Jedro

Upravičenost do denacionalizacije je glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Upravičenci do denacionalizacije so bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti in ob določenih pogojih tudi osebe, ki nikoli niso bile lastnice temveč le imetnice pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, ki pa so jim bila odvzeta iz posesti.

Izrek

1. Tožbi se delno ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 3. 1. 2002, se odpravi v 1. točki v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo glede parc. št. 971/2 k.o. A, ter se v tem delu vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo v ponoven postopek. 2. V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote A z dne 24. 9. 2001, v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo glede parc. št. 1486 in 7098/2 k.o. B ter parc. št. 971/2, 8930 in 1673, k.o. A, in odločbo v tem delu potrdila. V 2. točki, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za vrnitev parc. št. 9334/7, 8582/1, k.o. B, ter parc. št. 8639/1 in 8639/2 k.o. A pa je pritožbo odstopila v reševanje Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot pristojnemu organu. Prvostopni organ je s svojo odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 1486, k.o. B, 971/2, 1637, 8639/2, k.o. AII, 7098/2, 9334/7, 8582/1, 8639/1 in 8930, vse k.o. AIII, ki jo je vložila AA. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je glede zahtevanih parcel mogoče ugotoviti, da je bila parc. št. 1486 podržavljena na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki je v 8. točki 3. člena ZDen naveden kot predpis, ki izključuje denacionalizacijo, zato je potrebno zahtevo glede vrnitve zavrniti. Zemljišče parc. št. 971/2 k.o. A pa je bilo bivši lastnici nacionalizirano, vendar pa je na njem obdržala pravico uporabe, ki je bila po njeni smrti celo predmet dedovanja. Ker podržavljenje zoper to zemljišče ni bilo izvedeno v celoti, je potrebno zahtevo za vrnitev tega zemljišča zavrniti. Parc. št. 1673 k.o. A je bila nacionalizirana z odločbo ObLO A z dne 9. 12. 1974, BB je na njem obdržala pravico uporabe, vendar je z zemljiščem 25. 12. 1964 na podlagi kupne pogodbe razpolagala v korist CC, zato tudi ta parcela ne more biti predmet nadaljnega denacionalizacijskega postopka. Za zemljišči parc. št. 7098/2 k.o. B in 8930 k.o. A pa vlagateljica zahtevka kljub večkratnim pozivom upravnemu organu ni predložila zahtevanih dokumentov in je potrebno zahtevo za njuno vrnitev zavrniti, saj iz razpoložljivih spisnih listin ni mogoče ugotoviti, da je bila lastnica tega premoženja. Iz kupne pogodbe za parc. št.8639/1 in 8639/2 k.o. A izhaja, da sta bili parceli predmet kupne pogodbe, sklenjene z namenom, da se izognejo razlastitvi, ter da se je odkup vršil zaradi arondacije. Za reševanje pritožbe je v tem delu pristojno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ravno tako je pristojno navedeno Ministrstvo za odločanje o pritožbi za parceli 8582/1 in 9334/7 k.o. B, saj iz odločbe Komasacijske komisije občinskega ljudskega odbora A z dne 13. 2. 1963 izhaja, da sta bili vključeni v komasacijski sklad na območju B. Tožeča stranka v tožbi navaja, da parcele 7098/2 ni navajala že v pritožbi, saj se bo zadeva reševala v C, Italija. Za parcelo 1486 ni jasno, kaj je z njo, ali je bila vzeta na podlagi pravnega akta zasebniku kot piše v prvostopni odločbi. Tudi to se rešuje v C, Italija. Za parcelo 8930 nima podatkov, zato je tudi v pritožbi ni omenjala. Glede parcel 8639/1, 8639/2, 1637 in 8790/2 ima tožeča stranka kopije kupoprodajnih pogodb, vendar brez podpisa BB. Zadostovalo bi jim, da bi dobili na vpogled kupoprodajne pogodbe, vendar jih na zemljiški knjigi niso uspeli dati. Glede parcel 8582/1 in 9334/7 Upravna enota zagotavlja, da je za ti parceli dobila BB v zameno nadomestno parcelo 5519 v izmeri 1551 m2. Tožeča stranka bi želela pojasnilo, kje se nahaja ta parcela. Za parcelo 971/2 pa Upravna enota zatrjuje, da je bila nacionalizirana po členu 7.a, dočim iz odločbe 2. stopnje to ne izhaja. Prosi za pojasnilo. Smiselno predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je deloma utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev denacionalizacijske zahteve za parc. 1486 k.o. B, ter 1637 in 971/2 k.o. A, nesporna glede na navedbe v tožbi (da v pritožbi odločitev ni bila izpodbijana) pa je zavrnitev zahteve za parc. 7098/2 k.o. B in 8930 k.o. A. Po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. raz., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US, v nadaljevanju ZDen) so podani pogoji za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin v primerih, ko je bila nepremičnina podržavljena na podlagi predpisa iz 3. ali 4. člena ZDen oziroma na način iz 5. člena ZDen. Določba 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) je v 8. točki 3. člena ZDen izrecno navedena kot predpis, ki izključuje denacionalizacijo, zato za parc. št. 1486, ki je bila podržavljena na njegovi podlagi, ni pogojev za denacionalizacijo. Odločitev prvostopnega organa, ki je zahtevo za parcelo, podržavljeno po navedenem temelju zavrnil, je zato pravilna in zakonita, prav tako pa tudi odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je v tem delu pritožbo zavrnila. Utemeljeno pa tožeča stranka ugovarja zavrnitvi zahtevka za parc. 971/2 k.o. A. Iz izpodbijane odločbe in ostalih odločb tožene stranke (z dne 6. 8. 2001) izhaja, da je bila ta parcela podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji in najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) z odločbo OLO A z dne 3. 12. 1959, na njej pa je bivša lastnica BB obdržala pravico uporabe, ki je po njeni smrti prešla na njene pravne naslednike (sklep o dedovanju 25. 4. 1969 O 33/69). ZNNZ je naveden v 9. točki 3. člena Zakona ZDen. Glede na odločitev Ustavnega sodišča RS ob obravnavi ustavne pritožbe v odločbi Up-148/02 in glede na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, upravno sodišče meni, da je tožba v tem delu, ki se nanaša na parcelo 971/2 k.o. A, utemeljena in da je v izpodbijani odločbi napak uporabljen ZDen. Ustavno sodišče RS je v prej navedeni odločbi pojasnilo, kako se morajo razlagati 4. člen, 9. točka 3. člena ter 31. in 32. člen ZDen. Meni, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisno od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Zavzelo je stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti in ob določenih pogojih tudi osebe, ki nikoli niso bile lastnice temveč le imetnice pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, ki pa so jim bila odvzeta iz posesti. V obravnavanem primeru bo potrebno v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bila navedena parcela podržavljena po ZNNZ kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, ali po 7.a členu, ki pa po ZDen izključuje denacionalizacijo in o pritožbi ponovno odločiti.

Navedena utemeljitev pa ne more biti podlaga za denacionalizacijo parc. 1637 k.o. A, ki je bila nacionalizirana na podlagi istega predpisa (ZNNZ), vendar je s pravico uporabe, ki jo je obdržala, BB razpolagala s kupoprodajno pogodbo 25. 12. 1964. Tožeča stranka v upravnem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov glede želje do vpogleda v original te kupoprodajne pogodbe, saj bo morala to opraviti v zemljiški knjigi, ki vodi zbirko listin, ter to ne more biti zahteva, ki bi jo lahko uspešno uveljavljala pred upravnim organom.

Sodišče se posebej ne izjasnuje o pravilnosti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na parc. 7098/2 k.o. B in 8930 k.o. A, saj v tem delu zoper zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo tožeča stranka že v pritožbi ni ugovarjala. V okviru presoje po uradni dolžnosti pa sodišče meni, da je tudi v tem delu odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožena stranka je z 2. točko izpodbijane odločbe pritožbo, ki se nanaša na ostale parcele, naštete v tej točki, odstopila v reševanje Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot pristojnemu organu. Tožeča stranka razlogov, ki se nanašajo na nestrinjanje s to odločitvijo, ne navaja, zato sodišče zgolj pojasnjuje, da je odločitev tožene stranke v tem delu pravilna, saj gre za podržavljenje kmetijskih zemljišč (arondacija in komasacija). O pritožbah zoper odločbe za kmetijska zemljišča pa je po določbi 57. člena ZDen pristojno navedeno ministrstvo. Zoper vsebinsko odločitev pristojnega ministrstva bo imela tožeča stranka možnost vložitve upravnega spora, v katerem bo vse navedeno lahko uveljavljala. Sodišče pa v tej fazi postopka presoja zgolj pravilnost odstopa v reševanje.

Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku pri odločanju o parceli 971/2 k.o. A nepravilno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke v tem delu nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v tem delu odpravilo in zadevo vrača toženi stranki v ponoven postopek.

V ostalem pa je sodišče navedeno tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.