Jedro

Skladno s 35. členom ZKP je obdolženec upravičen predlagati prenos pristojnosti, če meni, da so za to podani zakonsko predvideni razlogi. Namen predloga za prenos pristojnosti je v predstavitvi argumentov, ki po predlagateljevem stališču utemeljujejo prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. To upravičenje pa ni neomejeno. Stranke postopka ga morajo vedno izvrševati na način, da ne pomeni zlorabe pravice. Za zlorabo pravice gre, ko nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Abstraktno upravičenje je namreč dodeljeno zato, da subjekt v njegovem okviru zadovoljuje tiste interese, ki so in kolikor so v skladu s funkcijo prava v konkretni družbi. Tega ne dodeljuje za zadovoljevanje kakršnihkoli interesov, pač pa gre varstvo zgolj tistim interesom, ki so ovrednoteni kot pravno relevantni. Ravnanja udeležencev postopka, ki pomenijo zlorabo pravic, mora sodišče skladno s 15. členom ZKP onemogočati in si tudi na ta način prizadevati, da postopek teče brez zavlačevanja.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Pred Okrožnim sodiščem v Mariboru je v teku ponovljeno sojenje zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 306. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 ter treh kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 221. člena in 38. členom KZ-1. 2. Obdolženčev zagovornik je dne 4. 10. 2023 na podlagi 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podal predlog za prenos krajevne pristojnosti iz Okrožnega sodišča v Mariboru na drugo stvarno pristojno sodišče na območju Višjega sodišča v Mariboru, in sicer na Okrožno sodišče v Murski Soboti, na Ptuju ali v Slovenj Gradcu. V zvezi z odločanjem o navedenem predlogu je hkrati predlagal še prenos krajevne pristojnosti iz Višjega sodišča v Mariboru na drugo višje sodišče, in sicer na Višje sodišče v Celju, Ljubljani ali Kopru.

3. Predlog ni dovoljen.

4. Skladno s 35. členom ZKP je obdolženec upravičen predlagati prenos pristojnosti, če meni, da so za to podani zakonsko predvideni razlogi. Namen predloga za prenos pristojnosti je v predstavitvi argumentov, ki po predlagateljevem stališču utemeljujejo prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. To upravičenje pa ni neomejeno. Stranke postopka ga morajo vedno izvrševati na način, da ne pomeni zlorabe pravice. Za zlorabo pravice gre, ko nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Abstraktno upravičenje je namreč dodeljeno zato, da subjekt v njegovem okviru zadovoljuje tiste interese, ki so in kolikor so v skladu s funkcijo prava v konkretni družbi. Tega ne dodeljuje za zadovoljevanje kakršnihkoli interesov, pač pa gre varstvo zgolj tistim interesom, ki so ovrednoteni kot pravno relevantni. Ravnanja udeležencev postopka, ki pomenijo zlorabo pravic, mora sodišče skladno s 15. členom ZKP onemogočati in si tudi na ta način prizadevati, da postopek teče brez zavlačevanja.1

5. Po pregledu vsebine navedb in listin spisa višje sodišče ugotavlja, da je predlagatelj tekom ponovljenega sojenja v obravnavani zadevi dne 15. 6. 2023, torej pred dobrimi tremi meseci, že podal v bistvenem enak predlog za prenos krajevne pristojnosti iz Okrožnega sodišča v Mariboru in iz Višjega sodišča v Mariboru (l. št. 3892-3934), katerega je Vrhovno sodišče RS zavrnilo s sklepom I Kr 34177/2012 z dne 22. 6. 2023 (l. št. 3959-3962). Predlagatelj zato ne more uspeti s ponavljanjem povsem identičnih stališč, ki se navezujejo na kršitve, ki so bile ugotovljene v postopku z ustavno pritožbo in so narekovale novo sojenje zoper obdolženca (zlasti glede dovoljenosti dokazov, pridobljenih v tujini, in glede obdolženčeve pravice do vpogleda v sodni spis), ter z izražanjem bojazni, da bosta sodišči tudi v novem sojenju sprejeli enaka pravna stališča oziroma zagrešili istovrstne kršitve. Predlagatelju je bilo namreč med drugim že pojasnjeno, da bodo strankam tudi v postopku nove razsoje na voljo vsa pravna sredstva, s katerimi lahko uveljavljajo morebitne kršitve določb Ustave RS ali zakona v postopku zoper obdolženca. Zato predlagatelj ne more uspeti niti z dodatnimi navedbami glede izročitve in pregleda istovetnih kopij zaseženih elektronskih naprav (str. 5 in 6 predloga), ki imajo temelj v identičnih očitkih o kršitvah, ki so bile ugotovljene v postopku z ustavno pritožbo. Na podlagi vsebine obravnavanega predloga, upoštevajoč tudi dosedanji tek postopka ponovljenega sojenja, gre utemeljeno sklepati, da obdolženčev zagovornik z vlogo ne zasleduje namena instituta prenosa krajevne pristojnosti, temveč je ta usmerjena zgolj v zavlačevanje postopka ponovljenega sojenja.

6. Višje sodišče je upoštevajoč navedene razloge obravnavani predlog za prenos pristojnosti na podlagi 15. člena ZKP in ob smiselni uporabi petega odstavka 42. člena ZKP2 zavrglo.

7. Zoper ta sklep ni pritožbe (peti odstavek 42. člena ZKP).

1 Tako sklepa VS RS I Kr 62094/2013 z dne 1. 12. 2022 in I Kr 54941/2013 z dne 2. 7. 2018. 2 Več o pravni podlagi za zavrženje v točki 7 sklepa VS RS I Kr 54941/2013 z dne 2. 7. 2018.