Jedro

(Morda) neupravičeno izplačilo iz družbenopravne osebe, vendar ne v okviru njenega lastninskega preoblikovanja, je lahko oškodovanje družbenega premoženja, vendar ne po 48.a čl. ZLPP. Zato Agencija ni pristojna odločiti v takšnem primeru po 48.c členu ZLPP.

2. Če prodajalec od prepozno plačane kupnine ne zahteva plačila zamudnih obresti, je to oškodovanje družbene lastnine po 2.tč. 48.a čl. ZLPP.

Izrek

1./ Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v odločitvah o razveljavitvi odločbe tožene stranke z dne 30.11.1995 štev... v delu, v katerem je ta naložila tožeči stranki, da mora povečati začetni družbeni kapital za 27.025.614,26 SIT, ter o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka, razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2./ Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

r a z s o d i l o V ostalem delu (razveljavitev odločbe, s katero je tožena stranka naložila tožeči stranki, da mora povečati začetni družbeni kapital za 2.708.941,90 SIT) se revizija zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. V postopku revizije, izvedenem po 48. členu in sledečih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP), je tožena stranka z odločbo naložila tožeči stranki, da mora povečati začetni družbeni kapital za 35.805.295,26 SIT. V omenjenem znesku je tudi postavka povečanja raznih kratkoročnih terjatev za 28.254.035,20 SIT in postavka zmanjšanja obveznosti do dobaviteljev v državi za 2.164.760,50 SIT.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev odločbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločbo tožene stranke razveljavilo v delu, v katerem je tožena stranka naložila tožeči stranki povečanje začetnega družbenega kapitala za 29.734.556,16 SIT, v ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Ni v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, do katere naj bi prišlo pri sojenju na drugi stopni. Pritožbeno sodišče je sprejelo odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi odločbe tožene stranke v tistem delu, ki nalaga tožeči stranki dolžnost povečanja začetnega družbenega kapitala za 27.569.795,66 SIT (kot posledici dolžnosti povečanja raznih kratkoročnih terjatev za isti znesek) kot pravilno, vendar iz drugih pravnih razlogov. Menilo je, da tožena stranka (tudi) v tem delu ni bila pristojna odločiti po 48.c členu ZLPP, ker ne gre za oškodovanje družbenega premoženja po 48.a členu ZLPP.

Takšno stališče in njegova obrazložitev pa je lahko samo zmotna uporaba materialnega prava, ne pa bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijski organ je ugotovil, da je tožeča stranka knjižila v letih 1991 in 1992 račune, ki jih ji je izstavil holding v skupnem znesku 2.587.261,60 SIT za opravljene storitve svetovanja po pogodbi z dne 1.10.1991. Ker tožeča stranka ni več delovala, naj holding omenjenih storitev zanjo ne bi opravljal. Omenjeni računi zato neopravičeno bremenijo tožečo stranko. Od skupnega zneska 2.587.261,60 SIT po omenjenih računih je tožeča stranka plačala 422.501,10 SIT, preostali znesek 2.164.760,50 SIT pa naj bi holdingu še dolgovala. Revizijski organ je menil, da pomenijo omenjene obremenitve tožeče stranke oškodovanje družbene lastnine. Zato je tožeči stranki naložil, da zmanjša obveznosti do dobaviteljev v državi za 2.164.760,50 SIT (še ne plačani znesek po omenjenih računih - točka I/4 izreka izpodbijane odločbe revizijskega organa), poveča pa kratkoročne terjatve za 544.181,40 SIT (na dan 31.12.1992 revalorizirani že plačani znesek 422.501,10 SIT po omenjenih računih - točka I/3 izreka izpodbijane odločbe revizijskega organa). Izvedba omenjenih dveh nalogov je izražena v točki I/5 izreka izpodbijane odločbe revizijskega organa - povečanje začetnega družbenega kapitala - z zneskom 2.708.941,90 SIT.

Izpodbijano odločbo revizijskega organa je sodišče prve stopnje v tem delu razveljavilo meneč, da ne gre za oškodovanje družbene lastnine po 48.a členu ZLPP, zaradi česar tožena stranka odločbe, kakršno je izdala, ni bila upravičena izdati. Pritožbeno sodišče se je s takšnim stališčem sodišča prve stopnje strinjalo, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zvezi s tem delom odločitve tožene stranke se revizijsko sodišče strinja s stališčema pritožbenega in prvostopnega sodišča. Tožena stranka ni bila upravičena sama tako odločiti. Če je že prišlo z zaračunavanjem storitev holdinga do oškodovanja družbene lastnine, ne gre za oškodovanje po 48.a členu ZLPP. Odločbo, kot jo je izdala tožena stranka, pa je ta upravičena izdati samo pri oškodovanjih družbene lastnine, navedenih v omenjeni zakonski določbi.

Obe sodišči sta sodili upoštevajoč stališče tožene stranke, izraženo v revizijskem poročilu (v izpodbijani odločbi se tožena stranka sploh ni opredelila, za kakšno oškodovanje po 48.a členu ZLPP naj bi šlo), da naj bi šlo za oškodovanje po 10. točki 48.a člena ZLPP. Pri tem sta pravilno zavzeli stališče, da bi šlo za oškodovanje po omenjeni zakonski določbi samo, če bi prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala v okviru kakšnega dejanja, ki bi imelo znake lastninskega preoblikovanja. Ker pa sta bila tako holding, ki je bil izdajatelj računov, kot tudi tožeča stranka, oba v celoti v družbeni lastnini, iz revizijskega poročila, še manj pa iz izpodbijane odločbe tožene stranke, ni mogoče razbrati, pri kakšnem lastninskem preoblikovanju naj bi z obremenitvami po omenjenih računih prišlo do oškodovanja družbene lastnine. To pomeni, da sta bili odločitvi sodišč prve in druge stopnje v tem delu materialnopravno pravilni. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu potem, ko je ugotovilo, da tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo.

Pač pa revizija utemeljeno opozarja na materialnopravno nepravilnost odločitve o razveljavitvi odločbe tožene stranke v tistem delu I/5. točke izreka, v katerem je tožena stranka naložila tožeči stranki povečanje družbenega kapitala za 27.025.614,16 SIT.

28.254.035,20 SIT - tč. I/3 izreka odločbe tožene stranke, - 684.239,54 SIT - pravnomočno zavrnjeno v prvem sojenju, - 544.181,40 SIT - v tč. I/3 vključen po računih holdinga plačan znesek 422.501,10 SIT, revaloriziran na 31.12.1992, glede katerega je bila revizija __________________ zavrnjena, je 27.025.614.16 SIT.

Tožena stranka je oprla svojo odločitev na 2. točko 48.a člena ZLPP. Ugotovila je, da kupci, katerim je tožeča stranka prodala poslovne prostore, opremo in zaloge blaga, kupnine niso plačali ob zapadlosti, tožeča stranka pa jim nato ni zaračunala zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zamudnimi obrestmi za prepozno plačilo prodanih stvari zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke samo glede 684.239,54 SIT, v ostalem delu pa mu je ugodilo. Strinjalo se je s stališčem tožene stranke, da gre za oškodovanje družbene lastnine po 2. točki 48.a člena ZLPP, vendar je menilo, da je bila družbena lastnina oškodovana samo glede omenjenega zneska.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke sicer zavrnilo, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Menilo je, da tudi v tem primeru ne gre za oškodovanje družbene lastnine po 48.a člena ZLPP, zaradi česar tožena stranka ni bila upravičena izdati odločbe.

Revizijsko sodišče se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča. Tožeča stranka sicer res ni kupcem odobrila posojil za nakup svojih sredstev. Toda ti so si kreditiranje nakupov izsilili s tem, da kupnine ob zapadlosti niso plačali. Nastala je torej situacija, ki je primerljiva situaciji iz 2. točke 48.a člena ZLPP, zato jo je treba enako obravnavati. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe proti razveljavitvi odločbe tožene stranke kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje s stališča, da tožena stranka ni bila upravičena izdati takšne odločbe, kot jo je, je zato pravno zmotna.

Pravno stališče sodišča prve stopnje, ki priznava tudi v obravnavani situaciji upravičenje tožene stranke izdati odločbo po 48.a členu ZLPP, je načelno pravno pravilno. Je pa tudi pri odločanju sodišča prve stopnje prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke v tem delu ugodilo tako, da je razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Tožeča stranka kritizira v reviziji obračunavanje obresti od posojil od dneva prejema posojila, ne pa šele od dneva njihove zapadlosti v vračilo, ter odločanje na podlagi takšnega obračunavanja obresti. Ta kritika je upravičena.

Po drugem odstavku 337. člena ZOR se šteje, da je po izjavi o pobotu pobot nastal takoj, ko so se stekli pogoji zanj. Eden od teh pogojev je tudi zapadlost obeh terjatev, ki se pobotavata (336. člen ZOR).

Zapadlost terjatev tožeče stranke proti kupcem je določena v prodajnih pogodbah z rokom, do katerega morajo kupci plačati kupnino. O zapadlosti obveznosti tožeče stranke vrniti kredite, ki so jih ji odobrili kreditodajalci pa ni v odločbah sodišč, niti v izpodbijani odločbi tožene stranke, nobenega podatka. Če morda rok vrnitve ni bil določen, zamudnih obresti od kreditov ni in jih zato pri ugotavljanju oškodovanja družbene lastnine ni mogoče upoštevati. V takšnem primeru bi bilo treba kot dan zapadlosti vrnitve kredita upoštevati dan izvedbe kompenzacije (primerjaj: 314. člen ZOR).

Kreditno razmerje je pogodbeno razmerje. Zamudne obresti začno teči šele od dneva, ki je v pogodbi o odobritvi kredita določen kot dan njegove vrnitve. Do tega dne tečejo samo pogodbene obresti, vendar samo, če so dogovorjene. Sodišče prve stopnje jih je očitno upoštevalo za ves čas od odobritve kreditov tožeči stranki dalje, ne da bi ugotovilo, ali so bile sploh dogovorjene. Če so bile dogovorjene in so zapadle v plačilo, jih je sicer treba upoševati pri ugotavljanju oškodovanja družbene lastnine, sicer pa ne.

Ker nobenega od omenjenih dveh podatkov v odločbah sodišč druge in prve stopnje (niti v izpodbijani odločbi tožene stranke) ni, revizijsko sodišče ni moglo ugotoviti materialnopravne (ne)pravilnosti izpodbijane sodbe in na podlagi tega ustrezno odločiti (zavrniti revizijo ali pa izpodbijano sodbo spremeniti).

V nadaljnjem postopku bo sodišče ugotovilo, ali je bil v pogodbah o kreditih določen rok njihove vrnitve. Šele na takšen način bo lahko ugotovilo, ali je treba upoštevati zamudne obresti od kreditov za ugotovitev oškodovanja družbenega premoženja tožeče stranke, pa tudi zapadlost vrnitve kreditov kot pogoj pobotljivosti nasprotnih terjatev. Če pa zapadlost vrnitve kreditov ni bila dogovorjena pa bo ugotovilo, ali so bile dogovorjene pogodbene obresti, v kakšni višini in njihovo zapadlost. Šele po omenjenih ugotovitvah bo lahko nato materialnopravno pravilno razsodilo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.