Jedro

Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je tožnikova dnevna delovna obveznost kljub dodatnemu delu trajala osem ur in le izjemoma več. Pri presoji instituta iz prvega odstavka 22.e člena ZSPJS ni pomembno, ali javni uslužbenec dodatno delo, s katerim preseže pričakovan rezultat, opravi v rednem ali nadurnem delovnem času. Zgolj zaradi tega, ker je tožnik delo vodnika psa praviloma opravil znotraj rednega delovnega časa, zato ni mogoče šteti, da do plačila dodatka ni upravičen, bistveno je namreč, da je s tem delom presegel pričakovane delovne rezultate.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da iz naslova dodatka za povečan obseg dela tožniku obračuna skupno 10.869,11 EUR bruto (mesečne glavnice razvidne iz izreka) ter mu izplača pripadajoče neto zneske z obrestmi (del točke I izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (del točke I in točka II izreka sodbe). Tožniku mora povrniti 1.508,51 EUR stroškov postopka (točka III izreka sodbe) in 320,64 EUR iz naslova povračila stroška sodne takse (sklep z dne 17. 1. 2022).

2. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovni odločitvi. Navaja, da narava tožnikovega dela ne dopušča, da bi lahko hkrati opravljal naloge vodnika službenega psa in manipulanta A. To, da je opravljal tudi dela, ki niso v opisu formacijske dolžnosti, še ne pomeni, da je bil dodatno obremenjen. Gre zgolj za drugo delo, ki ga je opravljal v službenem času namesto dela, ki bi ga v istem času opravljal kot manipulant, zato ni mogoč zaključek, da je presegel pričakovane rezultate dela, ampak je dosegel zgolj pričakovane rezultate dela, ki so se od njega pričakovali v zvezi z delom s službenim psom. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj mu pripada najvišji odstotek (20 %) dela plače za delovno uspešnost. Toženka je zatrjevala, da mu ni odrejala povečanega obsega dela in da ni opravil nič dodatnega dela, s čimer je v celoti nasprotovala vtoževanemu 20 % delu plače. Tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj bi moral navajati, kakšen je bil pričakovan obseg dela za posamezni mesec in za koliko ga je presegel. V dokazni oceni bi sodišče prve stopnje moralo razmejiti, koliko vsakodnevnih nalog je opravil kot skrbnik službenega psa (kar je po opisu del in nalog predstavljalo njegovo redno delovno zadolžitev) in koliko kot vodnik službenega psa, saj je opravljal obe nalogi. Tožnik v okviru trditvenega bremena ni podal tovrstnih navedb in ni razmejil obsega dela po eni in drugi nalogi (skrbnik / vodnik). Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe ter izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge in tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno ter materialno pravo pravilno uporabljeno.

6. Tožnik je bil razporejen na formacijsko dolžnost „vojak specialist manipulant za A.“. Za obdobje od decembra 2014 do aprila 2019 zahteva od toženke del plače za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela v deležu 20 % osnovne plače. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je od januarja 2015 do aprila 2019 poleg rednega dela in nalog formacijske dolžnosti „vojak specialist manipulant za A.“ opravljal tudi naloge oziroma delo vodnika službenega psa. Z dodatnim delom vodnika službenega psa, ki ne spada v delokrog rednih nalog formacijske dolžnosti, je presegel pričakovane rezultate dela. Na tej podlagi mu je sodišče prve stopnje iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) v zvezi z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (v nadaljevanju: Uredba; Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadaljnji) prisodilo 20 % osnovne plače mesečno od januarja 2015 do aprila 2019. Pritožbeno sodišče s to odločitvijo soglaša. 7. Javnemu uslužbencu se lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prvi odstavek 22.e člena ZSPJS). Tožnik je v okviru trditev navajal, da je opravil vse delo, predvideno za delovno mesto manipulanta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega je dodatno opravljal delo vodnika službenega psa, in sicer najmanj 50 ur na mesec oziroma 2 uri dnevno. To je povzročilo, da je bil bolj obremenjen in je delal bistveno bolj intenzivno in več kot drugi manipulanti. Zaradi dela vodnika psa ni bil razbremenjen nalog manipulanta. Natančno in določno je navedel, katere naloge, povezane s službenim psom, je opravljal vsak dan vtoževanega obdobja in v kakšnem časovnem obsegu. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni zadostil trditvenemu bremenu. Navedel je zadostna dejstva za to, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je s svojim delom v smislu prvega odstavka 22.e člena ZSPJS res presegel pričakovane rezultate dela, oziroma ali drži nasprotna trditev toženke, da pričakovanih rezultatov dela ni presegel. 8. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP dokazno oceno celovito, jasno in prepričljivo obrazložilo, zlasti je tudi izpovedi prič pravilno dokazno ovrednotilo. Presojo, da je tožnik upravičen do dela plače za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, s katerim je presegel pričakovane rezultate dela, je pravilno utemeljilo z naslednjimi bistvenimi dejanskimi okoliščinami: - tožnikova osnovna in prioritetna naloga je bila manipulacija svojega dela skladišča ter skrb za njegovo urejenost in čistočo; - na podlagi ukaza se je po končani osnovni nalogi posvetil delu vodnika službenega psa, s čimer je imel vsak dan vsaj dve uri dodatnega dela, to delo pa je poleg fizične predstavljalo tudi psihično obremenitev; - zaradi opravljanja nalog vodnika psa je bil bolj obremenjen v obsegu dela v primerjavi z ostalimi manipulanti, saj zaradi opravljanja tega dodatnega dela njegovo redno delo manipulanta ni bilo preloženo na druge, tožnik pa je v primerjavi z njimi svoje naloge v okviru delovnega časa moral izvajati bolj intenzivno; - zaradi dodatno opravljenega dela vodnika službenega psa je tožnik presegel pričakovani obseg dela za svoje delovno mesto.

9. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bil tožnik v času, ko je kot vodnik izvajal naloge s službenim psom, razbremenjen, ker ni hkrati opravljal rednih nalog manipulanta (naloge vzdrževanja streliva v skladišču ter urejanje okolice skladišča, košnja, čiščenje snega pozimi, varovanje objekta ...). Jasno je, da dveh različnih nalog ni mogel opravljati hkrati, kar sta izpostavili tudi priči B. B. in C. C., vendar pa navedeno ne pomeni tožnikove razbremenitve v smislu, da teh rednih nalog manipulanta kasneje v delovnem času ni bil dolžan opraviti, saj nasprotno izhaja iz skladnih izpovedi tožnika in prič D. D. in E. E., ki je bil vodja skladišča in tožnikov nadrejeni. Ne drži pritožbeno navajanje, da je E. E. izpovedal, da je tožnik zaradi nalog, ki jih je imel kot vodnik službenega psa, delal manj ostalih nalog. E. E. je prav nasprotno v svoji izpovedi na več mestih poudaril, da tožnik ni bil razbremenjen osnovnih nalog, saj prerazporeditev njegovega dela med ostale pripadnike manipulante ni bila mogoča, ker je bil vsak manipulant dolžan skrbeti za svoj del skladišča, kar je bilo prioritetno delo, in drugim ni dovolil delati v tožnikovem delu skladišča oziroma namesto njega. Ob upoštevanju navedenega je zmotna pritožbena trditev, da so ostali manipulanti lahko prevzemali tožnikove „manipulantske“ naloge, temveč so bili prav zaradi tega, ker je tožnik opravljal tudi nalogo skrbnika psa, sami razbremenjeni nalog skrbnika psa. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo namreč v opis del in nalog formacijske dolžnosti manipulanta zajeto tudi izvajanje naloge skrbnika psa (skrb za njegove osnovne življenjske potrebe kot so hrana, voda, namestitev), vendar pa so manipulanti to nalogo (ki ni enaka zahtevnejši in odgovornejši nalogi vodnika psa) opravljali le v času odsotnosti tožnika z dela, ali če je moral tožnik opravljati druge redne delovne obveznosti, ki so bile opredeljene kot prednostne (v svoji izpovedi je primeroma izpostavil razvoz streliva s tovornjakom).

10. Zmotno je pritožbeno uveljavljanje, da tožnik v okviru trditev ni razmejil obsega dela po nalogah skrbnika in nalogah vodnika, saj je iz naštetih nalog v tožnikovi tretji pripravljalni vlogi razvidna razmejitev med skrbniškimi (oskrba psa, t. j. hrana, voda, krtačenje, nega - 30 minut, čiščenje boksa - 15 minut) in vodniškimi nalogami (vaje za poslušnost - 20-30 minut, vaje za psihofizično kondicijo psa, sprehajanje psa - 20 minut, druge naloge ...). V zvezi z vodniškim delom je izpovedal o potrebnih minimalnih dveh urah za trening psa (najprej ogrevanje, potem sprehod oziroma obhod, nato poslušnost in obramba ...), zato toženka neutemeljeno navaja, da je vseskozi izpovedoval samo o dnevnem delu s službenim psom v celoti, brez razmejitve med skrbniškim in vodniškim delom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožnik z vidika obsega dela dodatno obremenjen, ker je moral opravljati naloge vodnika službenega psa, s čimer je tudi presegel pričakovane rezultate dela za svoje delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost manipulanta. Pri tej presoji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo E. E., kateremu je bila kot vodji skladišča najbolje poznana delovna obremenitev pripadnikov v skladišču. 11. Z izpostavljanjem dela tožnikove izpovedi, da dan ni bil enak dnevu, ker je bilo v skladišču določene dni veliko dela, določene pa manj, se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek o povečanem obsegu dela v smislu 22.e člena ZSPJS. Enako velja za pritožbeno navajanje, da obremenjenost, ki jo v svoji izpovedi omenja tožnik, pomeni obremenjenost glede na delo s psom kot živim bitjem. Ti pritožbeni navedbi namreč ne zanikata opravljanja nalog vodnika psa, ki predstavljajo preseganje pričakovanih rezultatov dela na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik razporejen.

12. Pritožba navaja, da je glede na mesečne urne liste tožnik opravil veliko ur dežurstva, v zvezi s čimer mu očita, da ni pojasnil, kako je v tem času potekalo njegovo redno delo. Pritožbena navedba ne vpliva na drugačno dokazno oceno. Iz neprerekanih trditev tožnika, ki jih je potrdil tudi v izpovedi, izhaja, da je v času dežurstva dežurni manipulant poskrbel le za hrano in vodo za psa (delo skrbnika), medtem ko je tožnik kot dežurni izvajal tudi obhode s psom, vaje poslušnosti … (torej delo vodnika).

13. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je tožnikova dnevna delovna obveznost kljub dodatnemu delu trajala osem ur in le izjemoma več. Pri presoji instituta iz prvega odstavka 22.e člena ZSPJS ni pomembno, ali javni uslužbenec dodatno delo, s katerim preseže pričakovan rezultat, opravi v rednem ali nadurnem delovnem času. Zgolj zaradi tega, ker je tožnik delo vodnika psa praviloma opravil znotraj rednega delovnega časa, zato ni mogoče šteti, da do plačila dodatka ni upravičen, bistveno je namreč, da je s tem delom presegel pričakovane delovne rezultate.

14. Pritožbena navedba, da je toženka zaradi ureditve statusa razporedila tožnika na formacijsko dolžnost „vojak specialist manipulant za A. vodnik službenega psa“, je zmotna in nima podlage v podatkih spisa. Pritožbeno zatrjevanje, da s spremembo formacije ni uvrstila dolžnosti „vojak specialist manipulant za A. vodnik službenega psa“ v višji plačni razred, v katerem je bil „vojak specialist manipulant za A.“, za odločitev prav tako ni bistveno, saj se v tem sporu ne presoja plačilo za dejansko opravljeno delo drugega delovnega mesta, ki je višje vrednoteno. Tudi sicer tožnik navaja, da je do spremembe sistemizacije prišlo šele po vtoževanem obdobju.

15. Pritožbeno zatrjevanje, da je bila toženka pri plačilih povečanega obsega dela omejena s finančnimi sredstvi, ki so za to na razpolago, ni bistveno za presojo, ali je javni uslužbenec upravičen do plačila za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, za katerega je dokazal, da ga je opravil in z njim presegel pričakovan rezultat dela. Določbe 22.d člena ZSPJS, ki med drugim določa, da lahko uporabnik proračuna v primeru, ko to določa ta zakon, izplačuje sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela nad omejitvijo iz 22. člena ZSPJS, če ima za ta namen na razpolago sredstva iz prihrankov sredstev za plače, ki nastanejo zaradi odsotnosti javnih uslužbencev, ali nezasedenih delovnih mest, za katera so bila predvidena sredstva v finančnem načrtu uporabnika proračuna, ni mogoče razumeti na način, da javni uslužbenec, ki je opravil delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, ne bi mogel biti upravičen do plačila, če uporabnik proračuna ne bi imel na razpolago sredstev, ampak ureja ravnanje samega uporabnika proračuna in ga omejuje pri odločanju o nalaganju povečanega obsega dela javnemu uslužbencu.1

16. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjsko presojo, da toženka ni konkretizirano prerekala oziroma ugovarjala časovnemu obsegu opravljenega dodatnega dela tožnika, s katerim je presegel pričakovane rezultate dela. Prav tako ni navedla višine dodatka, do katere bi bil upravičen v primeru obstoja temelja tožbenega zahtevka2. Tožniku (ki je višino utemeljeval s tem, da je bilo delo vodnika psa konstantno, obsežno, naporno, zelo odgovorno) je zato sodišče pravilno prisodilo vtoževani 20 % delež osnovne plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. S splošnim nasprotovanjem temelju oziroma zatrjevanjem, da tožniku v vtoževanem obdobju ni odrejala povečanega obsega dela, da ni opravil dodatnega dela, temveč je vso delo predstavljalo zgolj njegove redne delovne naloge, toženka v postopku na prvi stopnji ni ponudila ustrezne trditvene podlage za zaključek, da tožniku pripada nižji odstotek dodatka. Ker toženka šele v pritožbi s sklicevanjem na mesečne urne liste za določene mesece (februar 2015, april 2015, avgust 2015, november 2015, julij 2016, februar 2017, julij 2017, oktober 2017, januar 2018, avgust 2018) prvič konkretno navaja, da tožniku ne pripada dodatek v maksimalni višini 20 %, ker je v teh mesecih tudi koristil letni dopust ali bil v bolniškem staležu, navedenega kot nedopustne pritožbene novote ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji je namreč urne liste predložila le v zvezi s trditvijo, da tožnik ni bil nadpovprečno obremenjen.

17. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi stroškovna odločitev v sodbi in izpodbijanem sklepu, ki ji toženka v pritožbi nasprotuje zgolj v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep o povrnitvi stroška sodne takse (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 284/2022 (9. točka obrazložitve). 2 Iz zapisnika naroka z dne 1. 12. 2021 celo izhaja ugotovitev sodišča, da med strankama višina tožbenega zahtevka ni sporna.