Up-213/97

30. 11. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 30. novembra 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-25/96 z dne 25. 3. 1997 in odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp-1520/94 z dne 16. 11. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je oktobra 1992 odšel na obisk k družini v bližino B. v Bosni in Hercegovini. Na delo bi se moral vrniti konec oktobra 1992, vendar so ga že na poti domov z avtobusa odpeljali pripadniki paravojaških enot in mu odvzeli prostost. V Ljubljano in na delovno mesto se je tako javil šele 4. 11. 1992.

Delodajalec je štel njegovo odsotnost za neopravičeno in sprejel sklep o prenehanju delovnega razmerja. V sodnem sporu je pritožnik na prvi stopnji uspel, vendar je pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek za sodno varstvo zavrnilo. Revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja revizijske navedbe o tem, da njegova odsotnost ni bila neopravičena ne v subjektivnem ne v objektivnem smislu. Ni niti želel niti hotel izostati z dela. Izostanek je bil rezultat izključno sile in hude grožnje, ki jima je bil izpostavljen ob ugrabitvi z avtobusa. Glede na takratne razmere v okolici B. tudi ni mogel pričakovati takih dogodkov. Takoj ko je bilo to mogoče, se je javil v podjetju.

Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 15., 20., 22., 50. in 66. člena Ustave. V čem vidi kršitev 15. in 20. člena, Ustave ne pove. Kršitev načela enakosti pred zakonom utemeljuje s splošno trditvijo, da so v drugih podobnih primerih organi v podjetjih kot tudi sodišča dosledno ugodila zahtevku delavcev in razveljavljala sklepe o prenehanju delovnega razmerja. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča pa naj bi bila neposredno prizadeta pravica pritožnika do socialne varnosti in pravica do dela. predlaga spremembo izpodbijanih sodb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

B.

Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja, oziroma, da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. Do tega bi lahko prišlo tudi, če bi pritožnik sicer izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljaviti.

Trditev pritožnika, da so sodišča v podobnih primerih odločala drugače kot v njegovem primeru, ni z ničimer izkazana.

Pritožnik tudi ni predložil nobene sodne odločbe, ki bi kaj takega dokazovala. Iz baze sodnih odločb Vrhovnega sodišča izhaja ravno nasprotno. Sodišča so v podobnih primerih, kot je pritožnikov, dosledno in enotno odločala enako: odsotnost z dela delavcev, ki se na delo niso mogli pravočasno vrniti zaradi razmer na območju Bosne in Hercegovine, so štela kot neopravičeno odsotnost. Očitno torej ne gre za kršitev zatrjevanih človekovih pravic iz 14. oziroma 22. člena Ustave.

Ob presoji, ali je bila kršena navedena ustavna pravica, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb samih po sebi, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.

Neopravičena odsotnost z dela je zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja (75. člen ZTPDR in 100. člen ZDR). Prenehanje delovnega razmerja iz zakonitega razloga pa ne pomeni kršitve pravice varstva dela in do socialne varnosti iz 66. in 50. člena Ustave.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan