Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pri konkretni odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo merila, ki so določena v členu 179. Obligacijskega zakonika.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba: -razveljavi v delu, v katerem je odločeno o zamudnih obrestih od odškodnine za nepremoženjsko škodo in o stroških postopka in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter

-spremeni glede višine nepremoženjske škode tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.503,76 EUR (tedanjih 600.000,00 SIT).

V preostalem izpodbijanem, a ne razveljavljenem in ne spremenjenem delu, pa se pritožbi zavrneta in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v I. je v obravnavani zadevi s sklepom z dne 6.6,2005 združilo v skupno obravnavanje pravdno zadevo pod opr.št. po tožbi tožeče stranke B.D. zoper toženo stranko V.R. in pravdno zadevo pod opr.št. po nasprotni tožbi tožnika V.R. proti toženi stranki D.B.. Kljub temu, da je R.V. vložil nasprotno tožbo, je zanj, glede na združitev obeh pravdnih zadev in uporabe vodilne, opravilne številke, v tej odločbi uporabljena označba tožena stranka oziroma toženec, za D.B. pa tožeča stranka oziroma tožnik. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik dne 29.11.2003 zaradi toženčevega udarca utrpel poškodbo zobne korenine in mu prisodilo odškodnino za nematerialno škodo v skupnem znesku 1.150.000,00 SIT, od tega na račun odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 500.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 550.000,00 SIT, za materialni škodo pa 196.000,00 SIT. Na dosojeni znesek nematerialne odškodnine je prvostopenjsko sodišče priznalo še pripadajoče zamudne obresti od dneva sojenja dalje, na dosojeni znesek materialne odškodnine pa zakonske zamudne obresti od 6.6.2005 dalje in toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 588.881,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja dalje. Višji tožbeni zahtevek po tožbi je zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka zahtevala plačilo odškodnine v znesku 1.850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in jo v tem delu vrne v ponovno sojenje. Pri odmeri odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti se je sodišče oprlo na izvedeniško mnenje, pri tem pa prezrlo, da je izvedenec v mnenju ugotovil, da se je bolečina srednje intenzitete stopnjevala. Zato ni mogoče kategorično trditi, da je tožnik trpel le srednje hude bolečine, saj so bile te tudi zelo hude. Sodišče tudi ni upoštevalo psihičnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi manjkajočega prvega sekalca, kar vse je ugotovil sodni izvedenec. Ker sodišče ni skrbno in celovito preučilo izvedensko mnenje, je dejansko stanje ostalo zmotno in pomanjkljivo ugotovljeno. Pri odmeri odškodnine za to obliko škode je sodišče premalo upoštevalo tudi vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem. Pravično denarno odškodnino bi zato predstavljal ravno vtoževani znesek 800.000,00 SIT. Tudi pri odmeri odškodnine za strah sodišče ni pravilno uporabilo izvedenskega mnenja, saj je izvedenec jasno zapisal, da je tožnik trpel hud primarni strah, za katerega meni, da se je po pregledu pri zobozdravniku postavil v realne okvire, ne pa da je potem sekundarni strah povrem izzvenel, kot je napačno ugotovilo sodišče. Tožnik je izpovedal, da je bil zaskrbljen za svoj izgled, kar je običajno za vsakega človeka, ki ima izbit prvi sekalec. Zato ni res, da je sekundarni strah povsem izzvenel po pregledu pri zdravniku. Dosojeni znesek za strah tako ne predstavlja pravične odškodnine.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o obrestnem zahtevku, saj se je sklicevalo na na načelno stališče XXXIII skupne seje, Poročilo VS SRS 1987/I, namesto, da bi pravilno uporabilo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Poleg navedenega pa tudi ni upoštevalo določila 165. člena OZ, ki pravi, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ker je tožnik že pred vložitvijo tožbe naslovil na toženca natančno specificiran zahtevek in je toženec ta zahtevek v celoti zavrnil, je toženec gotovo v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti od dneva, ko je tožnik nanj naslovil svoj zahtevek, torej od 17.12.2003 dalje. Glede na vse navedeno pa tožnik izpodbija tudi stroškovno odločbo, ki je v celoti odvisna od uspeha v pravdi.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, ker meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in površno ugotovilo dejansko stanje in zato od pritožbenega sodišča pričakuje,da bo opravilo pretres vseh dokazov in ugotovilo popolno in resnično dejansko stanje, izpodbijano sodbo razveljavilo in nadomestilo z novo, da bo pošteno in pravično odločilo o obeh odškodninskih zahtevkih, ter pravično, brez upoštevanja za pravdo nepotrebnih in odvečnih stroškov tožnikovega pooblaščenca za tri pripravljalne vloge, odmerilo strankam v plačilo stroške pravdnega postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo navedbam tožnika, ki so po naravi stvari sporne, nelogične in neresnične. Tako je prvostopenjsko sodišče sledilo absurdni navedbi tožnika, da naj bi toženec svojega psa pri povratku s polja spodbujal k izločanju iztrebkov pri njegovi hiši. Ta trditev pa ne vzdrži resne presoje resničnega dejanskega stanja spornega dne, saj živali k takemu početju ni mogoče prisiliti in tudi ni logično, da bi žival opravila tako potrebo šele po 20 minutah sprehoda. Vztraja pri trditvah v odgovoru na tožbo in navaja, da je bil pri običajnem dnevnem sprehodu najprej sam žrtev napada tožnika, da je tožnik toženca odrinil, spodmaknil in s tem vrgel na tla, pri čemer je toženec utrpel poškodbe desne rame, komolca in kolena. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je toženec fizično šibkejši, starejši (tožnik 33 let, toženec 64 let) ter slabšega zdravja. Ko se je znašel na tleh, je doživel šok, strah za življenje pred napadalcem, zato se je sunkovito dvignil in pobegnil domov vzeti zdravilo A., saj bi ga v nasprotnem lahko zadel srčni infarkt. Dopušča možnost, da je pri svojem sunkovitem dvigu, mogoče zadel tožnika, vendar šele po tem, ko je bil sam napaden, a se tega zaradi doživetega šoka in primarnega strahu ne more spomniti. Toženec zagotovo tožnika ni namerno udaril, niti udarec ni mogel biti zelo močan, saj je splošno znano, da ko nekoga z glavo hipotetično udariš v zobe, glava v takem primeru sama utrpi poškodbe, kar v v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Možno pa je tudi, da udarec z glavo ni bil tako močan in je tožnik že prej imel majav ali bolan zob tako, da je za njegov zlom zadostoval že manjši udarec. Sodišča namreč tožnik ni seznanil s stanjem svojih zob pred poškodbo, niti o stanju tožnikovih zob pred poškodbo ni bil podan nikakršen dokaz, niti zaslišanje njegovega klečečega zdravnika. Iz izpovedi priče V.P., je mogoče celo razbrati, da je imel tožnik celo protezo oz. umetne zobe. Resen dvom v stanje tožnikovih zob pred poškodbo, je toliko bolj upravičen, ker je sodišče pri odmeri odškodnine očitno izhajalo, da je bil poškodovan zdrav in estetsko popoln zob mladega človeka. Prvostopenjsko sodišče je sodbo oprlo na izpoved priče V.P., J.P., J.Pr. in B.P.. Priča J. in B.P. spornega dogodka nista videli. Njihove navedbe okoli pretepa s tožencem (ko naj bi se ta domnevno vrgel na avtomobil) pa nimajo nobene zveze z obravnavanim dogodkom in so nedokazane in povsem irelevantne, zato se prvostopenjsko sodišče nanje neutemeljeno sklicuje. V.P. je star mati tožnikove partnerke, s tožencem v sporu, zato je njeno pričanje pristrano in verjetno neverodostojno, saj ob tem, da navaja, da je dogodek videla ne ve povedati kako izgleda toženčev pes. Priča P.V. je dogodek slišala iz svojega okna, videla, da bi se toženec zaletel v tožnikovo zobovje pa gotovo ni, saj sama navaja, da ji je tožnik pokazal izbiti zob, zato sklepa in je to in vse ostalo skonstruirala in izpovedala na podlagi pripovedi tožnika. Motiv za pristrano pričanje je več kot očiten, sorodstvena povezava s tožnikom, neposredna materialna korist za tožnika in njeno vnukinjo, dolgoletni in konstantni intenzivni spor s tožencem. Prav tako je sporno pričanje J.Pr., tožnikove daljne sorodnice. Sama sicer navaja enako zgodbo kot V.P., vendar iz njene izpovedi ni mogoče trdno sklepati, da je bila ob spornem dogodku prisotna, saj ne izpove podrobnosti. Glede na to, da je s tožencem v dolgoletnem sporu, je tudi njena izpoved skonstruirana na podlagi pripovedi tožnika. Konstrukt izpovedi obeh prič je tožniku pripomogel zapeljati sodišče v zmoto tudi z navajanjem, da naj bi toženec še isto popoldne delal na polju, s čimer naj bi izpodbili dejansko stanje. Skupno vsem pričam, ki so izpovedale pred sodiščem prve stopnje je, da so s tožencem v hudih sporih, zato tudi njihove izpovedi ne odražajo realnega poteka dogodka in so bržkone izmišljene. Prvostopenjsko sodišče zanemarja dejstvo, da je bil toženec lažje telesno poškodovan, kar je vse dokumentirano s številnimi zdravniškimi potrdili. Nelogično je, da je sodišče slepo sledilo navedbam tožnika in pri tem zanemarilo vrsto dokazov, ki za razliko od spornih skonstruiranih pričanj v korist tožnikove verzije dogodka, jasno in nedvoumno potrjujejo to,kar navaja toženec. Toženec se pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine,saj je ta pretirana za fizične bolečine. Tožniku tako ni bilo potrebno poiskati urgentne zdravniške pomoči, saj je sam navedel, da je čakal svojega zdravnika do ponedeljka, kar pomeni, da bolečina ni bila tako intenzivna kot navaja. Povsem je neutemeljena prisojena odškodnina za strah, saj ni jasno zakaj bi se triintridesetletnik bal štiriinšestdesetletnika srčnega bolnika. Ni jasno zakaj je sodišče v celoti ugodilo zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je še pred zadevno poškodbo očitno nosil protetično zobovje, ki ga ni doživljal kot tujek. Končno se toženec pritožuje tudi zaradi odločitve o stroških. Pooblaščenec tožnika je poleg stroškov za sestavo tožbe in odgovora na nasprotno tožbo priglasil še stroške za kar tri pripravljalne vloge, ki so bile popolnoma nepotrebne za postopek, saj je prva vsebinsko identična odgovoru na nasprotno tožbo, druga je po vsebini zgolj sporočilo s prilogo zdravstvene dokumentacije, tretja pa vsebinsko zahtevek za povišanje odškodninskega zahtevka. Vsebinsko bi lahko vse kar obsegajo tri pripravljalne vloge, predočil sodišču na glavni obravnavi.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišča predlaga, da pritožbo v celoti zavrne, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno in prepričljivo ugotovilo, da so podani vsi elementi civilnega delikta, glede višine odškodnine pa se je tožeča stranka že izrekla v svoji pritožbi.

Pritožbi tožeče in tožene stranke sta deloma utemeljeni.

Prvostopenjsko sodišče je vse dokaze, ki jih je izvedlo glede okoliščin, kako je prišlo do škodnega dogodka skrbno analiziralo in korektno ocenilo ter prišlo tudi po mnenju pritožbenega sodišča do prepričljivih zaključkov. Izpovedi obeh pravdnih strank je kritično ocenilo in v povezavi z drugimi dokazi prepričljivo zaključilo, da je bil ravno toženec tisti, ki je tožnika poškodoval in je povzročil škodni dogodek s tem, ko ga je z glavo udaril v predel obraza. Izčrpna ocena izpovedi pravdnih strank in prič na 2. in 3. strani sodbe v celoti prepriča. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovljeno in ga pritožbena polemika ne more omajati. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenimi trditvami, da psa k izločanju iztrebkov ni mogoče prisiliti. Prvostopenjsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi žival to potrebo opravila. To pa še ne pomeni, da toženec psa ni spodbujal k takemu početju, saj so to potrdili tako priča V.P., kot tudi J.Pr., ki sta dogodek tudi sami videli in obe povedali, da se je toženec z glavo zaletel v tožnika v trenutku, ko je le ta sam hotel odstraniti toženčevega psa. Tudi ni mogoče slediti pritožbi toženca, ko sicer dopušča možnost, da je pri svojem sunkovitem dvigu, mogoče zadel tožnika, vendar šele potem, ko je bil sam napaden,saj nobena od zaslišanih prič ni videla, da bi tožnik toženca vrgel po tleh. Pritožba le pavšalno in neprepričljivo dvomi v verodostojnost zaslišanih prič, katerih verodostojnost tudi v pritožbenem postopku ne morejo omajati pavšalne pritožbene trditve oziroma domneve o pristranosti teh prič zaradi zaradi sorodstvene povezave. Pritožnica tudi ne navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ki naj bi omajali verodostojnost izjav teh prič, pri čemer pa tudi ne navede, kateri naj bi bili ti dokazi in zakaj naj bi v primeru njihove izvedbe in ocene lahko bile omajane izpovedbe teh prič. Odločitve o temelju odškodninske odgovornosti tako pritožba ne more uspešno izpodbiti, ker ta odločitev izpodbijane sodbe prepriča v dejanskem stanju in je pravilna v materialnopravni presoji. Tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave ni navajala, da je imel tožnik že prej bolan ali majav zob. Ta navedba zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286.člena ZPP (337 čl. ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je pri konkretni odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo merila,ki so določena v členu 179. Obligacijskega zakonika. Sodišče mora tako upoštevati stopnjo telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in tudi negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine poteka zato na dveh stopnjah, konkretni in abstraktni. Pri določitvi odškodnine je zato potrebno upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strah zaradi izida zdravljenja glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, odškodnina pa mora biti hkrati določena tudi objektivno, ob upoštevanju meril, opredeljenih v členu 179. OZ, kar omogoča tudi sodna praksa, ki določa vsebino teh abstraktnih zakonskih meril. Odmerjena in prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem po presoji pritožbenega sodišča ni povsem v skladu z navedenimi merili in materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Telesna poškodba tožnika je bila kvalificirana kot lahka in jo je izvedenec klasificiral z drugo stopnjo po Fischerju. To je sicer le eden od elementov objektivizacije odmere odškodnine, vendar pa v konkretnem primeru tudi zdravljenje ni potekalo z zapleti, bilo je le kratkotrajno, zdravniška oskrba le ambulantna. Tožnik je zaradi poškodbe zoba trpel bolečine štiri dni srednje intenzitete. Ko pa je zobozdravnik v celoti odstranil poškodovano korenino, se je bolečina stopnjevala, vendar pa je po enem tednu izzvenela . Tožnik je nadalje trpel bolečine zaradi brušenja dveh dveh zob, čeprav je prejel lokalno anestezijo, moten je bil tudi njegov govor in komunikacija z okolico. Opisane bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pa opravičujejo odmero nekoliko nižje odškodnine, kot je to ocenilo prvostopenjsko sodišče in je po oceni pritožbenega sodišča za to obliko škode primerna odškodnina v višini 300.000,00 SIT. S tem v zvezi je neutemeljena pritožba tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo psihičnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi težav pri komunikaciji z okolico in psihičnih bolečin zaradi manjkajočega prvega sekalca, saj je pri tej obliki škode pomembna intenziteta in trajanje fizičnih bolečin in nevšečnosti in ne psihičnih.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil strah tožnika, ki ga je utrpel ob sami poškodbi bistveno večji, kot je bila kasneje ugotovljena poškodba, saj je imel tožnik občutek, da je poškodba obsežnejša, ker mu je postal majav celotni mostiček. Po mnenju izvedenca je intenziven strah trajal štiri dni, ko je tožnika zobozdravnik pregledal in postavil diagnozo, ki je tožnikov strah postavil v realne okvire. Po lastni izjavi tožnika je v strahu pred tožencem zaradi spornega dogodka, kot tudi zaradi dejstva, da je toženec lovec in ima lovsko puško. Pritrditi je sicer pritožbi tožeče stranke, ko navaja, da je izvedenec zapisal, da je tožnik trpel hud primarni strah, ki pa se je po pregledu pri zdravniku postavil v realne okvire in ne da je strah po pregledu pri zdravniku povsem izzvenel. Pri tem pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik sam izpovedal,da je bil po poškodbi zaskrbljen za svoj izgled, saj ni vedel, kakšne poškodbe je utrpel in kakšne posledice bo zaradi tega imel. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na formulacijo 179.člena OZ, ki daje pravico do denarne odškodnine za strah, iz katere izhaja, da mora biti strah intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka, v katerem se oškodovanec znajde zaradi škodnega dogodka (primarni strah) kot tudi kasneje zaradi upravičene zaskrbljenosti zaradi možnih težkih ali celo smrtnih posledic (sekundarni strah). Zato po navedenem navaden, običajen strah, zaskrbljenost, negotovost za bodočnost tudi zaradi posledic pretrpljene poškodbe, ki prenehajo v kratkem po tem, ko se pojavijo, ne pomenijo takega strahu, ki bi opravičeval prisojo odškodnine. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik sicer izpovedal, da ga je še vedno strah, ker je toženec lovec in ima lovsko puško. Ob tem pa tožnik ni navajal in tudi ne izpovedal, da bi po toženčevem obnašanju lahko sklepal, da bi toženec kakorkoli grozil s tem, da je lovec. Namen odškodnine za strah ni v tem, da daje odškodninsko varstvo vsakemu, tudi neznatnemu škodnemu posegu. Zato strah ne postane pravno relevantna škoda že samo zato, ker je bil oškodovanec udeležen v dogodku. To postane šele ob izpolnjevanju zgoraj navedenih kriterijev, torej če stopnja in trajanje strahu to opravičujejo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in zmanjšalo odškodnino za 100.000,00 SIT, kolikor je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo odškodnino za strah.

Tožniku je sodišče prve stopnje iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo 600.000,00 SIT, kolikor je tožeča stranka tudi zahtevala. Po oceni pritožbenega sodišča pa je glede na dejstva, ki jih je v zvezi s to obliko škode ugotovilo prvostopenjsko sodišče, kriterije iz 179. člena OZ in sodno prakso v podobnih primerih, pravična odškodnina 300.000,00 SIT. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnik zaradi izgube zoba utrpel trajno poškodbo, saj izdelani mostič ni časovno neomejeno uporaben in bo razmeroma mladega tožnika to dolgoročno, finančno in tudi sicer obremenjevalo. Sam tožnik pa je izpovedal, da v ustih čuti tujek in si mora jabolko razrezati na majhne dele, kar mu pred poškodbo ni bilo potrebno. Glede na ugotovljene posledice, ki so tožniku ostale ter duševne bolečine, ki jih zaradi tega trpi ter dejstvo, da je tožnik že pred spornim dogodkom imel tri umetne zobe, je drugostopenjsko sodišče na pritožbo tožene stranke, odškodnino, ki jo je priznalo prvostopenjsko sodišče ustrezno znižalo.

Ob spremenjeni odškodnini za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo 600.000,00 SIT, kar je dobre 3 neto povprečne plače, če se upošteva neto povprečna plača v juniju 2006, ko je sodišče prve stopnje odmerilo tožnikovo odškodnino. Skupna odškodnina v tem znesku tudi ustreza primerljivim škodam v sodni praksi. Zato kolikor zahteva toženec še višje znižanje, pritožba ni utemeljena, kakor tudi ne pritožba tožeče stranke, ki zagovarja višjo odškodnino. Ker je s 1.1.2007 bila uveljavljena v Republiki Sloveniji nova valuta evro, je pritožbeno sodišče moralo znesek priznane odškodnine izraziti v evrih v skladu z določbami Zakona o uvedbi evra (Ur. l. RS št.114/2006 z dne 9.11.2006) in je zato tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.503,76 EUR.

Pritrditi pa je potrebno pritožbi tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče v obrestnem delu tožbenega zahtevka materialno pravo zmotno uporabilo. Sodišče bi moralo obresti na odškodnino prisoditi v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, po katerem pripadajo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje (01.01.2002), če zamuda ni nastala pozneje. Po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik s kakršnimkoli opominom ali začetkom postopka zahteva od njega, naj izpolni obveznost (299. člen OZ). Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa prvostopenjsko sodišče v tem delu tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo od kdaj je bil toženec v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. Pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnitev višjega tožbenega zahtevka za pripadajoče zamudne obresti od 17.12.2003) razveljavilo. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je zahtevek v obrestnem delu (s pripadajočimi obrestmi) nedoločen. Ker gre v takem primeru za nepopolno tožbo, bo moralo prvostopenjsko sodišče postopati po 108. členu ZPP v zvezi s 180. členom in 105. členom ZPP vložnika pozvati, da tožbo, ki procesno ni sposobna za obravnavanje, ustrezno popravi.

Glede na delno razveljavljeno sodbo, je sodišče druge stopnje v skladu s 4. odst. 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.