SV 001 z dne 12. 4. 2005, za terjatev v višini 40.000.000,00 SIT glavnice, z valutno klavzulo, s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi v višini šestmesečnega CHF LIBOR-ja, povečanega za 3 odstotne točke letno, ki so spremenljive in začnejo teči od dneva dokončne porabe kredita oz. najpozneje 1. 5. 2005 in zapadejo v plačilo vsakega zadnjega dne v mesecu oz. ob končni zapadlosti kredita, s končno zapadlostjo kredita z obrestmi 31. 3. 2025 in možnostjo upnice do predčasnega odpoklica, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri navedenih nepremičninah, neveljavna in se izbriše (točka IV izreka) ter odločilo, da stroške postopka tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) v celoti krije toženka (točka V izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo (točke II, III, IV in V izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Iz pritožbe je razvidno, da toženka uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ali nepravilne uporabe določb ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kršitev številnih ustavnih pravic, prav tako pa tudi pravic, ki jih ima po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o njenem ugovoru o vrednosti spornega predmeta, ki ga je podala že v odgovoru na tožbo. Nadalje meni, da so materialnopravno napačni zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na presojo pojasnilne dolžnosti in nepoštenost pogodbenega pogoja ter da je valutna klavzula v kreditni pogodbi veljavna in zakonita. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti v obsegu in vsebini, ki bi zadostila smernicam Sodišča EU, Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS.

Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na te smernice pojasnilno dolžnost toženke bistveno razširilo in pri tem retroaktivno uporabilo določbe sedaj veljavnega Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2), ki v času sklenitve kreditne pogodbe ni veljal, tedaj veljavni ZPotK pa vsebine pojasnilne dolžnosti ni jasno in natančno opredeljeval. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo neposredno na Direktivo 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva), odločbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/11 z dne 21. 9. 2011 (v nadaljevanju Priporočilo ESRB) in Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Toženka je v celoti upoštevala vsa priporočila in usmeritve Banke Slovenije, je ravnala v skladu s priporočili regulatorja in ZPotK, zaradi česar ji ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z zahtevami profesionalne skrbnosti oziroma ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožnik kot kreditojemalec je imel možnost, da kredit predčasno odplača ali zaprosi za konverzijo iz CHF v EUR, pa tega ni izkoristil. Celo po sedaj veljavni ureditvi (ZPotK-2) ima potrošnik v primeru obsežnih valutnih sprememb (le) pravico do konverzije pogodbe v domačo valuto, nikakor pa takšna sprememba ne privede do ničnosti kreditnih pogodb. Toženka izpostavlja, da je ZPotK specialnejši predpis v primerjavi z ZVPot, zaradi česar je uporaba ZVPot izključena, izpolnjeni pa so tudi pogoji za izključitev uporabe Direktive 93/13/EGS. Sankcijo ničnosti ZPotK določa zgolj za določbo, ki bi v škodo potrošnika razveljavila ali spremenila katerokoli določbo tega zakona.

Pritožba nadalje navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru valutna klavzula ni predstavljala glavnega predmeta pogodbe. Valutna klavzula je bila namreč posamično dogovorjena. Sklenitev kreditnih pogodb z valutno klavzulo je bila v času sklenitve sporne kreditne pogodbe dopuščena in tudi izrecno predvidena v nacionalni zakonodaji. Toženka je pojasnilni dolžnosti, kot jo je v času sklenitve kreditne pogodbe opredeljeval tedaj veljavni ZPotK, v celoti zadostila, tožnik je bil o tem, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje in obrestno tveganje ter da se v primeru spremembe menjalnega tečaja in ali spremembe referenčne obrestne mere lahko spremenijo tudi mesečne anuitete oziroma kreditne obveznosti, ustrezno obveščen.

Toženka vztraja pri ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka ter glede presoje začetka teka zastaralnega roka v sporih med potrošniki in ponudniki glede domnevne nepoštenosti pogodbenih pogojev opozarja na sodno prakso VSRS (II Ip 14/2020 in II Ips 67/2021) ter sodbo SEU C-698/18.

Pritožba odločitev sodišča prve stopnje graja tudi po višini in navaja, da je sodišče prve stopnje povsem neupravičeno prevalilo dokazno breme glede višine kondikcijskega zahtevka nanjo. Ker kreditna pogodba vsebuje valutno klavzulo v CHF, je v vidika enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF mora tožeča stranka vrniti, in ne koliko to znaša v EUR. Zneska v višini 57.795,60 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo od tožnika, prav tako ni mogoče preizkusiti.

Zaradi napačne odločitve je po mnenju pritožbe zmotna tudi stroškovna odločitev.

Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se bo sodišče druge stopnje opredelilo le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z uradoma upoštevnimi in v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami, prav tako ni obremenjena z v pritožbi uveljavljanimi kršitvami ustavnih in konvencijskih pravic.

Sodišče druge stopnje glede v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ugotavlja, da ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov te kršitve. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. Ta procesna kršitev bi bila podana le v primeru, če bi bila obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ne bi bil mogoč. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobeden izmed očitkov, ki jih toženka v pritožbi izpostavlja, ne predstavlja omenjene kršitve. Sodba sodišča prve stopnje ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, in v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane točke.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnikov in toženke in odgovorilo ter se opredelilo do vseh bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi. S pomočjo celostne dokazne ocene, ki je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter na tako ugotovljeno dejansko stanje glede teh dejstev, ki so bistvena za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem je upoštevalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter zaključke sprejelo na podlagi uspeha celotnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je opredelilo do relevantnih dejstev in ni povzelo vseh izpovedb strank in prič oziroma se ni izreklo o tistih navedbah in izpovedbah, ki za odločitev niso bistvene (kot na primer izpovedba priče B. B., ki ni bila vključena v proces odobritve kredita).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev dokaza z izvedencem ekonomske stroke. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka neizvedbe tega dokaza v postopku na prvi stopnji ni grajala (prvi odstavek 286.b člena ZPP), hkrati pa pojasnjuje, da sodišče prve stopnje omenjenega dokaza utemeljeno ni izvedlo, saj gre v konkretnem primeru za neprimeren dokaz, ker se z njim ne bi dokazovala pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev. Ekonomski faktorji, ki lahko vplivajo na spremembo tečaja ali zavedanje toženke o možnosti spremembe tečaja, namreč v konkretnem primeru niso odločilnega pomena za presojo spornih vprašanj.

Tožnika v predmetni zadevi uveljavljata ničnost kreditne pogodbe št. 000 z dne 31. 3. 2005, Notarskega zapisa Kreditne pogodbe št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 001 z dne 12. 4. 2005, ki sta jih sklenili pravdni stranki, posledično pa zahtevata tudi plačilo 57.795,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnika v predmetni zadevi uveljavljata ničnost kreditne pogodbe iz razloga kršitve pojasnilne dolžnosti in znatnega neravnotežja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka zaključilo, da pojasnilna dolžnost s strani toženke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnikoma niso bile predstavljene vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera toženke, zaradi česar sta kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve nična.

13.Pritožbeno sporno je, ali je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, ali je pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF nepošten, ali je valutna klavzula v kreditni pogodbi veljavna in zakonita oziroma ali je toženka pri sklenitvi kreditne pogodbe ravnala v dobri veri, prav tako pa sta pritožbeno sporni tudi višina kondikcijskega zahtevka in odločitev o ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka.

Materialnopravna podlaga odločitve

14.Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 navedlo, katera je relevantna materialnopravna podlaga, ki jo je treba uporabiti v primerih, kot je predmetni. V času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZVPot je v 23. členu določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Če takšne pogoje postavi, so ti nični. V 24. členu je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: a) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali b) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali c) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali č) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, za nejasna določila pa je določeno, da jih je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

15.Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu, izpolnjena zahteva jasnosti in razumljivosti, preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člen 4(2) Direktive 93/13).

Pojasnilna dolžnost je sestavni del načela vestnosti in poštenja. Glede na to, da je SEU izhodišča, podana v zadevi Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA (C-186/16 z dne 20. 9. 2017), v svojih kasnejših odločitvah dopolnilo ter zavezujoče oblikovalo abstraktno vsebino pojasnilne dolžnosti (zlasti v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE (C-609/19 z dne 10. 6. 2021)) ter glede na stališča Ustavnega sodišča v več razveljavitvenih odločbah, je Vrhovno sodišče v sodbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki jim je nato sledilo še v zadevah II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, navedlo izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. V prvih dveh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče svoje postroženo stališče glede pojasnilne dolžnosti obširno argumentiralo. Tem stališčem je Vrhovno sodišče sledilo tudi v zgoraj omenjeni zadevi, za obširnejšo argumentacijo (oprto na prakso SEU in Ustavnega sodišča) je napotilo na navedeni predhodni odločbi, nato pa povzelo le bistvene pravne sklepe Vrhovnega sodišča v navedenih zadevah, kot sledi:

Razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, so določeni alternativno. To pomeni, da za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog. Res pa je, da je pogoj dobre vere neločljiv del preostalih treh razlogov, zato pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika (glej 45. točko sodbe II Ips 8/2022).

Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča splošno opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.

Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke, upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju.

Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabljiva, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji. Sodišče mora zato ob uporabi nacionalnega prava in zlasti določb posebne ureditve, sprejete z namenom izvajanja zahtev iz direktive, nacionalno pravo povsod, kjer je to mogoče, razlagati ob upoštevanju besedila in cilja zadevne direktive, da bi doseglo rezultat, ki ga slednja zasleduje.

VSRS je v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 obrazložilo, da presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo ni izključena niti po drugem odstavku 1. člena Direktive, niti po ZVPot. Po ZVPot je vselej možna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja. Tretji odstavek 21. člena ZPotK namreč izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Ker je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis, slednji ureja širši obseg pravic potrošnika (oziroma obveznosti ponudnika), ki niso izrecno (drugače) urejene z ZPotK. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izključitev uporabe ZVPot in Direktive, so tako neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na retroaktivno uporabo prava. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, so formalnopravno sprejete v obliki sodb. Odgovori na vprašanja, ki jih predložijo nacionalna sodišča, so kot del sodbe SEU zavezujoči ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta Evropske unije oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma ex tunc. Razen če SEU omeji časovni učinek svoje sodbe, se razlaga in (ne)veljavnost akta Unije štejeta od dneva vstopa akta v veljavnost oz. od dneva izteka roka za implementacijo predmetnega akta. Sodbe SEU so tako formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji, ki ga morajo na podlagi 3.a člena URS ter ustaljene sodne presoje SEU ex offo upoštevati vsi oblastveni organi in na katerega se lahko, prav tako neposredno, sklicujejo posamezniki v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na v času sklenitve sporne kreditne pogodbe veljavne določbe ZPotK, ZVPot, OZ, v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993, merili SEU in nacionalno sodno prakso, ki prav tako razlaga predpise, veljavne v času sklepanja sporne pogodbe na način, ki je skladen s cilji le-teh in v skladu z visokim standardom varstva potrošnika v EU, zaradi česar pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava in posledično o posegih v ustavne in konvencijske pravice toženke, niso utemeljene. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na priporočila ESRB, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v tej smeri.

Dejanska podlaga odločitve

Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj in tožnica kot solidarna porokinja in zastaviteljica sta s toženko dne 31. 3. 2005 sklenila kreditno pogodbo št. 000, katere predmet je bil stanovanjski kredit, dan izven namena poklicne in pridobitne dejavnosti v višini 259.010,15 CHF, z dobo vračanja 20 let, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo dne 30. 4. 2005;

dne 12. 4. 2005 je bil sklenjen tudi Notarski zapis Kreditne pogodbe št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 001, ko je bila zaradi zavarovanja denarne terjatve toženke iz obravnavanega kredita ustanovljena in vknjižena skupna hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na v točki IV izreka navedenih nepremičninah;

višina anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 1.533,94 CHF, bila je določena spremenljiva obrestna mera, ki je takrat znašala 6 mesečni CHF - LIBOR, povečana za 3%, efektivna obrestna mera pa je na dan sklenitve pogodbe znašala 3,82% letno;

toženka je tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe kredit z valutno klavzulo CHF ponudila kot stabilen, varen in ugoden;

tožnika sta v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, toženka pa je prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko;

tožnik oziroma tožnika sta prejela znesek 259.010,15 CHF oziroma 166.855,70 EUR, tožnik pa je nato odplačal 219.651,99 EUR, kar pomeni, da je kredit preplačal v znesku 52.795,66 EUR.

Pogodbeni pogoj

22.Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmoten zaključek, da valutna klavzula ni predstavljala glavnega predmeta pogodbe. Pritožbene navedbe, da gre za posamično dogovorjen pogoj, niso utemeljene. Dokazni postopek je namreč pokazal, da v predmetni zadevi ne gre za posamično dogovorjen pogoj, saj sta tožnika izpovedala, da sta na banki podpisala pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila toženka, na podlagi katere jima je posodila določeno količino denarja, ki sta se ga zavezala vrniti v točno določeni valuti v posameznih mesečnih obrokih, skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini posameznih določil. Prav tako nista imela vpliva na pogoje predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, zato je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.

Sistem evropskega varstva potrošnikov "temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Osrednji pomen ima zato pojasnilna dolžnost prodajalca ali ponudnika, s katero se uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive.

Glede pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja

24.Merila pojasnilne dolžnosti so avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da mora banka podati zadostna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. To pomeni, da mora biti za izpolnitev pojasnilne dolžnosti pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

25.Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja. Pojem potrošnik v smislu 2. člena Direktive 93/13/EGS je namreč objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga.

26.Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedene dejanske podlage pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj tožnikoma ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje. Toženka tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni podala zadostnih informacij o valutni klavzuli, kot pogodbenemu pogoju, ter tako, glede na smernice SEU, Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS, ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, saj ju ni opozorila na realno možnost apreciacije in tudi depreciacije CHF ter ju ni obvestila o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njune obveznosti v celotnem obdobju trajanja odplačevanja kredita zaradi nihanja menjalnih tečajev in tveganja, ki je povezano s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Potrošnik bi namreč moral biti seznanjen z vsemi elementi, ki vplivajo na tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju.

27.Četudi bi šlo za kreditojemalca, ki je bil že vnaprej odločen, da bo najel kredit v CHF, kot navaja toženka v pritožbi, to še ne pomeni, da banka ni bila dolžna opraviti pojasnilne dolžnosti. Toženka v pritožbi navaja, da je izpolnila pojasnilno dolžnost in tožnikoma zagotovila vse potrebne informacije v zvezi s tveganji, ki jih sprejemata, a sta jih slednja zanemarila. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je dokazni postopek pokazal nasprotno, in sicer da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena tako, da bi se lahko tožnik kot kreditojemalec zavedal in razumel, kakšno tveganje sprejema s kreditom v valuti, ki ni enaka valuti, v kateri prejema plačo.

28.Ker toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje glede na stališče VSRS v zadevi II Ips 8/2022 zaključilo, da je toženka kršila zahtevo dobre vere v postopkovnem smislu oziroma načelo vestnosti in poštenja, kar zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

29.Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, opustitev izpolnitve pojasnilne dolžnosti že sama po sebi pomeni, da (nepojasnjen) pogodbeni pogoj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je nadaljevalo, da je v konkretnem primeru podana tudi nepoštenost pogodbenega pogoja v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot in da je toženka z neizpolnitvijo pojasnilne dolžnosti ustvarila položaj znatnega neravnotežja, saj tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe nista imela zadostnih informacij in sta ostala v primerjavi s toženko v informacijsko podrejenem položaju ter posledično nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti. Če potrošnik ni bil opozorjen na dejstvo, da lahko ima kredit, vezan na tujo valuto, v dolgoročnem obdobju znatne negativne posledice (tudi takšne, ki jih bo potrošnik težko obvladoval), ki jih utemeljeno ni pričakoval v takšnem obsegu, je nepoštenost pogodbenega pogoja podana tudi po tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

30.Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.

31.Ker pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj sta tožnika ostala v primerjavi s toženko v informacijsko podrejenem položaju in posledično nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti. Pritožba v tej zvezi tudi ne more uspeti s sklicevanjem predčasno odplačilo in konverzijo, saj se s predčasnim plačilom in konverzijo ne bi izničil učinek same ničnosti, kot posledice nepoštenega pogodbenega pogoja oziroma ne bi prišlo do vzpostavitve dejanskega stanja, kot je bilo pred sklenitvijo kreditne pogodbe in bi bila tožnika še vedno v slabšem položaju (kot izhaja iz točke 29 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Ničnost kreditne pogodbe

32.Ko je ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, da je podana njena slaba vera in da je bil pogodbeni pogoj (valutna klavzula), vsebovan v kreditni pogodbi in notarskem zapisu te pogodbe, nepošten, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sporna kreditna pogodba nična. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot).

33.Posledica ničnosti glavnega pogodbenega pogoja (valutna klavzula), je ničnost celotne kreditne pogodbe in notarskega zapisa. Ker skladno z določbo drugega odstavka 270. člena OZ s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo tudi poroštvo, zastava in druge stranske pravice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je posledično neveljavna tudi vknjižba hipoteke, kot izhaja iz točke IV izreka izpodbijane sodbe.

Glede zastaranja kondicijskega zahtevka

34.V zvezi z ugovorom zastaranja je odločilno, kdaj je začel teči zastaralni rok kondikcijskega zahtevka. Toženka v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, in sicer da sta bila tožnika že leta 2008, oziroma leta 2011, najkasneje pa leta 2015 seznanjena s tem, da se je valutno tveganje realiziralo v njuno škodo, kar pomeni, da je zastaralni rok potekel leta 2020 in je tožba, ki sta jo tožnika vložila leta 2021, prepozna.

35.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ).

36.VSRS se je v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 v zvezi z razlago teka zastaralnih rokov pri kondikcijskem zahtevku oprlo na pravo EU, po katerem mora sodišče upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive, zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem.

37.Sodna praksa SEU omogoča vložitev tožb šele takrat, ko se je povprečni potrošnik lahko seznanil z ničnostjo. SEU je kot pravilo sprejelo razlago, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost pogodbenega pogoja.

38.Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se je spremenila šele s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (le tej so sledili sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, sodba in sklep II Ips 49/2023 ter sodba in sklep II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter sklep II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023), sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zastaranje kondicijskega zahtevka ni moglo začeti teči že v času trajanja pogodbenega razmerja, saj se tožnik takrat še ni mogel seznaniti s pravno oceno o (morebitni) ničnosti kreditne pogodbe.

39.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o ugovoru zastaranja ravnalo pristransko in neobjektivno ter ni upoštevalo subjektivnih okoliščin na strani tožnika, ki se nanašajo na zastaranje. Kot izhaja iz točke 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se tožnik leta 2011 (čeprav se je znesek mesečne anuitete takrat že spremenil) še ni mogel zavedati, da je prišlo pri sklepanju kreditne pogodbe s strani toženke do kršitve pojasnilne dolžnosti. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče toženke, da je za pričetek teka zastaranja ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja v letu 2008, ter kasneje v letih 2011 in 2015. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik takrat še ni mogel vedeti, kakšen bo učinek tečajnih nihanj na njegovo celotno obveznost. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožnika, da potrošnik vse do konca pogodbenega razmerja ne more vedeti, ali je bila odločitev o načinu kreditiranja z valutno klavzulo smotrna ali ne in kakšni bodo dejanski učinki sklenjene kreditne pogodbe.

40.Kot izhaja iz točke 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka od kreditne pogodbe odstopila dne 9. 7. 2019. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da ob vložitvi tožbe dne 15. 10. 2021 zastaralni rok za uveljavljanje dajatvenega tožbenega zahtevka še ni potekel. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ugovor zastaranja dajatvenega/kondikcijskega zahtevka ni utemeljen, je zato pravilna, pritožbene navedbe v tej smeri pa neutemeljene. S časovnimi okviri in razlogi za zastaranje, na katere se sklicuje toženka, bi bilo nesorazmerno poseženo v pravico potrošnikov do sodnega varstva. S zgoraj navedeno razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka, kot enega od najpomembnejših ciljev direktive 93/13/EGS.

Kondikcijski zahtevek

41.Nacionalno pravo pravne posledice ničnih pogodb ureja v prvem odstavku 87. člena OZ. Če je bilo na podlagi takšne pogodbe kaj izpolnjeno, je potrebno to vrniti (vzpostaviti status quo ante). Stranki pridobita kondikcijski zahtevek (določbe od 190. do 198. člena OZ).

42.Kot izhaja iz točke 39 obrazložitve izpodbijane sodbe, sta tožnika iz naslova kreditne pogodbe prejela 259.010,15 CHF, kar je na dan odobritve kredita po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF znašalo 40.000.000,00 SIT oziroma 166.855,70 EUR. Tožnik je predmetni kredit odplačal v skupnem znesku 219.651,99 EUR, kar je za 52.795,66 EUR več, kot je od toženke prejel.

43.Pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da mora toženka tožniku plačati znesek 52.795,66 EUR in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da mu mora vrniti razliko v zneskih, kot izhajajo iz valute CHF in ne EUR. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Kondikcijski zahtevek je utemeljen v EUR, ker je tožnik prejel izplačilo kredita v EUR in je tudi mesečne anuitete odplačeval preračunane iz CHF v EUR, pri čemer se je valuta CHF uporabljala zgolj za obračunavanje višine najetega kredita in njegovih mesečnih anuitet, vse transakcije pa so dejansko potekale v EUR, zaradi česar je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora toženka tožniku vrniti preplačan znesek v EUR in ne CHF.

44.Vrhovno sodišče RS je v zvezi s tem vprašanjem že pojasnilo, da zaradi bistveno enakega namena kreditne pogodbe z valutno klavzulo in kreditne pogodbe v tuji valuti ter zaradi bistveno podobnega položaja, v katerem so se v obeh primerih po spremembah vrednosti CHF znašli posojilojemalci, veljajo glede presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev v obeh primerih enaki kriteriji. Namen valutne klavzule in namen sklenitve posla v tuji valuti je namreč v bistvenem enak, saj postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem tudi pravilno zaključilo, da bi bilo vračilo preplačila v CHF v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli in načelom pravičnosti ter bi vzpostavilo stanje, kot da pogodba sploh ne bi bila nična, saj bi tožnika kljub nepoštenosti pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledični ničnosti celotne kreditne pogodbe morala trpeti vse nastale tečajne razlike, kar bi bilo nepravično z vidika načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ).

45.Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi, kar je na podlagi nične pogodbe prejela, tako da je naložilo toženki povrnitev razlike med izplačanim zneskom kredita in odplačanim zneskom, kar znese 52.795,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot izhajajo iz točke III izreka (v zvezi s tem delom zahtevka pritožbene graje ni bilo).

46.Posledično pa je pravilna tudi stroškovna odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bo vrednost spornega predmeta bistvena pri odmeri pravdnih stroškov, ki jo bo v nadaljevanju opravilo sodišče prve stopnje. Pri tem bo pozorno, da sta tožnika v tožbi vrednost spornega predmeta ocenila na 166.855,70 EUR, toženka pa je v odgovoru na tožbo temu ugovarjala. V zadevi imamo opravka s tremi tožbenimi zahtevki, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Vmesni ugotovitveni zahtevek je prejudicialen (gre za predhodno vprašanje, zato določitev sporne vrednosti ni potrebna - II Ips 303/2014 z dne 11. 4. 2014) obema drugima zahtevkoma, od katerih je eden denarni (kondikcijski zahtevek), drugi pa nedenarni (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).

47.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

48.Toženka, ki ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka krijeta tudi tožnika sama, ki z odgovorom na pritožbo nista pripomogla k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. V zadevi SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, je SEU pojasnilo, da je nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju, skladna z ureditvijo Direktive.

2Posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravno poslovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti.

3O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P. (2023). Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.

4Sodba SEU v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 z dne 5.10.2004, točka 113.

5VSM Sodba I Cp 435/2024 z dne 30. 7. 2024.

6Iz točke 17 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je "SEU opozorilo na priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011".

7Ali gre pri tem za izpodbojno domnevo, ni acte clair.

8Sodba C-472/11, Banif Plus Bank, 19. točka obrazložitve in navedena sodna praksa.

9VSRS Sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

10VSRS sklep II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, v katerem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na združeni zadevi SEU C-698/18, C-699/18, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Societe Generale.

11Iz analize odločb SEU izhaja: A. zastaranje ne more pričeti teči: od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16.7.2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9.7.2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22.4.2021); od dneva (dnevov) ko je nacionalno Vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25.4.2024); od dneva (dnevov) ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU (če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti; C-561/21 z dne 25.4.2024); B. zastaranje lahko prične teči: od dneva pravnomočnosti sodne odločbe o ugotovitvi ničnosti - ker pa je ta razlaga sicer v nasprotju z zgoraj citiranim pravilom, lahko banka dokazuje drugače (C-561/21 z dne 25.4.2024).

12(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.

13Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.