Jedro

Kdaj je pri tožniku nastala invalidnost je dejansko, in ne pravno vprašanje.

Tožnik ne more pridobiti pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Njegova invalidnost namreč ni nastala pred 15.9.2000, ko je dopolnil starost 63 let, kar je v skladu s 95. členom (v povezavi z 39. členom) ZPIZ92 starostna meja za pridobitev pravice do dela s skrajšanim delovnim časom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo št. 7020799 z dne 5.7.2002 ugotovila, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi II. kategorije invalidnosti, nastale zaradi posledic bolezni dne 3.7.2002. Z odločbo št. I-7020799 z dne 20.2.2003 je tožena stranka tožnikovo pritožbo sicer zavrnila, je pa hkrati prvostopno odločbo odpravila in odločila, da se tožniku, invalidu II. kategorije invalidnosti, prizna pravica do invalidske pokojnine od 15.3.2002 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom zavrnilo. Ugotovilo je, da je invalidnost pri tožniku nastala 15.3.2002, ko je že bil star 64 let in pol, zato s preostalo delovno zmožnostjo ne more pridobiti pravice do dela s skrajšanim delovnim časom in pravice do razporeditve ali do zaposlitve na drugem ustreznem delu v skladu s prvo alinejo 95. člena ZPIZ92. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da pri tožniku invalidnosti ni mogoče ugotoviti pred 15.9.2000, ko je tožnik dopolnil starost 63 let. Za to obdobje ni medicinske dokumentacije o tožnikovem zdravstvenem stanju, niti ni o tem podal mnenje noben sodni izvedenec.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik sam vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišč o tem, da invalidnost ni nastala že pred 15.9.2000, pri čemer se sklicuje predvsem na mnenje specialista revmatologa. Presoja sodišča na podlagi ugotovitev izvedencev in drugega dokaznega gradiva, kdaj je pri tožniku nastopila invalidnost II. kategorije, pomeni uporabo materialnega prava.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Tožba je bila vložena 4.4.2003, torej po uveljavitvi ZPP, kar pomeni, da je za vložitev revizije treba upoštevati določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP. Tožnik sicer ni posebej predložil dokaza o opravljenem pravniškem državnem izpitu, toda glede na delo, ki ga je opravljal (odvetnik) je nedvomno, da ta pogoj za vložitev revizije iz četrtega odstavka 86. člena ZPP izpolnjuje.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, torej tudi morebitnih kršitev v izvedbi dokaznega postopka, tožnik ne uveljavlja, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnika, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Tožnikova navedba, da je pravno vprašanje, kdaj je pri njem nastala invalidnost, je zmotno. To je dejansko vprašanje, od obstoja katerega je odvisna odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja. In dejanska ugotovitev obeh sodišč je jasna: invalidnost tožnika ni nastala pred 15.9.2000, ko je dopolnil starost 63 let. To pa je v skladu s 95. členom (v povezavi z 39. členom) ZPIZ92 starostna meja za pridobitev pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, torej tiste pravice, ki jo tožnik v tem sporu uveljavlja.

Ker je glede na navedeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje (ki ga v reviziji ni mogoče izpodbijati) pravilno uporabilo materialno pravo (česar tožnik niti ne izpodbija), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).