Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice, ker je ni vložila v 30-dnevnem prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, na podlagi ugotovitve, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici vročena 18. 2. 2021, zaradi česar je rok za vložitev tožbe pričel teči 19. 2. 2021 in se iztekel v ponedeljek 22. 3. 2021. Tožnica je tožbo v predmetni zadevi vložila šele 13. 8. 2021, zaradi česar je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ta prepozna, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo 13. 8. 2021, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2021, reintegracijo in reparacijo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožbo kot prepozno, ker naj bi rok za vložitev tožbe potekel 22. 3. 2021. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka iz 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje onemogočilo odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Navaja, da je sklep o zavrženju tožbe zanjo presenečenje, saj iz navedb strank izhaja, da je spor med strankama, ali je bila odpoved zakonita, ali ne, ali gre za odpoved ali sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da se ni odrekla izvedbi glavne obravnave. Sklicuje se na tožbene navedbe, iz katerih izhaja, da zgolj ugiba, kaj je bil povod za dejansko prenehanje delovnega razmerja. Navaja, da je bilo za izdajo izpodbijanega sklepa tožnici onemogočeno prerekanje navedb tožene stranke, čeprav je bila šele v odgovoru na tožbo seznanjena z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev ustavnih pravic. Navaja, da je zgolj iz previdnosti in v izogib zamude roka za vložitev tožbe vanjo vključila tudi 1. točko tožbenega zahtevka – ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bistveni in samostojni del tožbe pa sta 2. in 3. točka tožbenega zahtevka, ki nista izključno vezani na 1. točko. Meni, da je prekluzivni rok 30 dni vezan na okoliščino, ko je delavec izvedel za kršitev. Po njenem mnenju je okoliščina, kdaj je delavcu dejansko prenehalo delovno razmerje, predmet posebne sodne presoje in ni vezano na prejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje, da je v nasprotju z določbami ZDR-1, če delavec ne bi imel več sodnega varstva zaradi poteka 30-dnevnega roka po prejemu odpovedi v primeru prekratkega odpovednega roka. Meni, da je v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovljeno, da bi morala biti tožba vložena do 22. 3. 2021, saj tedaj kršitev niti ni nastala, nastala je namreč 15. 7. 2021. Trdi, da je bila prepričana, da je bil njen preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevan, ker je tožena stranka navedeno spoštovala, od tožnice ni zahtevala drugih dokazov in je iz zavarovanja ni odjavila 28. 2. 2021. Sklicuje se na trditve toženke, da bi se morala vrniti na delo, pa se ni. Navaja, da je bila še pred vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi noseča in je o tem že med odpovednim rokom obvestila toženo stranko, ki v odgovoru na tožbo priznava, da je bila obveščena o nosečnosti 24. 2. 2021, tj. še pred potekom odpovednega roka 28. 2. 2021. Navaja, da je bilo ravno navedeno obvestilo preklic podpisa odpovedi povod, da je tožena stranka preverila status in ugotovila, da je tožnica v bolniškem staležu. Meni, da je bila tožena stranka seznanjena z nosečnostjo tožnice in ji posledično na podlagi 115. člena ZDR-1 delovno razmerje ne bi smelo prenehati 15. 7., ampak kvečjemu en mesec po izteku starševskega dopusta, in to ne glede na zakonitost ali nezakonitost zatrjevane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je zahtevek tožnice iz 2. in 3. točke tožbenega zahtevka neodvisen od veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zahteva ugotovitev, kdaj in če je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala oziroma ali jo je toženka veljavno odjavila 15. 7. 2021. Sklicuje se na dejstvo, da je bil tak zahtevek postavljen v 30-dnevnem roku od dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Meni, da bi sodišče prve stopnje teoretično lahko zavrglo le 1. točko tožbe in ne ostalih delov, zaradi česar so bistveno kršene določbe ZPP. Meni, da ji je bila z zavrženjem celotne tožbe odrečena pravica do dostopa do sodišča. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje in naloži toženi stranki v plačilo pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice, ker je ni vložila v 30-dnevnem prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), na podlagi ugotovitve, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici vročena 18. 2. 2021, zaradi česar je rok za vložitev tožbe pričel teči 19. 2. 2021 in se iztekel v ponedeljek 22. 3. 2021. Tožnica je tožbo v predmetni zadevi vložila šele 13. 8. 2021, zaradi česar je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ta prepozna, pravilna.

7. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo tožničino tožbo tožnici ni kršilo pravic iz 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Ker je ugotovilo, da je tožba prepozna, jo je pravilno zavrglo, ne da bi opravilo glavno obravnavo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Odločitev je ustrezno obrazložena, razlogi pa niso v medsebojnem nasprotju, tako da je pritožbeno sodišče sklep lahko preizkusilo. Očitek protispisnosti je uveljavljan zgolj pavšalno. Ker tožnica ni določno navedla, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč. Tožnici tudi ni bila onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ji je bil odgovor na tožbo vročen in bi nanj lahko do vročitve izpodbijanega sklepa tudi odgovorila. Poseben rok za odgovor na odgovor na tožbo po ZPP ni predviden, zato je k temu sodišče prve stopnje pravilno ni pozivalo.

8. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je kršitev s strani tožene stranke nastala 15. 7. 2021, ko jo je toženka odjavila iz zavarovanja. V tožbi je tožnica sama navedla, da ji je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, po kateri se ji je odpovedni rok iztekel 28. 2. 2021. Na tek prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2021 ne more vplivati zatrjevano tožničino prepričanje, da je tožena stranka preklicala odpoved na podlagi tožničinega sporočila, da je noseča ter da preklicuje podpis odpovedi. Toženka ni preklicala podane odpovedi, ki je enostranska izjava volje delodajalca, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi ostala v veljavi. Tožnica ni zatrjevala, da bi jo toženka obvestila o preklicu odpovedi, tako da je brez podlage štela, da odpoved ni več veljavna. Zgolj dejstvo, da toženka tožnice ni pozvala k predložitvi (dodatnih) dokazil o nosečnosti, ter dejstvo, da je ni odjavila iz zavarovanj ob izteku odpovednega roka, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, ne vplivata na veljavnost podane odpovedi. Skladno s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Toženka tako tožnice glede na navedeno določbo pravilno ni odjavila iz zavarovanj s potekom odpovednega roka, kar pa ne vpliva na veljavnost podane in tožnici vročene odpovedi. Tako bi tožnica za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2021 morala vložiti tožbo v 30 dneh od vročitve odpovedi, in ne v 30 dneh od dejanskega prenehanja delovnega razmerja, da bi bila njena tožba pravočasna. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo.

9. Tožničino zavzemanje za to, da sta zahtevka iz 2. in 3. točke tožbenega zahtevka neodvisna od vprašanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljeno. V tožbi je tožnica uveljavljala zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in kot posledico tega vrnitev na delo in reparacijo, ne pa zahtevka v zvezi z neupoštevanjem pravilnega datuma zaključka delovnega razmerja skladno s 115. členom ZDR-1. Takega zahtevka ni postavila niti po prejetem odgovoru na tožbo, v katerem je toženka opozorila na zamudo prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Glede na to ni mogoče slediti njenemu stališču, da se zahtevka za reintegracijo in reparacijo ne nanašata na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti pritožbenemu navajanju, da je tožnica zgolj ugibala o razlogu za prenehanje delovnega razmerja, saj to iz tožbe ne izhaja.

10. Ker bi tožnica morala tožbo vložiti v prekluzivnem roku 30 dni od prejema izpodbijane odpovedi, tj. 22. 3. 2021, tožbo pa je vložila šele 13. 8. 2021, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, s tem pa ji nista bili kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in dostop do sodnega varstva.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.