Jedro

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, ne pa tudi v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko. Takšno postopanje je bilo pravilno, saj je imel pritožnik pravni interes izpodbijati le odločitev, ki se je nanašala na njega; njegov interes ni bil povezan z odločitvijo za drugo toženo stranko, kajti tožbeni zahtevek se je nanašal na solidarno plačilo obeh toženih strank, kar pomeni, da je tožnica vztrajala na odgovornosti prve in druge tožene stranke, pri čemer pa toženi stranki nista enotna sospornika.

Obrazložitev

Revizija z dne 21. 4. 2005 zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2137/2004 z dne 9. 3. 2005, se zavrne.

Revizija z dne 27. 6. 2006 zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 676/2006 z dne 19. 4. 2006 se v delu glede odločitve o stroških zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Tožnica je v roku 15 dni od vročitve te sodbe dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 616,76 EUR. Drugi toženi stranki pa stroške odgovora na revizijo v znesku 495,74 EUR, od 16. dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožeča stranka od toženih strank vtožuje odškodnino za utrpelo telesno poškodbo, ko je 15. 6. 2000 na podestu ob letnem vrtu gostinskega lokala P. C. med prvim in drugim nizom stopnic padla na tla in si poškodovala desno roko. Sodišče prve stopnje je 23. 9. 2003 odločilo, da je prva tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 3.880.000 SIT s pripadki. Tožbeni zahtevek v presežku je zavrnilo. Pritožbi prve tožene stranke je višje sodišče ugodilo in s sklepom dne 7. 4. 2004 sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki je 16. 9. 2004 razsodilo, da je tožnici odškodnino s pripadki dolžna plačati druga tožena stranka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper takšno odločitev se je pritožila druga tožena stranka, sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavilo iz razloga, da je bilo v tem delu odločeno o pravnomočni stvari. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka 21. 4. 2005 vložila revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje dne 11. 5. 2005 zavrglo. Na glavni obravnavi 19. 5. 2005 je tožeča stranka ponovno podala tožbeni zahtevek na solidarno plačilo odškodnine zoper prvo in drugo toženo stranko in sodišče prve stopnje je sklenilo, da je s tem tožnica zoper prvo toženo stranko vložila novo tožbo. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo in sklepom dne 19. 5. 2005 zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki ter odločilo o pravdnih stroških ter zavrglo „tožbeni zahtevek“ proti toženima strankama, da sta tožnici nerazdelno dolžni plačati znesek 5.250.000,00 SIT ter znesek 75.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrženju revizije z dne 11.5.2005 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in sklep z dne 19. 5. 2005 je pritožbeno sodišče delno ugodilo in razveljavilo sodbo v I. točki izreka v celoti, v II. točki izreka pa za znesek 1.080.203,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. V ostalem delu je odločitev o stroških postopka za znesek 108.240,00 SIT z obrestmi potrdilo in pritožbo zavrnilo ter odločilo, da prvotožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka. Pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 5. 2005 pa je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje I Cp 2137/2004 z dne 9. 3. 2005, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi relativnih in absolutnih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 7. 4. 2004 napačno razveljavilo zgolj 1., 2., in 3. točko prvostopenjske sodbe, ne pa tudi dela prvostopenjske sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko, kljub temu, da je bila sodba izpodbijana v celoti. 5. točka izreka prvostopenjske sodbe je sama zase po razveljavitvi 1. do 3. točke izreka te sodbe nedoločna in nerazumljiva in ne opredeljuje niti objektivnih niti subjektivnih meja pravnomočnosti. Višje sodišče je s tem, ko je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj bi moralo sodišče svojo odločbo opreti na drugi odstavek 354. člena ZPP in so tako razlogi sklepa v izrecnem nasprotju s pravno podlago. Izrek sklepa sodišča druge stopnje pa je tudi nedoločen in nerazumljiv, saj je druga tožena stranka zahtevala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v celoti in je zato višje sodišče kršilo določbo prvega odstavka 350. člena ZPP o mejah preizkusa sodbe sodišča prve stopnje. Zmotno uporabo materialnega prava pa revidentka pojasnjuje z utemeljevanjem načela zaupanja v zemljiško knjigo, na podlagi katerega tožeča stranka zaradi neusklajenega zemljiškoknjižnega stanja ne bi smela trpeti zanjo neugodnih posledic. Navede še, da je nerazumljiv tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje z dne 16. 9. 2004 v 5. točki, ki še posebej ob dani razveljavitvi ne omogoča njegovega preizkusa. Predlaga, da revizijsko sodišče sklep sodišča druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu senatu višjega sodišča, odločitev o revizijskih stroških pa pridrži za končno odločbo.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje I Cp 676/2006 z dne 19. 4. 2006 (razen točke 1 izreka in in točke 3 izreka, v delu, kjer je bilo pritožbi tožeče stranke ugodeno) je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe z dne 23. 9. 2003 zapisalo „Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne“, kar predstavlja nerazumljiv izrek, saj se ne ve, kateri del zahtevka je bil zavrnjen. Kljub temu, da je tožeča stranka določno oblikovala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje izrek zapisalo nedoločno, sodišče druge stopnje pa takšno ravnanje potrdilo, pri čemer revidentka obrazložitev sodišča druge stopnje (da iz odločitve o stroških postopka sledi, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo v celoti) ocenjuje kot nesprejemljivo. V zvezi s sklepom z dne 11. 5. 2005 revidentka navaja, da je izrek „Kar se zahteva več ali drugače se zavrne“, glede na razveljavitev 1. do 3. točke izreka prvostopenjske sodbe z dne 23.9.2003 nedoločen in nerazumljiv in je sodišče druge stopnje v nasprotju s teorijo (Juhart) zavzelo stališče, da ima takšen izrek za posledico nastop formalne in materialne pravnomočnosti ter posledično učinek pravnomočno razsojene stvari. Predlaga, da revizijsko sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter pridrži odločitev o stroških za končno odločbo.

5. Sodišče je reviziji vročilo nasprotnima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Druga tožena stranka je pravočasno odgovorila le na revizijo z dne 21. 4. 2005, prva tožena stranka pa na revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje I Cp 676/2006 z dne 19. 4. 2006; obe sta predlagali, da se reviziji zavrneta, druga tožena stranka pa tudi, da se revizija zavrže. 6. Revizija z dne 27. 6. 2006 zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 676/2006 je v delu glede odločitve o stroških nedovoljena, v ostalem delu pa je tako kot revizija z dne 21. 4. 2005 zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2137/2004, neutemeljena.

7. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Tožničino revizijo z dne 27. 6. 2006 zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 676/2006 v delu glede odločitve o stroških je revizijsko sodišče zaradi navedenega zavrglo (377. člen ZPP).

8. Tožnica je od prve in druge tožene stranke zahtevala solidarno plačilo odškodnine. Ključni razlog za končno, tožnici neugodno odločitev, je pripisati dejstvu, da se tožnica zoper sodbo z dne 23. 9. 2003 ni pritožila, kljub temu, da je s tožbenim zahtevkom (takrat) uspela le zoper prvo toženo stranko, zoper drugo toženo stranko pa je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zavrnilo. V. točka izreka sodbe, ki se je glasila „Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne“, ni nerazumljiva, kot to zmotno poudarja revidentka, saj iz prve točke izreka jasno izhaja, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi, in sicer se tožnici prisodi nekaj manj (le plačilo odškodnine s strani prve tožene stranke), poleg tega pa tudi iz stroškovne odločitve izhaja, da je bil tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnjen, saj je bilo tožnici naloženo, da drugi toženi stranki povrne njene stroške pravdnega postopka. Nadalje je sodišče v obrazložitvi decidirano pojasnilo, da je za nastalo škodo tožnici odgovorna le prva tožena stranka. Ker je tožeča stranka takšno odločitev sodišča sprejela (da ji je bilo prisojeno nekaj manj od zahtevanega), zoper njo namreč ni vložila pritožbe, je s tem nase prevzela tudi tveganje, da bo pritožbeno sodišče morebitni pritožbi obsojene stranke ugodilo (kar se je v nadaljevanju postopka tudi dejansko zgodilo).

9. Sodišče druge stopnje pa je pri obravnavanju pritožbe prve tožene stranke postopalo pravilno, to je v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). ZPP v 350. členu določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Pritožbeno sodišče je v konkretnem primeru sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, ne pa tudi v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko (V. točka izreka). Takšno postopanje je bilo pravilno, saj je imel pritožnik pravni interes izpodbijati le odločitev, ki se je nanašala na njega; njegov interes ni bil povezan z neugodno odločitvijo za drugo toženo stranko, kajti tožbeni zahtevek se je nanašal na solidarno plačilo obeh toženih strank, kar pomeni, da je tožnica vztrajala na odgovornosti prve IN druge tožene stranke, pri čemer pa toženi stranki nista enotna sospornika. Drugače bi bilo, če bi tožnica tožbeni zahtevek oblikovala na način eventualne kumulacije, kar pomeni, da bi odgovornost toženih strank zatrjevala alternativno; da je odgovorna prva toženka, v primeru, da le-ta ni odgovorna, pa mora sodišče presojati odgovornost druge tožene stranke. Toženi stranki sta navadna sosopornika, saj je zoper njiju možna različna pravna odločitev. Tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom navadnih sosopornikov ne more spremeniti v enotne sospornike in je zato sodišče druge stopnje pravilno presodilo glede meja preizkusa izpodbijane sodbe.

10. Posledica tako postavljenega tožbenega zahtevka (na solidarno plačilo) pa je tudi v tem, da kasnejša razveljavitev prvih treh točk izreka prvostopenjske odločbe (kjer je sodišče plačilo odškodnine naložilo prvi toženi stranki) ni povzročila nerazumljivosti njegovega zavrnilnega dela (4. in 5. točke izreka), saj se z razveljavitvijo odločbe zoper prvo toženo stranko ni poseglo v že sprejeto odločitev glede odgovornosti druge tožene stranke. To je tudi razlog, zakaj 5. točka izreka kljub umanjkanju podrobne navedbe tistega, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (glede na delno ugoditev postavljenemu tožbenemu zahtevku) nima za posledico nedoločenosti ali nerazumljivosti tega dela izreka (ker je pritožbeno sodišče razveljavilo prvi del izreka). Izrek sodbe je namreč vedno abstraktno formuliran. Iz njega samega ne zvemo, zakaj se npr. toženec obsodi na neko dajatev ali tožbeni zahtevek zavrne. Zato potrebuje izrek svojo dopolnitev v razlogih odločbe. Sodišče bi sicer v izogib morebitni nejasnosti zavrnilni del izreka res lahko oblikovalo določneje, vendar njegovo drugačno ravnanje ni privedlo do v reviziji zatrjevanih kršitev. Iz razlogov konkretne odločbe je bilo moč razbrati, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na drugo toženo stranko, zavrnilo. Sestavljeni izreki terjajo celostno, enovito obravnavo in le del takšnega izreka sam zase ni pomensko izčrpen. Tudi v navedenem primeru je iz sodne odločbe kot celote izhajalo na koga se sodna odločba nanaša in kakšna je njena vsebina.

11. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje plačilo odškodnine naložilo drugi toženi stranki. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je s takšno odločitvijo prišlo do kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavilo. Drugi odstavek 354. člena ZPP v takšnem primeru res nalaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže, vendar pa takšno postopanje v konkretnem primeru ni bilo potrebno (in možno) spričo izčrpanosti tožbe v tem obsegu z meritorno odločitvijo v ustreznem delu zahtevka že v predhodno pravnomočno zaključenem delu istega pravdnega postopka (ki se začne z vložitvijo tožbe). Kljub napačnemu sklicevanju pritožbenega sodišča na prvi odstavek 354. člena ZPP izpodbijani sklep ni obremenjen z v reviziji zatrjevanimi procesnimi kršitvami, saj izrek sklepa ni nepravilen in je v skladu z njegovimi razlogi. Nerazumljivo ali nedoločno pa tudi ni pisno oblikovanje izreka „da se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavi“, saj njegov pomen revidentka v reviziji pravilno pojasni. Napravi pa napačen pravni zaključek, da bi moralo sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo razveljaviti v celoti (glej točko 9) ter da je bila toženi stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Kot je bilo že pojasnjeno, bi lahko tožeča stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo njenemu tožbenemu zahtevku le delno ugodeno, vložila pritožbo, oziroma bi z drugačnim formuliranjem tožbenega zahtevka preprečila nastalo situacijo.

12. Neutemeljen je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi le v mejah dovoljenega preizkusa izpodbijane sodbe, kot je bilo to pojasnjeno že v točki 9. 13. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba tožničini reviziji na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrniti.

14. Na podlagi prvega odstavka 165. v zvezi s 154. in 155. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka ter jih odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.