Jedro

Državljanstvo urejajo predpisi, tako da državljanstvo vselej pomeni pravno vez, ne pa tudi nujno dejansko vez z določeno državo. Za pridobitev domovinske pravice in posledično državljanstva pa ni bilo odločilno bivanje v nekem kraju in tudi ne državljanstvo matere. Na odločitev o državljanstvu Ljudske republike Slovenije zato ne vpliva niti življenje v Sloveniji in tudi ne obstoj začasne osebne izkaznice, v kateri je bilo kot stalno prebivališče navedena občina Celje, ki leži na ozemlju Ljudske republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.5.2002. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila dopolnilno odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Celje z dne 25.9.2001. Z njo je navedeni prvostopenjski upravni organ ugotovil, da B.B., rojena 9.6.1897 v Romuniji, umrla 31. 7. 1989 v Avstriji, ni bila državljanka SR Slovenije.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da na odločitev ne more vplivati okoliščina, da člani družine B., to je T., L. in F., po I. svetovni vojni niso živeli na Hrvaškem, temveč po letu 1931 do izselitve v letu 1946 izključno v Sloveniji v Celju. Prav tako ni pomembno, da se je za B.B. našla po drugi svetovni vojni izdana začasna osebna izkaznica, v kateri je navedeno, da ima prebivališče v Celju. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je namreč za presojo glede obstoja slovenskega državljanstva odločilnega pomena domovinska pristojnost na dan 6.4.1941. Z dnem 28.8.1945 so državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v katere območju je ležal kraj, kjer so imeli svojo domovinsko pravico oziroma občinsko pripadnost (prvi odstavek 37. člena Zakona o državljanstvu; ZDrž; Ur.l. DFJ, št. 46/45; Ur.l. FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Po § 15 Zakona o občinah (Kraljevina Jugoslavija, Službeni list, št. 35/1933 z dne 29.4.1933), je moral biti vsak državljan član kakšne občine. Domovinska pristojnost je bila enaka članstvu v kakšni občini. Članstvo občine se je izgubilo le, če se je pridobilo članstvo druge občine po predpisih tega zakona. Ker je izkazano, da je bila B.B. vse od leta 1924 do leta 1943 domovinsko pristojna v Občini Varaždin na Hrvaškem, ni bila državljanka Ljudske republike Slovenije. Začasna osebna izkaznica, izdana v Celju, ni takšna listina, ki bi lahko vzela verodostojnost domovnicam. Okoliščina, da se je za T.B. pravnomočno ugotovilo slovensko državljanstvo, in izjave priče glede prebivališča B.B., nimajo takšne dokazne vrednosti, da bi lahko izpodbile ugotovitev tožene stranke glede državljanstva. Odločanje o državljanstvu B.B. je samostojna upravna zadeva, neodvisna od podobnih primerov.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo za mater B.B., T.B., pravnomočno ugotovljeno, da je bila na dan 28.8.1945 slovenska in jugoslovanska državljanka. Nelogično bi bilo, da bi imela mati slovensko državljanstvo, hči pa ne. Ker sodišče ni vpogledalo v upravni spis o ugotovitvi državljanstva za T.B., dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Če bi se upoštevalo, da je B.B. do leta 1931 občasno živela v Celju in v Avstriji, od leta 1931 do izselitve pa le še v Celju, bi bila prekinjena vsaka zveza z Varaždinom. Začasna osebna izkaznica ne bi bila izdana, če ne bi bila stalno bivajoča v Celju. Začasnost je potrebno povezati z možnostjo kasnejše pridobitve stalne osebne izkaznice. Le-ta verjetno ni bila izdana, ker je B.B. leta 1946 zapustila Jugoslavijo. Tudi izpoved priče, da so vse tri osebe (T., F. in L.B.) živele v Celju, govori v prid mnenju, da je bila B.B. slovenska državljanka. Upravno sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je kot odločilni dan glede izpolnjevanja predpostavk za pridobitev republiškega državljanstva vzelo 6.4.1941. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2005, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v zadevi na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo uporabljeno pravilno.

Za državljana Republike Slovenije velja po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; ZDRS - UPB2 - Ur.l. RS, št. 24-1211/2007), kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. Po 1. odstavku 37. členu ZDrž so državljani FLRJ postali tudi državljani tiste ljudske republike, v katere območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine). Državljan FLRJ je lahko imel le eno državljanstvo ljudske republike (3. odstavek 1. člena ZDrž). Republiško državljanstvo je pridobila oseba sicer na dan 28.8.1945, toda odločilna je bila domovinska pravica (članstvo občine) na dan 6.4.1941. Morebitne dvome, na kateri dan je morala obstajati domovinska pravica (članstvo občine), je odpravilo "Obvezno tolmačenje prvega odstavka 37. člena ZDrž FLRJ z dne 1. julija 1946" (Ur.l. FLRJ, št. 90/46) v svojem 1. odstavku.

Ker je imela B.B. od leta 1924 vsaj do leta 1943 domovinsko pravico na ozemlju kasneje nastale Ljudske Republike Hrvaške, je 28.8.1945 pridobila državljanstvo prav te ljudske republike. Državljanstva Ljudske Republike Slovenije glede na 3. odstavek 1. člena ZDrž imenovana ni pridobila.

Takšen zaključek ni nelogičen, kot meni revizija. Državljanstvo urejajo predpisi, tako da državljanstvo vselej pomeni pravno vez, ne pa tudi nujno dejansko vez z določeno državo. Za B.B. so pač veljali v tej odločbi navedeni predpisi, po katerih za pridobitev domovinske pravice in posledično državljanstva ni bilo odločilno bivanja v nekem kraju in tudi ne državljanstvo matere. Na odločitev o državljanstvu Ljudske republike Slovenije zato ne vpliva niti življenje B.B. v Celju in tudi ne obstoj začasne osebne izkaznice, v kateri je bilo kot stalno prebivališče navedeno Celje.

Vpogled v upravni spis, tudi če ga upravno sodišče ni opravilo, ni pravno pomemben za odločitev v zadevi, saj se nanaša na državljanstvo matere revidenta. To pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).