Jedro

Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni postavilo izvedenca medicinske stroke in pri tem popolnoma prezre, da je eno od temeljnih načel pravdnega postopka prav razpravno načelo (7. člen ZPP). Zato je predlaganje dokazov v prvi vrsti naloga strank. Stranka namreč nosi dokazno breme za svoje navedbe. Na toženi stranki je bilo zato dokazno breme za dokazovanje dejstva, da se je tožnik poškodoval pri odpiranju vrat, tega dejstva pa toženi ni dokazal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti tako spremeni, da se tožbeni zahtevek na začetek teka zamudnih obresti pred 22.3.2002 zavrne. V ostalem se pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 1.168,41 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo v plačilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 299,85 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred sodiščem prve stopnje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek stroškovno v celoti zavrne. V obrazložitvi pritožbe sodišču prve stopnje očita, da je uporabilo presumpcijo iz 2. odstavka 214. člena ZPP-D, čeprav ta v času izdaje sodbe 30.9.2008 še ni veljal. Stranka na posledice pavšalno prerekanih dejstev tudi ni bila opozorjena, zato ji ni bila dana možnost, da se o vseh dejstvih in dokazih izjasni, skladno s procesnim zakonom. Če sodišče presumpcije iz 2. odstavka 214. člena ne bi uporabilo, bi drugače ocenilo zbrane dokaze, kar bi samo po sebi za toženca pomenilo ugodnejši izid. Tudi v pravnem pouku se je sodišče sklicevalo na določila ZPP-D, čeprav v času izdaje sodbe še ni vstopil v veljavi. V obrazložitvi sodbe se sodišče ni opredelilo do toženčeve verzije nastanka poškodbe. Prav tako v zvezi z temeljem zahtevka ni ocenilo izpovedi priče policista N. R., in ni povedalo zakaj izpovedbi nepristranske priče ne verjame, čeprav je priča izpovedala, da v dogodku nihče ni bil vidno poškodovan. Že zato bi sodišče moralo izvesti tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke, je vprašanje obstoja poškodbe in mehanizem nastanka sporno, sodišče samo pa zato nima ustreznega strokovnega znanja. Tudi odmerjena odškodnina je previsoka. Tudi če bi bil temelj tožbenega zahtevka izkazan, sodišče ne bi smelo odmeriti višje odškodnine kot 500,00 EUR. Tožena stranka ni v zamudi s plačilom odškodnine od 1.1.2002, ampak kvečjemu od vročitve tožbe dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, da je dne 2.11.2001 v kraju P. prišlo med pravdnima strankama do konflikta, ko je tožnik opravljal dimnikarsko službo. Geneza spora je prevzem teritorija za opravljanje dimnikarskih storitev. Sodišče je štelo, da je konflikt povzročil prav toženi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje logično zaključilo, zakaj in kako je prišlo do dogodka, pri tem pa se pravilno oprlo na objektivne dokaze.

Pritožbena trditev, da je sodišče svojo odločitev oprlo na presumpcijo iz 2. odstavka 214. člena ZPP-D je protispisna. Vendar pa pritožba prezre, da tudi ZPP-C stranki nalaga odgovornost, da (substancirano, obrazloženo) prereka navedbe nasprotne stranke. Da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, izhaja iz členov 286. ZPP iz načela resnicoljubnosti in poštene uporabe pravic (9. člen ZPP) in iz 212. člena ZPP, da mora stranka (med drugim) navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika ter iz 287. člena ZPP, da se dokaz izvede glede spornih dejstev. Pritožnik je imel med postopkom vso priložnost, da se opredeli glede vseh relevantnih vidikov sporne zadeve, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni izkazana. Izpodbijana sodba ima tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj skladni. V pravnem pouku se sodišče prve stopnje res napačno sklicuje določila ZPP-D, vendar pa stranka v pritožbi ne pove, v kateri svoji pravici naj bi bila zaradi tega prizadeta. Zato se pritožbeno sodišče podrobno do te pritožbene navedbe ne bo opredeljevalo. Protispisna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčeve verzije nastanka poškodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika in navzočih prič A. M. in D. M., ki sta skladno izpovedala, da tožnik med prepirom iz avtomobila ni izstopil, upravičeno zaključilo, ni mogoče da bi se tožnik udaril v vrata prtljažnika in pri tem utrpel poškodbe. Izpovedbe priče policista N.R. v zvezi z dogodkom, sodišče res ni ocenjevalo, a ne gre prezreti, da policist pri incidentu ni bil navzoč in da je na kraj dogodka prišel šele, ko je bil poklican na intervencijo. Njegova izpovedba, da nobeden od navzočih ni bil vidno poškodovan, pa tudi ni v nasprotju s poškodbenim listom, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, iz katerega sledi, da ima tožnik na notranji strani lica vidno manjšo razpočno rano samo na površini sluznice. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni postavilo izvedenca medicinske stroke, in pri tem popolnoma prezre, da je eno od temeljnih načel pravdnega postopka prav razpravno načelo (7. člen ZPP). Zato je predlaganje dokazov v prvi vrsti naloga strank. Stranka namreč nosi dokazno breme za svoje navedbe. Na toženi stranki je bilo zato dokazno breme za dokazovanje dejstva, da se je tožnik poškodoval pri odpiranju vrat, tega dejstva pa toženi ni dokazal. Tega ni potrdila niti priča. Toženčev sodelavec D. M. niti to ne ne sledi iz izpovedbe policista N., ki ob dogodku ni bil navzoč. Da tožnik ne bi bil poškodovan toženi med postopkom ni trdil, prav tako ni predlagal postavitve izvedenca medicinske stroke v zvezi z mehanizmom nastanka poškodbe. Toženi je imel med postopkom priložnost, da predstavi svoje stališče in predlaga dokaze, vendar pod pogoji, ki ne postavljajo v slabši položaj drugo stranko. Iz že citiranih procesnih določb pa izhaja, da je dokazno breme na strankah in da mora stranka, ki želi doseči v sporu ugoden rezultat aktivno sodelovati v postopku. Ker je to možnost imel, se izkaže, da v postopku pred sodiščem prve stopnje njegova pravica do poštenega sojenja ni bila kršena. Odsotnosti strankine aktivnosti pa sodišče ne more nadomestiti, ker bi s tem kršilo razpravno načelo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer jedrnato vendar logično zaključilo, zakaj in kako je prišlo do dogodka, pri tem pa se pravilno oprlo na objektivne dokaze - zdravstveno dokumentacijo o poškodbi toženca, ki ne nasprotuje izpovedbi policista, ki je prišel na kraj dogodka. Sodišču je v ravnanju toženca tudi pravilno ugotovilo elemente odškodninske odgovornosti in zaključilo, da je toženec poškodoval tožnika.

Sodišče je glede poškodb tožnika ugotovilo, da je utrpel manjšo razpočno rano na notranji strani lica, brez prepričljivih znakov so bile vidne sveže poškodbe skeleta na ličnici in maksilarnem sinusu. Ob dogodku je bruhal, bil omotičen in nezmožen za vožnjo. Tri tedne je bil v bolniškem staležu in jemal protibolečinska sredstva za glavo. Glede na težo poškodbe - lahka, in neugodnosti je odmerjena odškodnina v višini 834,58 EUR povsem primerna.

Tudi odškodnina za primarni strah ob dogodku v višini 333,83 EUR je v skladu z določili materialnega prava in sodno prasko v podobnih primerih.

Pritožnik se v pritožbi pravilno sklicuje, da zamudne obresti začno teči šele od dneva, ko dolžnik pride v zamudo. Skladno z določili materialnega prava je prišla tožena stranka v zamudo, ko je tožnik od nje zahteval izpolnitev obveznosti. To pa je bilo, kot je navedel v tožbi, v zahtevku z dne 21.3.2002. Da toženi zahtevka z dne 21.3.2002 ne bi prejel do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji, ni navajal in ker tožnik tudi ni izkazal, da bi dolžniška zamuda nastala pred 22.3.2002, pripadajo tožniku zamudne obresti od prisojene nepremoženjske škode od 22.3.2002 dalje. Zato je sodišče v zgoraj opisanem obsegu pritožbi ugodilo, v preostanku pa na podlagi določila 353. člena tožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.