Jedro

Regulacijska ali ureditvena začasna odredba, katere besedilo se povsem ujema s tožbenim zahtevkom v pravdi, v katerem je predlagana, ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru tožene stranke in sklep z dne 20. 07. 2011 razveljavilo v delu, v katerem je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, ter v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor tožene stranke zoper sklep z dne 20. 07. 2011 in potrdi izdano začasno odredbo, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Vztraja, da je v predmetnem postopku izkazala pogoje za izdajo začasne odredbe. Opozarja zlasti na zmotnost oziroma protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ne postavila trditev, iz katerih naj bi izhajala verjetnost terjatve, niti se sklicevala na tožbene trditve. Poudarja, da je v predlogu izrecno navedla, kakor sledi: „kar vsekakor izhaja iz samih tožbenih navedb, saj to pot, po kateri lahko edino pride do svojih nepremičnin, uporablja tožeča stranka vseskozi in tudi ostali lahko sploh pridejo do njega“. Poudarja tudi, da je bilo samo dejstvo posega v zadnjo mirno posest tožeče stranke med strankama nesporno. Iz fotografij je nadalje razvidno, da po poti, kjer se nahaja navožen gramoz in kjer je sedaj betonska škarpa, ni mogoča vožnja z nobenim cestnim prevoznim sredstvom. Tožeča stranka je tudi nedvomno zadnji posestnik stvari. S posegom je bila tožeči stranki v celoti onemogočena uporaba poti, do tožeče stranke pa zaradi takšnega posega ne more pripeljati niti interventno vozilo. Tožeča stranka zaradi samovoljnosti tožene stranke nima dostopa do svoje nepremičnine. Sprašuje se, kdo bo odgovarjal, če se kaj zgodi tožeči stranki ali njenemu premoženju, npr. če pride do požara ali se tožeča stranka poškoduje, saj nihče ne bo mogel do njene nepremičnine. Sodišče druge stopnje mora tudi upoštevati, da je tožeča stranka starejša oseba, rojena leta 1948, z več zdravstvenimi težavami, kar izhaja tudi iz podatkov spisa, in da zato obstaja še toliko večja verjetnost, da bo potreboval zdravnika ali kakršno koli drugo pomoč. V primeru, da mora tožeča stranka dokazati tudi dejstvo nastanka neznatne škode, pa šteje, da je dokazana. Tožeča stranka je namreč več kot 50 let dostopala do svoje nepremičnine po sporni poti in nikdar ni bilo potrebe po nasutju gramoza ter postavitvi betonske škarpe.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje z ustrezno stroškovno posledico. Sklicuje se na trditve, podane v ugovoru na prvotno izdano začasno odredbo, ter dodaja, da je pri pristojnem izvedencu naročila izvedeniško mnenje o tem, ali je sporna služnostna pot prevozna tako, kot to zatrjuje tožena stranka. Iz omenjenega mnenja izvedenca za visoke in nizke gradnje ter komunalno infrastrukturo je razvidno, da je sporna služnostna pot prevozna in varna za prevoz vseh vozil. Trditev tožeče stranke, da pot ni prevozna zaradi betonskega podstavka, ki preprečuje vdor peska iz višje ležeče nepremičnine na nižjo ležečo nepremičnino, tako ni utemeljena. V dokaz prilaga izvedeniško mnenje, na katerega se sklicuje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje prvenstveno opozarja, da je tožeča stranka v obravnavni zadevi predlagala izdajo t. i. regulacijske ali ureditvene začasne odredbe. Takšna začasna odredba, katere besedilo se povsem ujema s tožbenim zahtevkom v pravdi, v katerem je predlagana, namreč ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Izdajo takšnih začasnih odredb je sodna praksa dolgo časa odklanjala. Ustavno sodišče pa je v odločbi Up-275/97 z dne 16. 07. 1998 njihovo izdajo dopustilo, vendar ob smiselno strožji presoji pogojev iz 270. in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) (2), ki naj takšne vrste začasnih odredb omeji na izjemne primere.

6. V obravnavani zadevi gre za posestni spor, v katerem med strankama sicer ni sporen obstoj samega posega v pot, na kateri ima tožeča stranka pogodbeno ustanovljeno služnost hoje in vožnje, temveč odgovor na vprašanje, ali takšen poseg, ki v naravi predstavlja postavitev betonske škarpe in nasutje gramoznega materiala na obeh straneh škarpe zaradi izravnave 40 cm visoke ravninske razlike, predstavlja oviro, ki tožeči stranki preprečuje dotedanji način uporabe služnostne poti. V dokaz svojih nasprotujočih si trditev glede navedenega dejstva, sta obe stranki predlagali listinske dokaze, tj. fotografije kraja posega v pot, ter ustne dokaze, tj. svoje zaslišanje in zaslišanje več prič. Sodišče iz fotografije kraja posega ni moglo zaključiti, da je resničnost trditev tožeče stranke bolj verjetna od resničnosti trditev tožene stranke. Že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 272. člena ZIZ zato ni moglo ugotoviti, saj tudi po oceni sodišča druge stopnje, v konkretnem primeru, glede na trditve pravdnih strank in predlagane dokaze, ni moč ugotoviti, da obstaja več razlogov, ki govore v prid obstoju terjatve tožeče stranke, kot v prid nasprotnemu zaključku. Očitek sodišču, da ni upoštevalo tožbenih trditev o obstoju terjatve pa je neutemeljen, saj se je sodišče, kljub navedbi, da se tožeča stranka na svoje tožbene trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe ni sklicevala, do njih vseeno opredelilo.

7. Tudi sicer pa gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka nevarnost nastanka nenadomestljive škode v primeru neizdaje začasne odredbe zatrdila zgolj na abstraktni ravni, z ničemer pa ni konkretizirala okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tožeči stranki zaradi nastalega položaja preti konkretna večja nevarnost. Pritožbene trditve o starosti tožeče stranke in njenih zdravstvenih težavah (zaradi katerih naj bi obstajala nevarnost, da ji zaradi zatrjevane neprehodnosti poti z vsemi vozili v primeru slabosti ne bo omogočena ustrezna medicinska pomoč) predstavljajo namreč novoto, ki je tožeča stranka ne opravičuje z navajanjem okoliščin iz 337. člena ZPP. Zgolj sklicevanje na možnost, da interventno ali urgentno vozilo ne bo moglo pripeljati do prebivališča tožeče stranke, pa kot zgolj abstraktna možnost, katere nastanek ni konkretiziran z navajanjem okoliščin, ki bi utemeljevale dejansko možnost njenega nastanka, za ugotovitev obstoja pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne zadošča. 8. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni trdila, da bi toženi stranki z izdajo takšne regulativne začasne odredbe nastala zgolj neznatna škoda. To je storila šele v pritožbi, kar pa je glede na pravilo iz 337. člena ZPP, ki se v skladu s 15. členom ZIZ uporablja tudi v postopku izdaje začasne odredbe, in ob odsotnosti trditev o njihovem nekrivdnem zatrjevanju šele v pritožbenem postopku, (prav tako) neupoštevno.

9. Ker torej iz predlagane začasne odredbe ne izhaja verjetnost obstoja vtoževane terjatve, ostalih alternativno določenih pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ in 3. odstavka 270. člena ZIZ pa tožeča stranka ni ustrezno zatrjevala, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju, da se izpolnjenost takšnih pogojev v postopkih za izdajo ureditvenih začasnih odredb presoja strožje, kot v postopkih za izdajo začasnih odredb za zavarovanje terjatve, kakor tudi upoštevajoč, da je tožeča stranka takšno začasno ureditev spornega razmerja predlagala v posestnem sporu, ki že po siceršnji materialni in procesni ureditvi predstavlja hiter postopek sodnega varstva, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Toženi stranki pa sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ti, glede na vsebino odgovora, za odločitev o pravnem sredstvu niso bili potrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.