Jedro

Stranki sta sklenili podjemno pogodbo za tapeciranje notranjosti avtomobila. Plačilo podjema obsega tudi hrambo v podjem predane stvari, če ni drugače dogovorjeno. Gre za odplačno shranjevalno pogodbo.

Hramba stvari, ki jo je tožnik kot naročnik tožencu kot podjemniku izročil zaradi popravila (obnove), je sestavni del podjemnikove obveznosti popraviti stvar (619. člen OZ), plačilo za hrambo je obseženo s plačilom za popravilo stvari, za podjemnikovo obveznost shranjevanja pa je treba uporabiti pravila o odplačni hrambi (konkretno prvi odstavek 731. člena OZ, po katerem je bil toženec avtomobil dolžan hraniti kot dober gospodarstvenik).

Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost je odgovornost dolžnika, ki krši obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezal opraviti (drugi odstavek 239. člena OZ). Tožnik uveljavlja povrnitev škode, povzročene zaradi kršitve (odplačne) podjemne pogodbe, katere sestavni del je bila torej tudi hramba avtomobila pri tožencu.

Toženčeva odškodninska odgovornost ni podana, saj svojih obveznosti iz shranjevalne pogodbe ni kršil. Avtomobil je hranil na primernem (dogovorjenem) mestu, požara ni povzročil (vzrok za nastalo škodo ne izvira iz njegove oblastvene sfere), potrebno skrbnost oziroma prizadevanje pa je pokazal tudi pri poskusu reševanja avtomobila (preprečevanja nastanka škode).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 do dne plačila zavrne, in - v V. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.214,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 4533,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvemu tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (za znesek 65.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (II. točka izreka). Prav tako je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in tretjo toženko (III. in IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je prvi toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 4.875,32 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper I. in V. točko izreka sodbe se pritožuje prvi toženec (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zaključek sodišča, da v tem postopku zadostuje ugotovitev, da je požar povzročilo pirotehnično sredstvo, v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave. Izvedenec je menil, da se je ogenj lahko pojavil zaradi namernega požiga ali zaradi človeške malomarnosti, ni pa mogel ugotoviti pravega (zanesljivega) vzroka požara. Zaključek sodišča je nenavaden, posebej upoštevajoč vsebino policijskega poročila (policija ni uspelo odkriti storilca kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti s požarom) in mnenje izvedenca, da raketa ni mogla prebiti opečnatega strešnika. Izvedenec je omenil možnost, da je bil požar podtaknjen, sodišče pa je njegovo mnenje v tem delu zavrnilo z argumentacijo, da izvedenec ni pristojen podajati ocene o možnem namernem požigu. To ne drži, saj je sodišče izvedencu s sklepom o imenovanju naložilo, naj ugotovi vzrok požara. Toženec avtomobila ni prejel v hrambo. Tožnik je avtomobil pustil pri njem na podlagi njunega dogovora, da bo toženec izvedel tapeciranje notranjosti avtomobila. Hramba ni bila odplačna, o njej se stranki podjemne pogodbe nista dogovarjali. Sodišče tožencu očita, da vozila ni shranil v zidan in zaprt objekt, v katerem bi bila zagotovljena ognjevarnost, vendar takšnega prostora toženec nima, kar je bilo tožniku znano. Toženec ima delavnico, v kateri opravlja tapetniška dela, ki ni dovolj velika za tožnikov avtomobil. V prostor pod kozolcem je avtomobil postavil tožnik sam, zavedajoč se, da gre za odprt prostor, v katerega ima vsak dostop. S tem je v celoti prevzel riziko za kakršnokoli poškodovanje ali uničenje vozila. Čeprav je bil v objektu prisoten vsak teden, tožnik vseh 20 mesecev ni imel pripomb glede ustreznosti njegove zaščite. Takšna zaščita bi trajala vse do zaključka del, do katerega pa ni prišlo, ker tožencu ni bil dobavljen ves material. Če bi sodišče štelo, da je bila poleg pogodbe o prevzemu tapetniških del sklenjena tudi shranjevalna pogodba, bi moralo upoštevati vse elemente te pogodbe. Upoštevati bi tudi moralo, da je s pozivom, naj avtomobil odpelje (toženec in njegova žena sta takšno zahtevo na tožnika naslovila junija 2012), shranjevalna pogodba prenehala veljati.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

**Materialnopravna izhodišča**

5. Višje sodišče v tem postopku odloča tretjič. O pritožbi je predhodno odločilo s sodbo I Cp 11/2018 z dne 9. 5. 2018 in sodbo I Cp 1959/2019 z dne 12. 2. 2020. Zoper obe sodbi je toženec vložil reviziji, Vrhovno sodišče je o njiju odločilo s sklepoma II Ips 222/2018 z dne 10. 10. 2019 in II Ips 2/2021 z dne 17. 3. 2021. 6. V sklepu II Ips 222/2018 z dne 10. 10. 2019 je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da plačilo podjema obsega tudi hrambo v podjem predane stvari, razen če se stranki dogovorita drugače, zato v obravnavani zadevi ne gre za neodplačno shranjevalno pogodbo. Vendar pa samo dejstvo hrambe vozila v konkretnem objektu ne zadošča za utemeljitev poslovne odškodninske odgovornosti toženca.

7. S sklepom II Ips 2/2021 z dne 17. 3. 2021 je Vrhovno sodišče višjemu sodišču naložilo, naj ob uporabi ustreznega dokaznega standarda ugotovi, ali so bila vzrok požara pirotehnična sredstva, nato pa, ali so požar zanetila pirotehnična sredstva, ki so jih sporno noč uporabljali toženec oziroma njegovi družinski člani.

**Pritožbena obravnava**

8. Ker je sodišče druge stopnje ocenilo, da je potrebno za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov, je skladno z drugim in tretjim odstavkom 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razpisalo obravnavo. Na njej je vpogledalo listine v spisu, vključno z izvedeniškima mnenjema dr. A. A. in B. B. in dopolnitvama k tema mnenjema, ter prebralo zapisnike o zaslišanju prič C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. Zaslišalo je obe stranki ter priče K. K., L. L., M. M., N. N. in O. O. **Dejanske ugotovitve pred sodiščem prve stopnje**

9. Tožnik se je s tožencem dogovoril o tapeciranju notranjosti njegovega avtomobila znamke Bentley (starodobnik, letnik 1955), in sicer proti plačilu 3000,00 EUR. Avtomobil, ki ga je k tožencu pripeljal aprila 2011, je bil nameščen pod leseni objekt oziroma kozolec. V noči z 31. 12. 2012 na 1. 1. 2013 je na objektu prišlo do požara, v katerem je bil tožnikov avtomobil poškodovan (uničen). V tej pravdi tožnik zahteva odškodnino zaradi poškodovanega (uničenega) avtomobila. Tožencu očita, da avtomobila ni hranil z ustrezno profesionalno skrbnostjo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik po telefonskem navodilu tedaj odsotnega toženca avtomobil pustil pod lesenim kozolcem, - da gre za avtomobil večje vrednosti (kar je bilo tožencu znano), - da se tožnik in toženec nista natančno dogovorila, do kdaj mora toženec zaključiti z deli, - da je bil tožnikov avtomobil pod lesenim kozolcem parkiran 20 mesecev, - da so v tem času dela na avtomobilu potekala počasi, v fazah (v odvisnosti od tožnikovih dobav materiala in časa, ki ga je imel toženec na razpolago za delo) in tudi s tožnikovim aktivnim sodelovanjem (tožnik je redno prihajal k vozilu in na njem opravljal posamezna dela), - da toženec ni razpolagal s ključi tožnikovega avtomobila, - da je bilo tožnikovo vozilo močno poškodovano (uničeno) v silvestrski noči 2012/2013, - da so bila dela, ki se jih je toženec zavezal opraviti, na dan požara še v fazi izvajanja (niso bila še končana), - da toženec tožnikovega avtomobila ni uspel rešiti iz požara (pri poskusu reševanja je utrpel opekline) in - da so se v času požara pod kozolcem nahajali še drugi avtomobili (toženčev avtomobil in avtomobili njegovih družinskih članov), ki so jih uspeli rešiti.

Navedene ugotovitve je potrdilo tudi zaslišanje strank in prič na pritožbeni obravnavi, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

**Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost**

11. Stranki sta sklenili podjemno pogodbo za tapeciranje notranjosti avtomobila. Kot je bilo uvodoma pojasnjeno, plačilo podjema obsega tudi hrambo v podjem predane stvari, če ni drugače dogovorjeno. Gre za odplačno shranjevalno pogodbo. V tem delu je toženčev ugovor, da je ta med strankama prenehala, ker je tožnika pozval, naj avtomobil odpelje, neutemeljen. Toženec je že v zaslišanju pred sodiščem prve stopnje povedal, da je, ko tožnik avtomobila kljub pozivu ni umaknil, nekako pristal na to. Iz zaslišanja obeh strank na pritožbeni obravnavi izhaja, da dela takrat še niso bila končana, toženec jih je tudi potem še naprej opravljal. Tožnik je bil na obisku pri tožencu še na božič, torej manj kot teden dni pred škodnim dogodkom. Pogodbeno razmerje med njima tako kljub morebitnemu (neuspešnemu) pozivu, naj tožnik avtomobil odpelje, ni prenehalo. Hramba stvari, ki jo je tožnik kot naročnik tožencu kot podjemniku izročil zaradi popravila (obnove), je sestavni del podjemnikove obveznosti popraviti stvar (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), plačilo za hrambo je obseženo s plačilom za popravilo stvari, za podjemnikovo obveznost shranjevanja pa je treba uporabiti pravila o odplačni hrambi (konkretno prvi odstavek 731. člena OZ, po katerem je bil toženec avtomobil dolžan hraniti kot dober gospodarstvenik).

12. Po presoji sodišča prve stopnje toženec kot shranjevalec ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ker je tožnikov avtomobil, ki je avtomobil velike vrednosti, hranil na neprimernem mestu (v odprtem, lesenem objektu je bila velika možnost požara in posledičnega uničenja avtomobila). Menilo je, da bi ga moral hraniti v zidanem in zaprtem objektu, v katerem bi bila zagotovljena ognjevarnost. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, je takšno materialnopravno stališče napačno. Zgolj hramba avtomobila v objektu, ki ni ognjevaren, še ne zadošča za toženčevo odškodninsko odgovornost. Poleg tega tudi iz zaslišanja tožnika na pritožbeni obravnavi izhaja, da je s takšno hrambo soglašal, zdela se mu je varna. Zato je moralo višje sodišče tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine preizkusiti še na drugi podlagi.

13. Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost je odgovornost dolžnika, ki krši obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezal opraviti (drugi odstavek 239. člena OZ). Tožnik uveljavlja povrnitev škode, povzročene zaradi kršitve (odplačne) podjemne pogodbe, katere sestavni del je bila torej tudi hramba avtomobila pri tožencu. Ugotoviti je bilo treba, ali je toženec ustrezno zagotavljal varnost predmeta hrambe (avtomobila), vključno z opuščanjem svojih in odvračanjem tujih ravnanj, ki bi lahko bila požarno nevarna. Tožnik je namreč med drugim trdil, da je toženec skupaj s člani svoje družine z uporabo pirotehničnih sredstev povzročil požar in da pri reševanju avtomobila ni ravnal dovolj skrbno.

**O vzroku požara**

14. V postopku pred sodiščem prve stopnje imenovani izvedenec za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave (preiskave požarov) je po izključitvi možnih vzrokov požara (električna napeljava, plinska eksplozija, razlitje gorljivih tekočin, samovžig snovi, optični, mehanski ali vremenski pojavi) podal mnenje, da je bil požar posledica namernega požiga ali človeške malomarnosti. Ob tem je pojasnil, da je malo verjetno, da je požar povzročilo izstreljevanje raket oziroma kaset (te ne bi mogle prebiti strešnika in zanetiti požara v podstrešju lesenega objekta), lahko pa bi bila vzrok požara katera od nerodno vrženih pasjih bombic ali pa številna druga sicer neobičajna in nepredvidljiva dejanja. Sodišče prve stopnje ni iskalo odgovora na vprašanje, kdo je bil povzročitelj požara oziroma čigavo pirotehnično sredstvo je zanetilo požar (policiji v postopku zbiranja obvestil ni uspelo odkriti storilca kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti s požarom), saj je (napačno) presodilo, da bi bil s tem presežen okvir tega spora. Dejstva o tem je moralo zato ugotavljati višje sodišče. 15. Toženec je na pritožbeni obravnavi povedal, da so na silvestrsko noč s hčerkama in zetoma spuščali pirotehnična sredstva, in sicer rakete in baterije. Vsi so skladno izpovedali, da so rakete spuščali približno 5 metrov stran od kozolca, obrnjeni proti travniku (stran od kozolca), baterije pa na travniku. Spremljali so njihov pok; če bi katera od raket spremenila smer in zavila nazaj proti kozolcu, bi to opazili, saj bi jih morala neposredno preleteti. Kljub megli so videli, ko so te rakete počile daleč stran od objekta. Približno 15 minut zatem je toženec opazil, da je v kozolcu zagorelo.

16. Sodišče druge stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenjuje, da ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da je spuščanje raket s strani toženca oziroma njegove družine zanetilo požar. Že sam izvedenec za preiskave požare je povedal, da je malo verjetno, da je požar povzročilo izstreljevanje raket oziroma kaset. Te ne bi mogle prebiti strešnika in zanetiti požara v podstrešju lesenega objekta. Sodišče druge stopnje je o tem še bolj prepričano po zaslišanju toženca in prič. Za spuščanje raket so uporabljali izstrelitveni nosilec, ki ga je pripravil toženec, usmerjen je bil stran od kozolca, proti travniku. Višje sodišče jim verjame, da so njihovo pot in pok spremljali, saj je vizualni učinek (barve in bleščice) nenazadnje smisel izstreljevanja raket. V njihovi uporabi so bili tudi izkušeni, saj iz toženčeve izpovedbe na pritožbeni obravnavi izhaja, da je bila uporaba pirotehnike njihova silvestrska tradicija, vsa leta so to izvajali na enak način. Poleg tega niti ni verjetno, da bi rakete, usmerjene stran od kozolca, spremenile smer letenja, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi se nad njimi nahajale kakršnekoli ovire, ki bi lahko spremenile ali ovirale njihov let. Izvedenec je povedal, da rakete ne bi mogle prebiti strešnika. Toženec je sicer omenil možnost, da so (tuje) rakete prebile polivinil, ki je bil pritrjen na stranici kozolca. Vendar pa je ta del nadstreška gledal na drugo stran, proti toženčevi hiši (in ne proti travniku), zato ni mogoče, da bi ga prebile rakete, ki jih je usmerjena proti travniku uporabljala toženčeva družina. Skozi polivinil bi tako kvečjemu lahko priletele rakete, ki so jih spuščali sosedje oziroma sovaščani, a tega pritožbeno sodišče ni nadalje ugotavljalo, saj je za to pravdo pomembno le ravnanje toženca in njegova morebitna odškodninska odgovornost. 17. Toženčevi hčeri sta sami pred polnočjo vrgli tudi nekaj pasjih bombic. Vendar pa je bilo to precej bolj stran od kozolca (približno 20 metrov). Po presoji sodišča druge stopnje glede na metodo uporabe tega pirotehničnega sredstva (met ob tla namesto v zrak) ni verjetno, da bi katera od pasjih bombic priletela v nadstrešek kozolca, še posebno glede na njegovo oddaljenost. Poleg tega toženec pri uporabi pasjih bombic ni sodeloval, niti iz tožnikovih navedb ali sicer iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženec za uporabo pasjih bombic s strani njegovih hčerk vedel. Zato tudi če bi požar zanetile pasje bombice (kar pa glede na navedeno ni verjetno1), za to ne bi odgovarjal. 18. Višje sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da so požar povzročila pirotehnična sredstva, ki so jih uporabljali toženec in ob njegovem sodelovanju njegovi družinski člani, temveč je toženec kot bolj verjetno uspel dokazati nasprotno.

**O reševanju avtomobila**

19. Ne glede na to, da vzrok za požar ne izvira iz toženčeve sfere, pa bi lahko za nastalo škodo na avtomobilu vseeno odgovarjal. Tožnik namreč trdi, da toženec ni pokazal dovolj skrbnosti pri reševanju avtomobila, saj se je najprej lotil reševanja drugih (lastnih) avtomobilov, čeprav je bil tožnikov starodobnik veliko več vreden in glede na mesto izbruha požara tudi bolj ogrožen.

20. Toženec je na pritožbeni obravnavi povedal, da se je po začetku požara sam takoj povzpel po lestvi do nadstreška kozolca. Žarišče požara je bilo v sredini kozolca, bolj nad njihovim avtomobilom kot nad tožnikovim. Skupaj z zetom O. O. sta se najprej lotila gašenja požara, in sicer sta gasila z gasilnim aparatom, vendar to ni zadoščalo. Ko sta se tega zavedla, sta se po lestvi spustila navzdol in takoj pričela reševati tožnikov avtomobil. Njihovi (družinski) avtomobili so bili odstranjeni že pred tem (v vmesnem času, ko sta toženec in zet gasila požar), saj so žena in obe hčeri takoj vzele ključe in avtomobile umaknile iz kozolca. Toženec je stal na levi strani tožnikovega avtomobila, zet pa na desni. Poskusila sta premakniti avtomobil, a jima to ni uspelo; tožencu se zdi, da najverjetneje zaradi zategnjene ročne zavore na desni strani vozila. Požar se je hitro razširil in sta morala prenehati z reševanjem, saj sta bila zaradi padajočih delov kozolca oba že poškodovana.

21. Po oceni pritožbenega sodišča tožencu ni mogoče očitati, da pri reševanju avtomobila ni pokazal dovolj skrbnosti. Žena je takoj poklicala gasilce, gašenja pa se je lotil tudi sam toženec, s pomočjo zeta. Takoj, ko sta ugotovila, da jima požara ne bo uspelo pogasiti, pa sta se lotila reševanja tožnikovega avtomobila. Pri tem sta oba celo utrpela resne poškodbe; z reševanjem sta torej vztrajala, vse dokler ni postalo prenevarno. Ali bi bilo morda bolj učinkovito, da se toženec gašenja sploh ne bi lotil, temveč bi takoj pričel z umikanjem avtomobila, ni pravno pomembno vprašanje. Toženec je na pritožbeni obravnavi tudi sam retrospektivno ocenil, da bi zdaj mogoče ravnal drugače in namesto poskusa gašenja takoj pristopil k reševanju tožnikovega avtomobila. Vendar toženec ni poklicni gasilec ali drug strokovnjak, od katerega bi lahko pričakovali, da bo v takšnih izjemnih, stresnih okoliščinah, ki zahtevajo bliskovito reakcijo, v danem trenutku to lahko ustrezno presodil in predvidel nadaljnji potek dogodkov. Sprva (gledajoč od spodaj) ni mogel natančno oceniti obsega požara, videl je zgolj plamen v strehi. Zato mu po prepričanju pritožbenega sodišča takšne presoje in ukrepanja ni mogoče očitati kot opustitev dolžne skrbnosti. Povsem življenjsko in v skladu s splošno znanimi napotki za ravnanje ob požaru je, da se, dokler se to še zdi mogoče, najprej poskusi požar zatreti (pogasiti začetni požar) in tako preprečiti kakršnokoli nadaljnjo škodo. Umikanja ostalih avtomobilov so se lotili drugi (družinski člani), je pa bilo to veliko bolj enostavno, ker so bili njihovi avtomobili za razliko od tožnikovega v voznem stanju, razpolagali so z njihovimi ključi in jih torej ni bilo treba riniti. Tako tudi glede reševanja avtomobila tožencu ni mogoče očitati, da v okviru shranjevalne pogodbe ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika.

22. Toženčeva odškodninska odgovornost torej ni podana, saj svojih obveznosti iz shranjevalne pogodbe ni kršil. Avtomobil je hranil na primernem (dogovorjenem) mestu, požara ni povzročil (vzrok za nastalo škodo ne izvira iz njegove oblastvene sfere), potrebno skrbnost oziroma prizadevanje pa je pokazal tudi pri poskusu reševanja avtomobila (preprečevanja nastanka škode).

**Odločitev sodišča**

23. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka skladno s 1. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 do dne plačila.

24. Opisana sprememba vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife2 in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)3, je sodišče odvetniške stroške določilo po ZOdvT. Tožnik s tožbo ni uspel, zato do povrnitve stroškov ni upravičen. Toženec, ki je v postopku v celoti uspel, pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih sestavljajo nagrada za postopek v višini 1.354,60 EUR po tar. št. 3100 tarifnega dela ZOdvT, nagrada za narok v višini 1.250,40 EUR po tar. št. 3102 tarifnega dela ZOdvT, materialni stroški v višini 20 EUR po tar. št. 6002 tarifnega dela ZOdvT, 22% DDV po tar. št. 6007 tarifnega dela ZOdvT in stroški za pričo v višini 12,40 EUR, kar skupaj znaša 3.214,90 EUR. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje skladno s 3. točko 365. člena ZPP v V. točki izreka spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 3.214,90 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

**Stroški pritožbenega postopka**

25. Na podlagi drugega odstavka 165. člena je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih in o revizijskih stroških. Upoštevajoč končni uspeh v pravdi tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam nosi svoje stroške revizijskega in pritožbenega postopka. Stroškov revizijskega postopka pritožbeno sodišče prav tako ni priznalo tožencu, saj njegov odgovor na revizijo zgolj ponavlja stališča revizijskega in pritožbenega sodišča ter tako ne predstavlja potrebnega stroška pravde po prvem odstavku 155. člena ZPP. Upravičen pa je do povrnitve nagrade za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 tarifnega dela ZOdvT v višini 1340,80 EUR in nagrade za narok po tar. št. 3212 tarifnega dela ZOdvT v višini 1005,60 EUR, oboje povečano za 22 % DDV, ter sodne takse v višini 1671,00 EUR, kar skupaj znaša 4533,61 EUR. Navedeni znesek mu je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

1 Poleg tega je tožnik sam navajal, da pasja bombica sploh nima gorečega učinka in takšnega požara ne bi mogla povzročiti (list. št. 188). 2 Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18. 3 Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C.