Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo in začetek teka zamudnih obresti.

Izrek

Tožnikovi reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi njegovi pritožbi sodbi obeh sodišč delno spremenita tako, da mora toženka tožniku plačati od prisojenega zneska 550.000 SIT poleg že prisojenih zamudnih obresti še zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 20.5.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

V ostalem se tožnikova revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je dne 20.2.1998 kot sopotnik v osebnem vozilu poškodoval v prometni nesreči, ko je zavarovanec tožene zavarovalnice od zadaj trčil v njegovo stoječe vozilo. Od toženke je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo v višini 2.200 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je le delno ugodilo. Od zahtevanih 1,000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 300.000 SIT, od zahtevanih 250.000 SIT za strah 100.000 SIT in od zahtevanih 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 150.000 SIT. Toženki je tako naložilo, da tožniku plača 550.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, presežni odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo (1,100.000 SIT) ter zahtevek za plačilo zakonski-h zamudnih obresti od te odškodnine za čas pred izdajo sodbe (od 21.1.1999 do 20.5.2002) pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Tožnik je zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanemu delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti zavrnilnemu delu drugostopenjske sodbe je tožnik pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina v znesku 1,100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1999 (oziroma, kot navaja v obrazložitvi revizije, od 21.1.1999) in zakonske zamudne obresti od že prisojene odškodnine za čas od 21.9.1999 (oziroma 21.1.1999) do 20.5.2002 ter vsi pravdni stroški. Meni, da mu je bila prisojena izredno nizka odškodnina, ki ne ustreza pojmu pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, kar predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Sodišči nista pravilno vrednotili ugotovljenih dejstev glede vseh treh oblik nepremoženjske škode. Premajhno težo sta dali obdobju in intenzivnosti telesnih bolečin, pretrpljenim neugodnostim ter dejstvu, da je vrat ob nagibu in obratu glave boleč in ima tožnik v njem občasno, ob vremenskih spremembah in fizičnem delu v službi, še vedno bolečine ter bo te vsakodnevne lažje bolečine prestajal vse svoje življenje. Ob tem tožnik opozarja na odločbi revizijskega sodišča pod opr. št. II Ips 131/2001 in II Ips 93/2001 (prilogi A32 in A31 spisa) ter navaja, da je bila oškodovancema v teh dveh primerljivih pravdnih zadevah za telesne bolečine in neugodnosti prisoj-ena bistveno višja odškodnina. Tudi intenzivnost primarnega strahu ter intenzivnost in trajanje zaskrbljenosti za izid zdravljenja in delovno zmožnost niso bili ovrednoteni v zadostni meri, prav tako pa tudi ne njegov strah pred ponovno nesrečo v prometu. Sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je tožnik fizični delavec, praktično na začetku poklicne poti, ki mora zaradi trajnih posledic poškodbe v svoje delo v službi (kjer čisti hlodovino v sklonjenem položaju z dva kilograma težkim strojem in mora dnevno očistiti do šestdeset hlodov), pa tudi v druga težja fizična dela vlagati več truda in bo to moral tudi v bodoče. Glede zahtevanih obresti pa navaja, da mu je znano načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz junija 2002, s katerim so oškodovancem od 1.1.2002 priznane, kot navaja, okrnjene zamudne obresti, vendar se z njim ne strinja, ker predstavlja kršitev z URS varovanih pravic do enakega varstva pravic in do zasebne lastnine. Tožnika postavlja namreč v neenakopraven položaj z oškodovanci, katerih terjatve so v plačilo zapadle po navedenem datumu, in mu ne priznava pravice do nadomestila za uporabo njegovega kapitala. Sicer pa meni, da so bili pogoji za spremembo sodne prakse glede teka zamudnih obresti podani že pred 1.1.2002, najkasneje leta 1995, ko je zakonodajalec ločil zamudne obresti in temeljno obrestno mero, in revizijsko sodišče poziva, da mu obrazloži, kakšne spremembe zakonodaje so terjale spremenjeno prakso od 1.1.2002 dalje.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena le v manjšem obsegu glede začetka teka zamudnih obresti od že prisojene odškodnine, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Tožnik je fizični delavec, v času prometne nesreče je bil star sedemindvajset let in ni bil zaposlen, zdaj pa je zaposlen kot čistilec hlodovine. V nesreči je utrpel poškodbe pod diagnozo zvin vratu ter udarnina in odrgnina na desni strani čela. Šlo je za lažjo poškodbo vratnih mišic; zdravljenje je bilo ambulantno in je trajalo dvanajst dni, stanje pa se je skoraj popolnoma popravilo v petindvajsetih dneh. V času zdravljenja je tožnik prestal več nevšečnosti: večkrat je obiskal svojega osebnega zdravnika, dobil je povoj za okrog vratu, prisilno je miroval, jemal je protibolečinske tablete ter en teden opravljal fizioterapijo. Tri dni je trpel hude telesne bolečine (dva dni trajne, en dan občasne), zatem sedem dni srednje hude telesne bolečine (pet dni trajne, dva dni občasne) ter dvanajst dni lahke telesne bolečine (osem dni trajne,štiri dni občasne). Občasno, ob vremenskih spremembah ter v službi, kjer opravlja fizično delo in je pogosto dalj časa sklonjen, tožnik še vedno prestaja lažje telesne bolečine. Poškodbe desne strani čela na zdravljenje niso vplivale. Ob prometni nesreči je tožnik utrpel precej močan primarni strah. Sekundarni strah oziroma zaskrbljenost zaradi zdravljenja in njegovega izida je bil zaradi poškodbe in operacije hrbtenice, ki ju je tožnik prestal v otroštvu, srednje močan, trajal pa ni več kot štiri tedne, saj je bilo zdravljenje končano v manj kot mesecu dni. Zvin vratne hrbtenice je tožniku zapustil minimalno zavrtost gibljivosti vratu, kar ga delno ovira pri poklicnem delu. Izvedenec medicinske stroke je ocenil, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 2%, sicer pa pri tožniku ni telesne okvare. V prihodnje ni pričakovati ne izboljšanja ne poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. Poškodbe desne strani čela pa tožniku niso pustile nobenih posledic.

Pri uveljavljanju kršitve materialnega prava v reviziji mora revident izhajati iz pravnomočno ugotovljenih materialnopravno pomembnih dejstev. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370.člena ZPP), kar pomeni, da revizijsko sodišče pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, ne more presojati in je nanj vezano. Pri presoji, ali je bila tožniku za prestano in bodočo nepremoženjsko škodo odmerjena pravična denarna odškodnina, je tako revizijsko sodišče upoštevalo dejansko podlago, kot izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje in je bila povzeta v prejšnjem odstavku, obširno pa jo povzema tudi revizija. Ni pa upoštevalo tistih navedb revizije,ki tem dejanskim ugotovitvam nasprotujejo oziroma jih presegajo. Gre za tožnikove trditve, da ima v desni roki bolečine in mravljince, da je moral poškodovane dele telesa hladiti z ledenimi obkladki, da je opravil pregled pri specialistu fiziatru, da bo moral celo življenje vsakodnevno opravljati vaje za krepitev vratnih mišic ter da je trpel sekundaren strah dva meseca po poškodbi.

Pravno podlago za odločanje v tej odškodninski zadevi predstavljajo določbe 200. in 203. člena ZOR. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče spoštovati tako načelo individualizacije odškodnine,ki terja upoštevanje vseh konkretnih okoliščin vsakega posameznega škodnega primera,kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki zahteva odmero takšne odškodnine, ki bo primerljiva s prisojo odškodnin v drugih podobnih odškodninskih zadevah; slednje zagotavlja enako varstvo pravic oškodovancev. V obravnavani zadevi sta nižji sodišči ta merila pravilno uporabili. V zadostni meri sta upoštevali ugotovljeni dejanski obseg že nastale in bodoče škode (pri čemer je poudariti, da gre v tožnikovem primeru le za manjšo škodo) ter ustrezno ovrednotili tožnikove individualne značilnosti, ki so v reviziji posebej poudarjene: starost, delo, ki ga opravlja, ter poklic. Tudi po objektivnem kriteriju je tožniku odmerjeno ustrezno denarno zadoščenje. Revizijsko sodišče je pregledalo sodno prakso na tem področju (knjiga Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo GV Založbe, računalniška baza za nepremoženjsko škodo informacijskega sistema Ius info) ter s pomočjo merila povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v državi opravilo primerjavo tožniku prisojene odškodnine s prisojo odškodnin v odškodninskih zadevah, ki so podobne tožnikovi. Preizkus pokaže, da je tožnikova odškodnina primerljiva z odškodninami, ki se za tako škodo prisojajo v sodni praksi, oziroma je uvrščena znotraj širšega okvira odškodnin za primerljivo škodo. Revizijsko sodišče še dodaja,da v reviziji ponujena odškodninska primera nista ustrezna za primerjavo s tožnikovo zadevo. V primeru iz priloge A31 spisa je tožnica utrpela drugačne poškodbe kot tožnik (poškodbo ledveno križnega dela hrbtenice, udarnino sedalnih predelov,draženje levega križno-črevesnega spoja ter zvin spoja med križnico in črevnico z natrganjem veznih struktur). V primeru iz priloge A32 spisa pa je revizijo vložila le tožnica, zavrnitev njene revizije pa ne pomeni nujno, da ji je bilo prisojeno pravično denarno zadoščenje, saj je bila lahko odškodnina previsoka, pa vanjo revizijsko sodišče zaradi izostale revizije tožene stranke ni moglo poseči. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da revizija v delu, v katerem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz 200. in 203. člena ZOR ter kršitev 22. člena URS, ni utemeljena.

V delu, v katerem revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede začetka teka zamudnih obresti, pa je revizija le delno utemeljena, in sicer v manjšem obsegu glede zavrnjenih zamudnih obresti od tožniku prisojene odškodnine 550.000 SIT za čas od 1.1.2002 do dneva sodbe sodišča prve stopnje, to je 20.5.2002. Za ta čas gredo namreč tožniku v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo (v nadaljevanju: načelno pravno mnenje), obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, kar nižji sodišči tožniku nista prisodili, zato je to storilo revizijsko sodišče. Tožnikova zahteva za prisojo zamudnih obresti od odmerjene odškodnine tudi za čas pred 1.1.2002 pa ni utemeljena iz razlogov, ki jih je revizijsko sodišče tožnikovim pooblaščencem v svojih odločbah že velikokrat pojasnilo in so navedeni tudi v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja, zato obširen odgovor revizijskim očitkom ni potreben. Po načelnem pravnem mnenju, na katero je revizijsko sodišče vezano (110. člen Zakona o sodiščih), se sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti za tovrstne terjatve spreminja z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in novele Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), ko so bile izrecno ločene prave zamudne obresti in valorizacijske obresti po temeljni obrestni meri. Glede na strukturo obrestne mere, ki je bila v veljavi pred 1.1.2002, bi prisoja zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred tem datumom pomenila podvajanje valorizacije odškodnine (valorizacijo odškodnine, ki je bila valorizirana že z odmero po razmerah v času sojenja).Načelno pravno mnenje ne pomeni kršitve enakosti oškodovancev pred zakonom (14.člen URS)in enakega varstva pravic oškodovancev pred sodiščem (22. člen URS), ravno nasprotno. Dolgoletno ustaljeno sodno prakso o prisoji zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, ki je postala zaradi stabiliziranih gospodarskih razmer neustrezna, je spremenilo tako, da se sprememba nanaša na nedoločen krog oškodovancev in velja za vse oškodovance hkrati, kar zagotavlja njihovo enako obravnavanje. Odločitev, za kakršno se zavzema tožnik, pa bi na eni strani pomenila odstop od ustaljene sodne prakse in drugačno obravnavo tožnikove zadeve nasproti drugim primerljivim zadevam, na drugi strani pa nesprejemljivo dvakratno valorizacijo tožnikove denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče tožnikovi reviziji delno ugodilo in izpodbijano drugostopenjsko sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te revizijske odločbe (prvi odstavek 380.člena ZPP), v ostalem delu pa je tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker je tožnik uspel le z neznatnim delom revizijsko izpodbijanega dela pritožbene odločbe, sam krije stroške, ki so mu nastali v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).