Jedro

Zakon pri hišni preiskavi daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postaviti policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti.

Hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje.

Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 s 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velika količina" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Oba obtoženca se oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtožena spoznalo za kriva, A. A., da je storil štiri kazniva dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, in B. B., da je storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je za vsako kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1 določilo kazen devetih mesecev zapora in mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora. Obtoženemu B. B. je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 307. člena izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtoženima v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu oziroma hišnem priporu, A. A. od 14. 12. 2023 od 15.30 ure dalje, B. B. pa od 13. 12. 2023 od 1.53 ure do 6. 1. 2025 do 15.45 ure. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. odvzelo vse zaseženo orožje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženemu A. A. naložilo plačilo s strani oškodovanca C. C. priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, t.j. znesek 938,70 evrov. Oba obtožena je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo so se pritožili:

-zagovornica obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, "še posebej pa" zaradi kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom Višjemu sodišču v Ljubljani, da pritožbi v skladu z določilom 392. člena ZKP ugodi in napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oz. da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi v skladu z načelom "v dvomu v korist obtoženega" oprosti obtožbe;

-zagovornik obtoženega B. B. zoper sodbo v celotnem delu, razen v točki VII izreka (stroški), iz vseh pritožbenih razlogov, t.j. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom Višjemu sodišču v Ljubljani, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B. spremeni tako, da ga v celoti oprosti vseh obtožb in stroške postopka naloži v breme proračuna RS;

-obtoženi B. B. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršenja materialnega zakona in kazenskega prava, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo bodisi spremeni v oprostilno bodisi razveljavi ter vrne v novo sojenje.

3.Ker je obtoženi B. B. zahteval opravo javne seje pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP dne 29. 5. 2025 odredilo, da se obvesti obtožena, njuna zagovornika in državnega tožilca o seji, razpisani za dne 19. 6. 2025. Obvestila so bila za vse obveščene izkazana. Na sejo so pristopili vsi vabljeni, razen državnega tožilca, kar pa ni ovira za opravo javne seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4.Pritožbe niso utemeljene.

Glede dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe (obtoženi A. A.)

5.Zagovornica procesno kršitev prepozna v tem, da policija obtožencu po pravnem pouku po drugem odstavku 215. člena ZKP, t.j. da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri hišni preiskavi in po tistem, ko je pojasnil, da nima denarja za odvetnika, ni postavila odvetnika po uradni dolžnosti (t.j. ni "imenovala dežurnega odvetnika"), v skladu s četrtim odstavkom 70. člena v zvezi z 215. členom ZKP. S takim postopanjem naj bi bile obtožencu kršene pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS (URS) ter pravica iz četrtega odstavka 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica napačno razume institut obvezne obrambe po 70. členu ZKP in ga nadalje tudi napačno navezuje na dolžnost policije "imenovati dežurnega odvetnika" pred začetkom hišne preiskave. V skladu z drugim odstavkom 215. člena ZKP je policija dolžna tistega, pri katerem naj se hišna preiskava opravi, poučiti o pravicah do odvetnika, ki je lahko pri preiskavi navzoč. Če ta oseba zahteva, da je pri preiskavi navzoč odvetnik, se začetek preiskave odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za dve uri. Zakon torej daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno, ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postavljati policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti. Policija nikoli ne imenuje ali postavlja nobenih zagovornikov oziroma "dežurnih odvetnikov". Drugega odstavka 215. člena ZKP v nobenem primeru ni moč povezovati z določbo 70. člena ZKP o obvezni obrambi, tudi zaradi finančne stiske ne. Zakon obvezno obrambo s pomočjo zagovornika predvideva tudi za obdolženca, ki mu je vzeta prostost oziroma je zoper njega odrejen pripor. V fazi policijskega pridržanja formalna obramba ni obvezna, vse dokler obdolženec ni priveden k preiskovalnemu sodniku zaradi izvedbe postopka po 204.a členu ZKP, t.j. pripornega naroka. Kot izhaja iz podatkov v spisu se je pri obtoženem hišna preiskava začela ob 8.25 uri dne 11.12.2023 in končala istega dne ob 10.43 uri, prostost pa mu je bila odvzeta 11. 12. 2023 ob 15:00 uri, po končanem policijskem postopku, ki se je začel ob 14.20 uri. Obtoženemu je bila v nadaljevanju, ob privedbi k preiskovalni sodnici dne 14. 12. 2023, pred pripornim narokom, postavljena zagovornica po uradni dolžnosti, ki je bila na naroku in kasneje v postopku ves čas prisotna. Ugotoviti je, da obtoženemu ni bila kršena pravica do obvezne obrambe s strokovno pomočjo zagovornika. V fazi izvedbe hišne preiskave je obtoženi imel formalno pravico do zastopanja, ki pa je ni uveljavljal, pri tem pa njegova pripomba, da nima denarja, ni relevantna, obtoženemu še ni bila odvzeta prostost in obtoženi takrat še ni bil priveden k preiskovalni sodnici. Dokazi, zbrani pri hišni preiskavi, zato niso nezakoniti, kot to zatrjuje zagovornica.

6.Nadalje zagovornica procesno kršitev prepozna v tem, da priča D. D. ni bil zaslišan neposredno na sodišču, temveč preko videokonference, kar mu je onemogočilo vpogled vseh fotografij v spisu. Slednje je po oceni pritožnice odločilnega pomena za "presek časovnice utemeljenega suma oziroma osredotočenosti utemeljenega suma v časovni točki". Po vsebini gre za očitek, da bi se moral sum že od samega začetka utemeljevati pri družini D. in pri njih opraviti hišna preiskava, kar v pritožbi večkrat ponovi.

7.Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da je očitek zagovornice v tem delu nejasen in je nanj tudi težko odgovoriti. Po vsebini je to nek nespreten povzetek dokaznega predloga zagovornika obtoženega B. B., podanega na glavni obravnavi 16. 12. 2024, da se pričo D. D. zasliši na glavni obravnavi in ne preko videokonference, da bi se mu predočalo vse slike v spisu, da bi se razjasnilo vprašanje, kakšne in katere slike so bile priči pokazane ob prvem kontaktu policije z njim. Dokazni predlog je prvostopenjsko sodišče kot nerelevanten zavrnilo in v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zaslišan kriminalist E. E. je namreč verodostojno pojasnil, kako se je začela in kako je potekala predkazenska preiskava in tudi kako in zakaj se je sum osredotočil na obtoženega, kar je utemeljilo hišno preiskavo pri njem in ne pri katerem drugem od sosedov, katerih naslovi so bili pri viziranju določeni kot točke znotraj stožca ugotovljenih možnih strelnih linij, čemur se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Taka določitev možnih točk streljanja sama po sebi tudi sicer ni utemeljevala vzpostavitev suma zoper kogarkoli, zato je policija v nadaljevanju zbirala dokaze s klasičnimi policijskimi metodami, ki so osredotočile sum na obtoženega, na ravni zahtevanega dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, ki se zahteva za opravo hišne preiskave. Hišna preiskava je izredno invaziven poseg v posameznikovo ustavno zagotovljeno pravico do nedotakljivosti stanovanja in posameznikove zasebnosti. Četudi v stožcu možnih strelskih poti, podatki o tem, da je oseba visok častnik Slovenske vojske in da je povsem jasno, da zna rokovati z orožjem, kot tudi, da je verjeti, da bi znal zadeti v okno hiše nasproti in da je njegov sin v osnovni šoli obiskoval strelski krožek, ne dosegajo dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, ki je potreben za izvedbo hišne preiskave. In enako velja za podatek, da je pokojni oče soseda D. D. imel lovsko puško, ki jo je zapustil materi, ta pa jo je že leta 2019 prodala in je vpisana na orožni list imetnika iz F., kar vse izhaja iz uradnih orožnih evidenc. Enako velja za dejstvo, da je G. G. brat policist in da ima enako službeno opraviti z orožjem, pri tem pa na naslovu sploh ne živi. Nasprotno pa je policija zbrala dovolj in takih podatkov, ki so utemeljevali odreditev hišne preiskave pri obtoženem A. A., kar vse je izčrpno povzeto v izpodbijani sodbi (točke 11 do 26). Ni moč pritrditi razlogovanju pritožnice, da bi morali izvesti hišne preiskave na vseh naslovih, da bi korektno utemeljili sum, da je obtoženi storil očitano kaznivo dejanje, hišna preiskava je namreč v tem smislu zadnje in ne prvo preiskovalno dejanje.

8.Prvostopenjsko sodišče je nadalje utemeljeno zavrnilo dopolnitev izvedeništva psihiatrične stroke za obtoženega, saj je izvedenec odgovoril na vsa relevantna vprašanja tako državne tožilke, kot na vprašanja obrambe, ki jih je zagovornica predlagala dopolniti. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca ne utemeljujejo dopolnjevanja izvedeniškega mnenja, sploh ne v smeri, ki jo ponuja zagovornica. Izvedenec je namreč povsem jasno in prepričljivo ugotovil ter kasneje zaslišan tudi pojasnil, da pri obtoženem ni ugotovil nobene duševne motnje, zgolj intelektualno manjzmožnost (merjeno s preizkusom IQ), ki v času izvrševanja kaznivih dejanj ni bistveno vplivala na razumevanje in obvladovanje ravnanj obtoženega.

9.Nadaljnji očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožnica temelji na zavrnitvi predloga za dopolnitev izvedeništva balistične stroke z opravo rekonstrukcije, kar po vsebini pritožnica naveže na zgoraj že opisano pritožbeno trditev o tem, da se so razlogi za sum napačno osredotočili na obtoženca in da hišna preiskava ni bila opravljena na naslovih H. cesta 33a in 34. Obtoženemu pri hišni preiskavi ni bilo zaseženo nobeno orožje, zgolj več vrst streliva, ki nobeno ni ustrezalo tistim, ki so jih našli v oškodovančevi hiši. Z zavrnitvijo dokaznega predloga oprave rekonstrukcije je obveljal le osredotočen sum na obtoženca, čeprav bi bilo moč streljati iz dveh sosednjih naslovov, pri tem pa je izvedenec I. I. izrecno potrdil, da je bilo streljano z naslova H. cesta 33a.

10.Pritožnica ne more uspeti z zavzemanjem za opravo rekonstrukcije, ki naj bi nadomestila po njeni oceni manjkajoče hišne preiskave. Zgoraj je bilo že obrazloženo, da hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje. Da je bilo moč streljati iz treh naslovov, tistih ki jih je v okviru meritev in viziranja, možnih smeri streljanja, je najprej ugotovila policija, kar pa po utemeljeni presoji državnega tožilca ni zadostovalo za predlog vsestranske izvedbe hišnih preiskav. Po dodatnih zbiranjih obvestil, z uporabo klasičnih policijskih metod dela, se je sum osredotočil na obtoženca in na nikogar drugega. Povsem jasno je tako vprašanje prvostopenjskega sodišča izvedencu o tem, ali je z okna obtoženčeve sobe moč streljati v okno dnevne sobe oškodovančeve hiše, kar je izvedenec potrdil. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača trditev, da je izvedenec I. potrdil, da je bilo streljano z naslova H. cesta 33a (in zatorej ne 33), izvedenec je namreč predvsem govoril o oknu, s katerega je bilo streljano, in o oknu, v katerega je bilo streljano, na hišne številke ni bil pozoren. Potrdil je, da je s tega okna (okna obtoženčeve sobe), s te razdalje in smeri, moč povzročiti takšne poškodbe, ki so nastale. Če izvedenec tega ne bi potrdil, bi v tej fazi postopka, izvedbi dokaznega postopka na glavni obravnavi, to lahko omajalo utemeljen sum zoper obtoženega, kot je izhajal iz pravnomočne obtožnice, ne bi pa v nobenem primeru bilo moč v postopek vključiti dodatne "osumljence", kot to ponuja pritožnica s predlagano rekonstrukcijo. Rekonstrukcija je posebna oblika ogleda, s katero se poskuša "ponoviti" kaznivo dejanje na način in v okoliščinah, kot naj bi se, glede na zbrano dokazno gradivo, dejansko odvijal. Njen namen je preverjanje že izvedenih dokazov in ne morebiti zbiranje dokazov zoper nove osumljence. V skladu z drugim odstavkom 246. člena ZKP se rekonstrukcija tudi ne sme opraviti tako, da bi se žalila javni red in morala ali da bi bilo v nevarnosti življenje ali zdravje ljudi, kar glede na večkratno zaporedno streljanje v okno oškodovančeve dnevne sobe, upoštevajoč posebno funkcijo okenskega stekla, o kateri je izpovedoval policist E. E., po vsebini predlagane rekonstrukcije pomeni ponovno streljanje v (novo in celo) okno in to s treh različnih smeri, kar je, vsaj s stališča oškodovanca in cilja, ki ga je zasledovala obramba s predlogom, nedopustno.

11.Pritožnica v poglavju o očitani zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ponovi zgoraj navedene pritožbene očitke o neizvedbi hišnih preiskav na sosednjih naslovih in neizvedbi rekonstrukcije, na kar je bilo zgoraj že odgovorjeno. Prvostopenjskemu sodišču nadalje očita, da zoper obtoženega ne obstoji noben dokaz, še indični ne, ki bi utemeljeval obsodilno sodbo, kar pritožbeno sodišče zavrača.

12.Vloga pritožbenega sodišča je kontrolna, kar pomeni, da pritožbeno sodišče kontrolira metodo, s katero je sodišče prve stopnje prišlo do svojih zaključkov in v kontroli argumentov, s katerimi je te zaključke obrazložilo. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno tedaj, ko bo onkraj razumnega dvoma podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje z uporabo materialnega prava. Pot, po kateri pride sodišče do takšnega zaključka, pa mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Takšna ocena bo morala biti še toliko bolj skrbna in kritična v primeru, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, ko torej ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov-indicev, torej ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva. V teh primerih bo obsodilno sodbo izdalo le tedaj, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče onkraj razumnega dvoma sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.

13.V predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi, ki bi obtoženca neposredno obremenjevali, pri njem ni bilo najdeno ne orožje, ne strelivo, ki bi ustrezalo izstrelkom, ki jih je policija zavarovala v oškodovančevi hiši. Obtoženca nihče ni videl streljati, nihče strelov kritičnih večerov ni slišal. Glede na navedeno je sodišče o tem, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, sklepalo na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, s presojo katerih je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko onkraj razumnega dvoma zaključilo, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja.

14.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz nespornega dejstva, da je bilo v štirih tednih, štirikrat, z več naboji streljano v okno dnevne sobe oškodovanca. Vse ponoči in kar trikrat v soboto, vztrajno v isto okno, še tudi takrat, ko je oškodovanec okno prelepil in na koncu zabil z lesom. Izstrelki so prebili steklo, nekateri pa so ostali v lesu okna in na fasadi. Iz kriminalistično-tehničnih ugotovitev, ki jih je zaslišan na glavni obravnavi, tudi po oceni pritožbenega sodišča, podrobno in verodostojno pojasnil policist E. E., izhaja, da so z analizo najdenih izstrelkov določili verjeten tip orožja (malokalibrska puška), na katerega so odkazovali naboji, najdeni v oškodovančevi hiši, z viziranjem pa tudi smer streljanja. Z dolžnim upoštevanjem odklonov (npr. upoštevajoč značilnosti stekla) so določili stožec, kjer je vrh stožca oškodovančevo okno, dno stožca pa so v naravi v začetku predstavljale tri do štiri zgradbe, za katere je obstajala največja verjetnost, da je bilo od tam streljano, z nadaljnjo preiskavo izsledkov viziranja pa so kot srednjo vrednost določili točko med dvema oknoma na severni steni objektov H. cesta 33 (naslov obtoženega) in 33a (naslov priče D. D.), oba naslova sta v naravi hiša dvojček. Izvedenec I. I. je v nadaljevanju potrdil, da je z okna obtoženčeve sobe bilo moč streljati v okna oškodovančeve dnevne sobe in tudi povzročiti take poškodbe, kot so bile na kraju ugotovljene. Z zbiranjem obvestil in podatkov so se, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, zgolj pri obtoženem utemeljili razlogi za sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja. Po uradnih orožnih evidencah zanj sicer ni bilo najti nobene povezave z orožjem, ugotovljeno pa je bilo, da se je povezoval s skupino K. oziroma njenimi člani. Skupina K. je sicer policiji operativno znana, t.j. da člani niso zadovoljni z delovanjem slovenske policije in vojske (kot je povedal soobtoženi B. B. so policijo pozivali naj podpiše dogovor o partnerskem sodelovanju, pa tudi, naj se organi držijo zakonodaje), da ima skupina K. opravke z orožjem (na kar prepričljivo kaže orožje, zaseženo obtoženemu B. B., ki je član skupine K.) in priložnostno paradira po mejnih območjih v prepoznavnih (paravojaških) oblačilih, v katerih je bil slikan tudi obtoženi sam. Obtoženi se na spletu povezuje s skupino K., se v njihovih oblačilih tudi slika, člani so ga celo poimenovali "K. snajperist" (i.e. ostrostrelec), kar vse izhaja iz pregleda njegovih elektronskih naprav. Obtoženemu so zasegli več vrst znatne količine streliva, za katerega ni imel nobenega dovoljenja. Pri preiskavi njegove sobe je bilo ugotovljeno, da je sicer v zanemarjeni sobi bila vestno očiščena zgolj polica okna, s katere bi bilo moč streljati v oškodovančevo dnevno sobo, najden pa je bil tudi WD40, ki ga je moč uporabljati za čiščenje orožja. Več prič je izpovedovalo, da se je obtoženi zanimal za orožje, želel se je priključiti Slovenski vojski, pa mu je to vsaj slabo priporočilo soseda D. D. preprečilo, saj je varnostno ocenil, da ni primeren. D. D. je zaslišan tudi povedal, da mu je obtoženi dvakrat povedal o usposabljanjih pri skupini K., da hodi skupaj s skupino K. na mejo, ki jo skupaj s policijo varujejo pred migranti. Tudi sosed G. G. je izpovedoval o obtoženčevem izražanju nasilja in o sodelovanju s skupino K. Nenazadnje pa so bile izkazane tudi njegove intenzivne povezave s soobtoženim B. B., kateremu so bili zaseženi naboji, ki ustrezajo izstrelkom, najdenim v oškodovančevi hiši.

15.Glede na vse navedeno je sodišče o tem, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, res sklepalo na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, s presojo katerih pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko onkraj razumnega dvoma zaključilo, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno (točke 12 in 33 izpodbijane sodbe) so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V pritožbi navedeni pomisleki pa zanesljivosti zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne omajajo. Res je, da je več prič obtoženega opisovalo kot mirnega in urejenega človeka, večinoma pa gre za osebe, ki so mu stregle v gostinskih lokalih kamor je redno zahajal, oziroma za njegove starše, ki bi o njem vedeli povedati samo vse dobro, kar je pričakovati. Res nihče ni slišal streljanja, prvostopenjsko sodišče se je do tega prepričljivo in obširno opredelilo in povedalo, da so imeli sosedje in tudi oškodovanec spalnice na drugi strani hiš, kot sta povedala izvedenec in policist E. E. (ki je kot inštruktor streljanja zagotovo ustrezno kompetenten), je hrup streljanja lahko bistveno zmanjšala pozicija strelca in puške v notranjost sobe, predvsem pa morebitna uporaba dušilca. Res je, da ni bilo ugotovljenih nobenih nesoglasij med obtožencem in oškodovancem, kar pa samo po sebi ne pomeni, da obtoženi ni streljal, motiv tudi sicer kazenskopravno ni odločilen, razen če ne predstavlja zakonskega znaka posameznega kaznivega dejanja (npr. iz koristoljubnosti, maščevanja, …). Vse pritožničine navedbe po vsebini ločeno izpostavijo en sam indic, ki sam po sebi res ne zadostuje za sklepanje o storjenih kaznivih dejanjih, spregleda pa, da gre za oceno niza nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da tvorijo zaprti krog, da je na njihovi podlagi mogoče onkraj razumnega dvoma sklepati, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja.

16.S strani izvedenca določen IQ in določeno mentalno starost ni moč navezovati na pravila o kazenski odgovornosti, kot to ponuja zagovornica. Zagovornici je v postopku postavljen izvedenec izrecno in tudi večkrat pojasnil, da gre pri določitvi mentalne starosti za psihiatrično orodje, s katerim se določa stopnja intelektualne (manj)zmožnosti, ko tudi, da določena mentalna starost od 9-12 let ne pomeni, da je tako ocenjenega odraslega človeka moč primerjati z otrokom te starosti, še najmanj v kazenskopravnem smislu. Prvostopenjsko sodišče je obtoženčevo krivdno sposobnost pravilno ugotavljalo z izvedencem psihiatrom, ki je na strani obtoženca sicer ugotovil zakonsko zahtevan biološki pogoj (duševna manjrazvitost), povedal pa je, da ta v času izvršitve kaznivih dejanj ni bistveno vplival na obtoženčevo obvladovanje in razumevanje ravnanj. Obtoženi je polno krivdno odgovoren.

17.Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vključuje pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Višje sodišče tudi v tem delu izpodbijane sodbe sledi odločitvi sodišča prve stopnje, saj ocenjuje, da je upoštevajoč težo in način storitve kaznivih dejanj z določitvijo devetih mesecev zapora za vsako od kaznivih dejanj in z izrekom enotne kazni dveh let in enajstih mesecev zapora izreklo pravično in primerno kazen.

Glede dejanja pod točko II izreka izpodbijane sodbe (obtoženi B. B.)

18.Pritožbeno sodišče zavrača obširno in v postopku večkrat ponovljeno interpretacijo zagovornika o prekrivanju prekrškovne in kazenske dispozicije v zvezi z nedovoljeno nabavo in posestjo orožja, t.j. dispozicijo 307. člena KZ-1 in dispozicijo 19. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1, s čimer naj bi bilo prekršeno načelo določnosti pravnih norm, posledično pa ogroženo načelo enakosti pred zakonom ter načelo zakonitosti, kar dopušča arbitrarnost postopka.

19.Obrambi obtoženega je bilo v predmetnem postopku večkrat, tudi s strani naslovnega sodišča (VSL sklep z dne 22. 3. 2024) na identične očitke pojasnjeno, da je bil prvi odstavek 307. člena KZ-1B leta 2011 spremenjen kot posledica odločbe US RS U-I-88 z dne 8. januarja 2009, ko je bila ugotovljena neustavnost situacije popolnega prekrivanja kazenske in prekrškovne dispozicije v zvezi s hrambo orožja. Z novelo KZ-1 se dispoziciji ne prekrivata več. Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi obširno in pravilno, tudi ponovno, opredelilo do navedb obrambe, čemur se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti pridružuje.

20.Ugotoviti je, da obramba napačno razume predpise v zvezi z nabavo in posestjo orožja. ZOro-1 kot matični predpis s področja orožja določa tako vrste orožja kot upravičenja v zvezi z nabavo in posestjo posameznih kategorij orožja. ZOro-1 orožje v grobem deli v tri kategorije. Kategorija A je prepovedano orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom niso dovoljeni (vojaško orožje). Kategorija B in C je dovoljeno orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom je dovoljena pod pogoji, ki jih določa zakon. Obtoženemu je bilo zaseženih pet kosov prepovedanega orožja, kar pomeni, da ga v nobenem primeru in nikoli ne bi mogel nabaviti in imeti v posesti, zanj ne bi mogel nikoli pridobiti orožnega lista (razen, če bi izkazoval pogoje v zvezi z varnostjo ali zbirateljstvom, pa ni, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). En kos zaseženega orožja (lovska puška Boehler) je razvrščena v kategorijo C - dovoljeno orožje in enako vsi naboji, pri tem pa ne za puško, niti za naboje ni imel orožnega lista. Za dovoljeno orožje ZOro-1 predpisuje zelo natančen postopek in pogoje pridobitve orožja. Posameznik, t.j. fizična oseba lahko pridobi orožni list izključno iz štirih razlogov: varnost, lov, šport ali zbirateljstvo. Za vsako kategorijo je predpisan postopek, ki ima povsem enak uvodni del, pristojno upravno enoto je potrebno najprej zaprositi za izdajo dovoljenja za nabavo in temu priložiti z zakonom določene listine oziroma potrdila (14. člen ZOro-1). Slednje pomeni, da lahko posameznik želeno orožje nabavi šele, ko mu upravna enota izda nabavno dovoljenje, ko mu dovoli pridobiti orožje. Obtoženi sam si vse navedeno očitno razlaga povsem samovoljno, saj je očitno, da si je orožje nabavljal, še preden bi mu upravna enota dovolila nabaviti orožje, t.j. izdala nabavno dovoljenje. Sam je v pritožbi sicer predložil vlogo za izdajo dovoljenja/predhodno privolitev za nabavo enega kosa orožja kategorije B1, kar ni puška, ki mu je bila zasežena, pri tem pa navedel, da orožje potrebuje za športno streljanje. Vloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja ne pomeni, da upravna enota mora izdati orožni list, kot to zelo obširno tolmači v pritožbi obtoženi sam, pa to niti ni odločilno za ta postopek, niti ni odločilno, kaj se je dogajalo v upravnem postopku in vsebina listin, ki jih je priložil svoji vlogi za izdajo dovoljenja. Odločilno je, da obtoženi za noben kos zaseženega orožja ni imel orožnega lista, kot to pravilno ugotavlja izpodbijana sodba (točka 10 obrazložitve). Pri tem pritožbeno sodišče tudi zavrača zagovornikovo tezo o tem, da nabava železne omare in kamere, ob že leta 2020 podani vlogi za izdajo nabavnega dovoljenja, kaže, da je imel obtoženi realen in izkazan namen orožje registrirati, kar izključuje njegov naklep, saj je obtoženi zgolj postopek registracije orožja izvedel procesno napačno, kar pomeni, da zanj pravilo ignoratia iuris nocet ne more veljati, posledično pa pri obtožencu ni podan subjektivni element kaznivega dejanja, ne nevarnost ogrožanja z orožjem, t.j. nevarnim predmetom. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, se obtoženi ni mogel upravičeno zanašati, da mu bo sploh izdano dovoljenje za nabavo orožja, pri tem pa za zaseženo orožje take vloge niti ni podal. Pripomniti je, da je obtoženi sam predložil potrdilo o opravljenem preizkusu varnega rokovanja z orožjem, kar pomeni, da se je ustrezno usposabljal tako glede rokovanja in lastnosti orožja, kot postopki za pridobivanje orožja, kar bi kazalo, da je postopek ustrezno poznal, zatorej poznal bolje, kot drugi državljani.

21.Pritožbeno sodišče zavrača očitke obeh pritožnikov glede kategorizacije in količine obtoženemu zaseženega orožja. Najprej je zavrniti trditev zagovornika o tem, da je izvedenec I. I. povedal, da ni zakonske podlage, da bi v primeru obrisanih serijskih številk na posameznem kosu orožja, to orožje uvrstili v kategorijo A - prepovedano orožje, da je tako prekvalifikacijo izoblikovala sodna praksa. Iz 11. točke 3. člena ZOro-1 povsem jasno izhaja, da se v kategorijo A razvrsti orožje, ki je izdelano ali predelano brez dovoljenja za promet z orožjem, razen orožja iz 4. (možnarji) in 7. (orožje s tetivo) točke kategorije D. V postopku je bil izvedenec postavljen z nalogo zaseženo orožje kategorizirati, t.j. uvrstiti ga v kategorije po ZOro-1, kar je storil in tudi pojasnil, da so bile na dveh pištolah (Beretta in Crvena zastava), brisane originalne oznake, številka orožja, za kar se jih po samem zakonu avtomatično uvrsti v kategorijo A. Pripomniti je še, da sprožilni mehanizem (sprožilec) je del orožja, vendar ne bistven, t.j. tisti iz 15. točke ZOro-1, saj so bistveni deli orožja tisti, ki so oštevilčeni in jih je po kategoriji pripisati orožju, katerega del so. Na kaj se zagovornikova pripomba v tem delu nanaša ni jasno, saj se je kategorizacija obeh pištol nanašala na brisanje številk z bistvenih delov orožja, zaradi česar ju je izvedenec, na podlagi 11. točke 3. člena, uvrstil v prepovedano orožje.

22.Pritožbeno sodišče nadalje v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je obtoženemu očitano kaznivo dejanje opredelilo po strožjem, drugem odstavku 207. člena KZ-1, saj je ocenilo, da je obtoženi protipravno hranil veliko količino strelnega orožja in streliva, katerih promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljena ali je omejena, pri čemer je določeno orožje uvrščeno v kategorijo A in spada med prepovedano orožje, določeno orožje oziroma strelivo pa je orožje, ki je skladno s 3. členom ZOro-1 uvrščeno v kategorijo B oziroma C ter spada med dovoljeno orožje, za katero je potrebno predhodno nabavno dovoljenje, prav tako je orožna listina potrebna za preko 2700 različnih vrst zaseženega streliva, ki je obdolženec ni posedoval. Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 z 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velike količine" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno. In nobenega dvoma ni, da je obtoženi hranil šest kosov orožja, od tega 5 kosov prepovedanega in neverjetnih 2.700 kosov streliva, pri tem pa ne za orožje ne za strelivo ni imel orožnega lista, za nabavo ničesar od zaseženega orožja ni niti zaprosil. Tako količina kot vrsta orožja je po vsebini tisto, kar zakon določa kot veliko količino, ki opredeli kvalificirano obliko predmetnega kaznivega dejanja. Pri tem sta zakonska znaka kvalificirane oblike velika količina in dejanje, storjeno v hudodelski združbi določena alternativno, pri čemer se delovanje v hudodelski združbi, obtoženemu ni niti očitalo, niti ni bil spoznan za krivega za delovanje v hudodelski združbi, kot to v pritožbi sam navaja.

23.Zagovornik absolutno bistveno kršitev postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP prepozna v tem, da prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo glede vrnitve ali odvzema zaseženih predmetov, t.j. vseh tistih predmetov, ki so bili obtoženemu zaseženi, pa ne predstavljajo orožja. Dodatno v tem delu prepozna tudi bistveno kršitev iz drugega odstavka 271. člena ZKP, saj naj bi sodišče glede očitane velike količine orožja po drugem odstavku 307. člena ZKP upoštevalo tudi druge zasežene predmete, kar šele vse skupaj naj bi predstavljalo veliko količino, pa tega ni obrazložilo, niti ni predmetov vrnilo, če bi o vrnitvi odločalo, pa bi moralo izreči oprostilno sodbo.

24.Tudi pritožbena naziranja v tem delu je zavrniti v celoti. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitve določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker z izpodbijano sodbo ni odločilo o zaseženih predmetih. Državno tožilstvo izreka takšnega ukrepa v teku postopka ni predlagalo, prav tako ga ni izreklo samo sodišče. Zasežene stvari (ki niso orožje) v tem primeru niso bile predmet obtožbe, o njih sodišče zato ni odločalo in tudi ni zaradi tega podana kršitev po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. O usodi zaseženih predmetov v tem primeru ne odloča sodišče s sodbo, temveč v kolikor zaseženih predmetov ne vrne že prej (kot je bil obtoženčev računalnik z njegovim soglasjem vrnjen njegovi materi), o tem odloča v okviru končnih odredb. Tako imata tako obtoženi kot njegov zagovornik na razpolago možnost, da glede na stanje stvari od sodišča enostavno zahtevata vrnitev zaseženih predmetov. Tudi ni videti, kako naj bi zaseženi predmeti, ki niso bili predmet obtožbe, vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe. Ugotovljena velika količina se je izključno in izrecno nanašala na zaseženo orožje, ki je bilo predmet obtožbe in v nadaljevanju sodbe.

25.Zatrjevana nezakonita zavrnitev izločanja dokazov se nanaša na očitek, da bi morale biti hišne preiskave opravljene na vseh naslovih, ki se jih je povezovalo s posestjo orožja, do česar se je pritožbeno sodišče zgoraj že opredelilo in velja povsem enako za enake pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B. In enako glede izjave obtoženega A. A., da nima denarja za odvetnika pred začetkom hišne preiskave ter tudi o tem, da A. A. ustrezno orožje ni bilo zaseženo. Prvostopenjsko sodišče nikjer ni zapisalo oziroma očitalo, da se je obtoženi A. A. znebil orožja in ustreznih nabojev, kot to napačno navaja zagovornik, zato so brezpredmetna njegova razmišljanja o tem, zakaj se ni znebil še drugih nabojev, t.j. tistih, ki so mu bili zaseženi. Obtoženemu ni bila zasežena ne puška, ne pripadajoči naboji, zato tudi ni moč zatrjevati, da bi puška sploh imela kakšno optiko, ki naj bi ji WD40 škodil, kot to ponuja zagovornik. Optika ni sestavni, temveč dopolnilni del orožja. Pa to ni odločilno, policija je zasežen WD40 prepoznala kot pripomoček za čiščenje orožja, čemur zagovornik pritrjuje.

26.V nepovezanem in povsem nejasnem delu pritožbe (od 22. do 25. točke) je prepoznati ponovljeno zahtevo za izločitev zatrjevano nezakonitih dokazov, ki naj bi se ponovno nanašale na nezakonitost hišne preiskave pri obtoženem A. A., kar naj bi posledično pomenilo tudi nezakonitost hišne preiskave pri obtoženem B. B., do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Tudi izjave obtoženega A. A. iz predkazenskega postopka niso bile pridobljene nezakonito, kar pa je odločilno, je dejstvo, da se sodba na te izjave ne opira.

27.Posebej glede pritožbe obtoženega drugostopenjsko sodišče izpostavlja, da obtoženi svojo zelo obsežno pritožbo temelji na očitkih nezakonitosti in samovoljnosti upravnega postopka v zvezi z izdajo orožne listine, kar v tem postopku ni ne bistveno ne odločilno. Odločilno je, da za zaseženo orožje ni imel nobenega dovoljenja. V pritožbo je obtoženi vključil besedila različnih sodnih odločb, sodno prakso, ki naj bi podpirala njegove argumente, čeprav neke povezave ni zaznati, predvsem pa, kot je bilo zgoraj rečeno, sodišče ni v nobenem smislu vezano na odločitve drugih sodišč v drugih in drugačnih postopkih.

28.Pritrditi je obtožencu, da ga z obtoženim ne povezuje sostorilstvo, to se jima niti ni očitalo. Obsodba obeh je ločena, vsakega za svoja kazniva dejanja. Med njima pa obstaja skupna dokazna podlaga (v zvezi s skupino K., njunim druženjem in siceršnjo komunikacijo), ki je očitno vodila tožilstvo v vložitev ene obtožnice, kar je procesno dopustno. V nobenem smislu pa to ne pomeni, da je obtoženi kakorkoli odgovoren za kazniva dejanja soobtoženega A. A.

29.Oba pritožnika, obtoženi tudi zelo obsežno in pripovedno, izpodbijata izrečeno kazen. Pri tem izpostavljata odmere kazni za istovrstno kaznivo dejanje iz drugih kazenskih zadev, kar naj bi utemeljevalo zatrjevano previsoko izrečeno kazen obtoženemu B. B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predvsem zagovornik prezre osnovno načelo pri odmeri kazenskih sankcij, t.j. načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki ga določa 49. člen KZ-1. Sodišče pri odmeri kazni ne vežejo odločitve drugih sodišč, v drugih in drugačnih primerih, ki jih povzemata pritožnika, temveč načelo individualizacije kazenske sankcije, ko sodišče upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost, ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja in pri tem izhajalo iz zakonsko določenega razpona kazni, t.j. kazen zapora od enega do desetih let in pri tem kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je obtoženi hranil več vrst orožja, in sicer med drugim tri kose avtomatskega orožja ter zanj pripadajoče strelivo, torej da je hranil orožje, s katerim je mogoče povzročiti smrt večjega števila oseb. Kot olajševalno okoliščino je sodišče upoštevalo, da je obtoženi nekaznovan, da skrbi za svoja ostarela starša in da pomaga v društvu L. Glede na vse navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu bila izrečena primerna in pravična kazen, ki je pritožnika s primerjavo z izreki kazni v drugih kazenskih postopkih ne moreta uspešno izpodbiti.

30.Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 64 obrazložitve izpodbijane sodbe) je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004 (v nadaljevanju: Horvat), str. 736.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 70, 215 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 307, 307/1, 307/2 Zakon o orožju (2000) - ZOro-1 - člen 3, 81

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.