Jedro

Če prosilec za azil nima dokumentov izvorne države, s katerimi bi izkazoval svojo istovetnost, je to lahko razlog, da se mu omeji gibanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče po opravljenem zaslišanju na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06- sklep US in 134/06 - odl. US) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo tožnikov tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 11.1.2007; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 11.1.2007 od 13.20 ure do dne 11.4.2007 do 13.20 ure.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika dne 22.1.2007 pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Ugotovilo je, da v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (da tožnik nima nobenega uradnega dokumenta o svoji istovetnosti) tožnik s tožbo niti ne izpodbija. Ker torej tožnik ne more izkazati svoje istovetnosti z veljavnim dokumentom s sliko, je podan razlog iz 1. točke 1. odstavka 27. člena ZAzil za omejitev njegovega gibanja.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe določb procesnega prava in nepravilne uporabe materialnega prava ter posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Ob vložitvi prošnje za azil res ni imel identifikacijskega dokumenta, vendar je na zaslišanje na sodišče prinesel fotokopijo vozniškega dovoljenja, kopijo sodne odločbe iraškega sodišča, da je obsojen na smrtno kazen, in fotokopijo potnega lista, kar je prejel iz Iraka po telefaksu v azilni dom. Malo je verjetno, da bi bili ti dokumenti poslani z goljufivim namenom. Teh dokumentov pa sodišče ni upoštevalo in jih kot dokazov ni ocenilo. V tožbi in ob zaslišanju na sodišču je prosil za rok za dopolnitev svoje vloge, ker je v Iraku vojna, kar je splošno znano dejstvo. Ker mu sodišče tega roka ni dalo, je kršilo procesno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da so bili v tem primeru ob izdaji izpodbijanega sklepa tožene stranke izpolnjeni pogoji iz 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, da se je tožniku izrekel ukrep omejitve gibanja. Tožnik v upravnem postopku in v tožbi tudi sam ni zatrjeval, da bi imel o svoji istovetnosti ustrezen dokument s sliko v smislu 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj), kar pomeni, da svoje istovetnosti na z ZTuj predpisan način ni mogel dokazati. To pa po ZAzil zadošča za omejitev gibanja.

Kot izhaja iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju na sodišču, je tožnik sodišču na vpogled predložil fotokopijo vozniškega dovoljenja, potnega lista in sodbe, vendar je njegova pooblaščenka sodišču sama predlagala, da naj počaka na izvirne dokumente in naj "za odločanje pridrži približno 14 dni". Pooblaščenka tožene stranke pa je v zvezi s tem pojasnila, da bo tožena stranka takoj, ko bo dobila izvirne dokumente, odločila o odpravi omejitve gibanja iz tega razloga.

Glede na takšne izjave na zaslišanju se po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo treba opredeljevati do fotokopij dokumentov in do njihove dokazne vrednosti, saj jih tožnik oziroma njegova pooblaščenka sama ni štela za dokaz, zaradi katerega naj bi bila odločitev v tej stvari drugačna. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, ki jih je predložil na zaslišanju, in da mu ni odobrilo podaljšanja roka za dopolnitev vloge. Vlogo za priznanje azila namreč prosilec vloži pri toženi stranki in o njej v upravnem postopku odloča tožena stranka. Dopolnjevanje vloge je zato možno le do odločitve tožene stranke (glej 146. člen ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06 in 105/06 - ZUS-1). V tožbi in na obravnavi pred sodiščem pa lahko tožnik predlaga nova dejstva in nove dokaze, če jih utemeljeno ni mogel uveljavljati v predhodnem postopku (52. člen ZUS-1). Ker je tožnik fotokopije dokumentov prejel po faksu na dan zaslišanja pred sodiščem, je jasno, da jih ni mogel uporabiti prej. Vendar pa sodišče ni kršilo pravil postopka, ker teh dokazov ni izvedlo in se do tega niti ni opredelilo, saj je tožnik po svoji pooblaščenki sodišču predlagal, da svojo odločitev odloži do pridobitve izvirnih dokumentov. Prvostopno sodišče pa svojega odločanja ni smelo odložiti, saj mora v skladu s 6. odstavkom 27. člena ZAzil o tožbi v zadevah omejitve gibanja v azilnem postopku odločiti v 3 dneh.

Ko bo tožnik pridobil izvirne dokumente, jih bo izročil toženi stranki, ki bo lahko na podlagi 5. odstavka 27. člena ZAzil tožniku odpravila omejitev gibanja, razen, če bodo za omejitev gibanja tedaj podani drugi razlogi.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.