Jedro

Pri toženi stranki ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, tožnika pa je kot presežnega delavca ob ugotovitvi obstoja poslovnega razloga določila na podlagi objektivnih kriterijev (konkretno kriterija usposobljenosti) in ne zaradi njegovega članstva v sindikatu. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tako zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 1. 2009, da mu je delovno razmerje trajalo tudi od 29. 6. 2009 do 11. 3. 2011, da mu je dolžna tožena stranka obračunati mesečna bruto nadomestila plače po pogodbi o zaposlitvi, odvesti ustrezne davščine in prispevke, mu izplačati mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter odškodnino v višini 17.604,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi se sklicuje na svoje dosedanje navedbe, poleg tega pa zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 6. točki člena 339/2 ZPP, ker je v ponovljenem postopku dovolilo in uporabilo dokaze (B19, B20, B21, B22 do B59, B61, C1 in C3), s katerimi je bila tožena stranka prekludirana, saj je z njimi razpolagala že 26. 1. 2009. Te listine je tožena stranka prvič predložila šele v ponovljenem postopku. Enako velja tudi za pogodbe o zaposlitvi za nekatere delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2009. S tem je tožena stranka ravnala v nasprotju z 286. členom ZPP, ki je kogentne narave, zato je ravnala v nasprotju s členom 3/3 ZPP. S temi listinami je bil tožnik seznanjen šele ob njihovi predložitvi, z njimi niso bili seznanjeni sindikati, s tem pa je bila tudi kršena temeljna pravica delavcev do obveščenosti. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve, da je bil tožnik zakonito uvrščen med 10 delavcev, katerim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, očitno oprlo na izpovedbo priče M.K., vendar je očitno, da tožena stranka usposobljenosti tožnika ni ocenjevala na posameznem stroju, temveč glede na to ali in na katerem stroju je tožnik delal v zadnjih dveh letih. Tožena stranka sploh ni predložila dokazil o podatkih primerjalnih delavcev. Sodišče se je zadovoljilo zgolj s tem, da so bili delavci enako obravnavani. Tožena stranka ni predložila niti metodologije določanja števila točk za posamezna orodja niti tega, na kakšen način so se podatki iz matrik usposobljenosti prenašali v seznam. Iz matrike usposobljenosti tako izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na klasičnem avtomatu 180 – 230 z najvišjo možno oceno, ta ocena pa v seznam s točkovanjem sploh ni bila prenesena, kot tudi ne ocena nekaterih drugih znanj. Priča je ta proces sicer pojasnjevala, vendar tožena stranka z listinskimi dokazi tega ni dokazala. Sodišče je nekritično sledilo priči M.K. o tem, da tožnik ni izrazil želje, da bi se usposobil za delo na bolj zahtevnih strojih, saj je to v nasprotju s tožnikovo izpovedbo, kot tudi z „matriko usposobljenosti“. V tej listini je navedeno, da je tožnik usposobljen za delo kar šestih opravil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka pravilno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas v januarju 2009, kljub temu, da je še novembra vedela, da bo glede na obseg poslovanja morala prilagajati število zaposlenih, z obrazložitvijo, da je sklepanje takšnih pogodb v pristojnosti delodajalca. S takšnim stališčem bi se tožnik strinjal, če sam ne bi dobil redne odpovedi zaradi pomanjkanja dela. Iz teh pogodb o zaposlitvi za določen čas tudi ne izhaja razlog za njihovo sklepanje, tožena stranka pa tudi ni predložila listin, ki bi dokazovale, da tem delavcem delovno razmerje tudi dejansko ni prenehalo in ni bilo podaljšano. Tožnik ponovno poudarja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi večim delavcem, kot je planirala, da je bila tudi zanj najprej pripravljena odločitev o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi morala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati tudi določbe ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz utemeljenih in resnih razlogov, saj tožena stranka ni dokazala, da je bil prav za tožnika podan utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je prepričan, da je tožena stranka ravnala tako, da bi se izognila spoštovanje prepovedi iz člena 3/1 Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa, saj je od 1. 2. 2009 prejemala subvencije. Tožnik je prepričan, da je bil razlog odpovedi tudi dejstvo, da je tožnik član sindikata K., kar pa je diskriminatoren in neutemeljen razlog. Tožena stranka tudi ni pravilno uporabila postopka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je ta odpoved tudi iz tega razloga nezakonita. Tožena stranka ni dokazala, da je dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v omenjeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se sklicuje tožnik in na katere pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika odločalo že dvakrat, mu obakrat ugodilo in sicer s sodbo opr. št. Pd 63/2009 z dne 9. 7. 2009 in s sodbo opr. št. Pd 124/2010 z dne 8. 7. 2010. Obe sodbi je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke razveljavilo (sklep opr. št. Pdp 930/2009 z dne 25. 2. 2010, Pdp 1156/2010 z dne 27. 1. 2011), ker je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zadevo obakrat vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sedaj ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravilne materialnopravne podlage dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju na njih le sklicuje. Prav tako nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in posledično zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki je bil resen in utemeljen. Ugotovilo je, da je tožena stranka postopek izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izvedla v skladu z zakonom. V spornem obdobju je prišlo pri toženi stranki do bistvenega zmanjšanja naročil po posameznih poslovnih enotah, ki so zaostajala za planiranimi, posledično pa je prišlo do zmanjšanja obsega proizvodnje. Glede na takšno stanje se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila delavcev (med katere je bil uvrščen tudi tožnik), ker je ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev zaključila, da je postalo delo določenega števila delavcev nepotrebno. Odločitev tožene stranke o zmanjšanju števila delavcev je poslovna odločitev tožene stranke, ki je bila posledica zaostrenih ekonomskih razmer na trgu. Navedeno izhaja iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke, prič M.Š. in M.K. ter tudi iz listinskih dokazov (A4, B2, …). Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica ekonomskih razlogov, temveč namena tožene stranke, da se izogne prepovedi iz člena 3/1 Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa (Ur. l. RS, št. 5/2009) oziroma da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi članstvo tožnika v sindikatu.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki v postopku podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo potrebno upoštevati določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki se nanašajo na odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev. Pri toženi stranki je postalo nepotrebno delo 24 delavcev v obdobju 30-ih dni, zato toženi stranki ni bilo treba izdelati programa presežnih delavcev (člen 96/1 ZDR), prav tako pa ni bila podana situacija, ki bi toženi stranki nalagala sprejem tega programa po drugem odstavku 96. člena ZDR. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj zapis v sklepu direktorja tožene stranke z dne 26. 1. 2009 (B2), da bi tožena stranka v enoti F. potrebovala 271 zaposlenih, ne pomeni, da bo v roku treh mesecev odpovedana pogodba o zaposlitvi približno 400-tim delavcem od 700 zaposlenih. Z ozirom na to je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da naj bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker naj tožena stranka ne bi spoštovala zakonsko določenega postopka za podajo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kriterije, na podlagi katerih je bil tudi tožnik spoznan za presežnega delavca, uporabila objektivno in nediskriminatorno, tako da so v zvezi s tem neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica njegove članstva v sindikatu. Tožena stranka je sicer določila delavce, katerim bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, glede na kriterij usposobljenosti.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi po 1. alinei člena 88/1 ZDR odpovedana med drugim petim delavcem na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ oziroma štirim delavcem na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ v PE F.. Iz izpovedbe priče M.K. (pa tudi iz drugih izvedenih dokazov) je razvidno, da se je usposobljenost upravljalcev strojev II ugotavljala ob upoštevanju delavčevih opravil, kot so izhajale iz obračunskih podatkov službe OD za obdobje zadnjih dveh let, da je tožnik večinoma delal na klasični preši (pri tem delu je bil uspešen, za kar je dobil maksimalno število točk – 20 točk), na drugi skupini strojev je delal občasno (dvognezdni stroj), zato je dobil za to delo polovico vseh točk – 10 točk, 10 točk pa je tožnik dobil za občasno nadomeščanje odsotnih delavcev v signirnici. Glede na prepričljivo izpovedbo priče M.K. je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik po kriteriju usposobljenosti ocenjen pravilno in ustrezno in da so bili prav tako ocenjeni tudi primerljivi delavci (ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe), pri čemer so bili tako tožnik kot primerljivi delavci obravnavani enako. Glede na to, da je tožena stranka upoštevala kriterij usposobljenosti delavcev na različnih strojih v zadnjih dveh letih, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju po tem kriteriju, ker je bil tožnik usposobljen za delo na več vrstah strojev (v zvezi s katerimi pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik na njih v ocenjevalnem obdobju delal). Ker je tožnik po kriteriju usposobljenosti prejel 40 točk, kar je bilo manj od primerljivih delavcev, je bil zakonito uvrščen med 10 delavcev, katerim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga brez ponudbe nove.

Tudi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, so iztekle z dnem 31. 1. 2009, kar pomeni, da na podlagi teh sklenjenih pogodb ni mogoče zaključiti, da v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan utemeljen in resen razlog. Po stališču pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z željo tožnika po dodatnem usposabljanju. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva sledilo izpovedbi priče M.K., potem ko je dokazno ocenilo tako izpovedbo navedene priče kot tudi izpovedbo tožnika. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene teh dveh dokazov, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Na podlagi matrike pa tudi ni mogoče zaključiti, da se je tožnik želel usposabljati za delo na zahtevnejših strojih, kar navaja tožnik v pritožbi. Po oceni pritožbenega sodišča pa sicer tudi morebitni obstoj tega dejstva ne bi bil odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj v postopku ni bilo ugotovljeno (niti ni bilo zatrjevano s strani tožnika), da tožena stranka tožniku v primeru morebitnega usposabljanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi podala. Razen tega iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik v zvezi s smiselno zatrjevanim omejevanjem usposabljanja pri toženi stranki sprožil kakršenkoli postopek.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker je sodišče prve stopnje izvedlo določene dokaze, ki naj bi bili predlagani v nasprotju z členom 286 ZPP. Po zaključku pritožbenega sodišča izvedbe dokazov v nasprotju z 286. členom ZPP niti ni mogoče opredeliti kot absolutne bistvene kršitve določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (člen 3/3 ZPP). Nedovoljena razpolaganja strank pa so razpolaganja, ki nasprotujejo prisilnim predpisom oziroma moralnim pravilom (člen 3/3 ZPP). Določba člena 3/3 ZPP omejuje načelo dispozitivnosti strank z namenom, da se jim onemogoči, da bi s procesnim postopanjem (npr. s pripoznavo tožbenega zahtevka ali z odpovedjo tožbenemu zahtevku) dosegle učinek, ki ga sicer po materialnem pravu (zaradi nasprotnih kogentnih določb) ne bi mogle. To pa pomeni, da med nedovoljena razpolaganja strank ni mogoče šteti navajanja dejstev ali predlaganje dokazov po koncu prvega naroka za glavno obravnavo (člen 286/1) oziroma ravnanja strank v drugih primerih, ki so opredeljena v 286. oziroma 286.a členu ZPP. Pravočasne navedbe dejstev oziroma pravočasno predlaganje dokazov namreč ne bi mogli opredeliti kot nedovoljeno razpolaganje po členu 3/3 ZPP.

Neupoštevanje določb 286. člena ZPP bi pomenilo kvečjemu bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, katere sicer tožnik v pritožbi izrecno ne uveljavlja, ki pa po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tudi ni podana. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka okoliščine, ki izhajajo iz priloge B19 (ki je bila sicer s strani tožene stranke vložena v spis na prvem naroku za glavno obravnavo, opravljenem po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 63/2009 z dne 9.7. 2009), dokazovala najprej z izpovedbami prič M.Š. in M.K. (ki sta podrobno opisali postopek uporabe kriterija usposobljenosti določanja delavcev, katerih potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je zaradi ekonomskih razlogov prenehala). Šele na podlagi izpovedb prič M.Š. in M.K. se je dejansko vzpostavilo dodatno vprašanje o pravilnosti ocenjevanja usposobljenosti tožnika in nekaterih primerljivih delavcev, v zvezi s katerimi je tožena stranka naknadno vložila v spis sporno listino. V zvezi s tem dejstvom stranki sicer dodatnih dokaznih predlogov nista podali. Navedeni priči sta pojasnili potek in postopek ocenjevanja tožnika in primerljivih delavcev. Kljub tako izvedenemu dokaznemu postopku, iz katerega je izhajalo, da je bil tožnik izbran za presežnega delavca na pravilen način (ob enakopravni obravnavi glede na primerjalne delavce v zvezi z uporabo kriterija usposobljenosti), je sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. Pd 63/2009 z dne 9. 7. 2009 zaključilo, da tožena stranka tega odločilnega dejstva ni listinsko dokazala, kar je bil eden od razlogov za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo po razveljavljeni sodbi prvostopenjskega sodišča vložila v spis še dodaten dokaz (ki se nahaja v prilogi B19). Ob upoštevanju vsega navedenega po oceni pritožbenega sodišča s tem dokazom tožena stranka ni bila prekludirana.

Po stališču pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati prekluzije niti glede preostalih predlaganih dokazov, ki jih tožnik navaja v pritožbi. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je tožena stranka vložila v spis listine, ki so v prilogi spisa zavedene pod oznako B20, B21, B22 – B59, B61 in B63 – B67 (pogodbe o zaposlitvi za določen čas) na poziv sodišča prve stopnje. Na poziv sodišča so bile sicer vložene v spis tudi listine B60, B62, B68, B69 in B70, ki jih tožnik v pritožbi ne omenja. To je razvidno tako iz sklepa sodišča prve stopnje, sprejetega na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 6. 2010 in sklepa sodišča prve stopnje opr. št. Pd 184/2011 z dne 11. 4. 2011, kot tudi iz pripravljalnih vlog tožene stranke, ki sta bili s priporočeno pošiljko oddani na pošto 16. 6. 2010 oziroma 29. 4. 2011. Če sodišče zaključi, da na podlagi predlaganih dokazov ne more popolno in pravilno ugotoviti dejanskega stanja, mu 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) daje možnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti. V takšnem primeru stranki, ki takšne dokaze predloži sodišču, ni mogoče očitati prekluzije predlaganih dokazov (oziroma podajanja dodatnih navedb v zvezi z njimi). Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 1. 6. 2010 izhaja, da prilog C2 in C3 v spis ni vložila tožena stranka, temveč priča M.Š.. S tema listinama je želela navedena priča še dodatno pojasniti in podkrepiti verodostojnost svoje izpovedbe. Sodišče prve stopnje je ti listini vzelo v spis. Glede na to toženi stranki v zvezi s tema listinama ni mogoče očitati prekluzije po členu 286 ZPP, saj jih v spis ni vložila tožena stranka, temveč tretja oseba. Razen tega pa tožnik v zvezi z vložitvijo teh dveh listin v spis ni ugovarjal prekluzije v skladu z določbo 286.b. člena ZPP, tako da se na to zdaj v pritožbi niti ne more uspešno sklicevati. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so tudi te zgoraj navedene in po stališču tožnika prepozne listine, zgolj potrdile ugotovitve, ki so sicer izhajale že iz preostalih izvedenih dokazov (ki niso bili obremenjeni z vprašanjem pravočasnosti njihove predložitve). Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov z vpogledom in prečitanjem omenjenih listin ni storilo niti relativne bistvene kršitve določb postopka iz člena 339/1 ZPP (še posebej ob upoštevanju dejstva, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na dokaze, za katere ni sporno, da so bili predlagani pravočasno). To izhaja tudi iz samih tožnikovih pritožbenih zatrjevanj, v katerih navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev očitno oprlo predvsem na izpovedbo priče M.K..

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.