Jedro

V konkretnem primeru ne gre za vlaganje pravnih sredstev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter posledično za zlorabo procesnih pravic. Število vloženih pravnih sredstev namreč ni neobičajno veliko, pravna sredstva niso bila vložena le zoper odločitve o sodnih taksah, dolžnik le v dveh pravnih sredstvih zatrjuje enako, sicer pa gre za različne pritožbene razloge, ki niti niso povsem vsebinsko prazni. Poleg tega dolžnik z vlaganjem pravnih sredstev tudi ni za daljši čas odložil odločitve o ugovoru.

Stranke v primeru neodziva na plačilni nalog za plačilo sodne takse ob predpisani domnevi umika pravnega sredstva ne morejo zavlačevati s postopkom.

Izrek

Pritožbi A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša nanjo, razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zakonito zastopnico drugega dolžnika A. A. in drugega dolžnika R., d. o. o., zaradi zavlačevanja postopka z zlorabo pravnih sredstev, ki se nanašajo na vprašanje odmere in plačila sodne takse, vsakega kaznovalo z denarno kaznijo v višini 100,00 EUR, ki jo morata v roku 15 dni od vročitve tega sklepa plačati na transakcijski račun Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sklep pravočasno vlaga ugovor (pravilno: pritožbo) A. A. kot zakonita zastopnica drugega dolžnika in navaja, da je v obrazložitvi navedenega sklepa sodišče povsem pavšalno in po dozdevanjih opredelilo razloge, iz katerih ji je bila določena denarna kazen. Meni, da je glede na navajanja stališča potem pravica do pravnega sredstva omejena in namenjena zgolj takim odločbam, ki so povšeči sodišču in ne za vsako odločbo posebej. Navaja, da sodišče ne more in ne sme omejevati ustavno določene pravice do pritožbe zoper sodne odločbe. Trdi, da so v predmetnem primeru trditve povsem napačne in zgrešene, saj ne gre za zavlačevanje postopka, pač pa zgolj zavedanje, da so bila v prejšnjih postopanjih odločitve napačne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je zakonito zastopnico drugega dolžnika in drugega dolžnika kaznovalo z denarno kaznijo zato, ker sodišče potrdila o plačilu sodne takse za drugega dolžnika za pritožbo zoper sklep z dne 23. 5. 2013 ni našlo, prav tako pa v svoji evidenci ni našlo plačila drugega dolžnika, ker je ugotovilo, da je prva dolžnica, ki je hkrati tudi zakonita zastopnica drugega dolžnika, sodno takso po plačilnem nalogu za ugovor zoper sklep o izvršbi v roku poravnala s pravilnim sklicem, v primeru drugega dolžnika pa je zoper odmerjeno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi ugovarjala, da je napačno odmerjena, nato pa se je večkrat zoper sklepe, ki jih je sodišče izdalo v postopku v zvezi z ugovorom zoper plačilni nalog in sklepe o pritožbah pritožila, glede na stanje spisa po prepričanju sodišča prve stopnje očitno brez pravega namena uspeti, temveč postopek zavleči. Ugotovilo je tudi, da je pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog vložila po navadni pošti in jo je sodišče prejelo dva dni po poteku pritožbenega roka, za pritožbo zoper sklep z dne 18. 3. 2013 pa ni bila plačana sodna taksa, niti ni bilo drugačnega odziva dolžnika. Na podlagi vsega navedenega je sklenilo, da so vloge drugega dolžnika, vložene po zakoniti zastopnici, namenjene zavlačevanju postopka, ki onemogoča sodišču hitro postopanje, zaradi česar so podani pogoji za kaznovanje drugega dolžnika in njegove zakonite zastopnice v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Višje sodišče je vpogledalo v spis in ugotovilo, da: - sta prva dolžnica in drugi dolžnik 2. 1. 2013 vložila ugovora zoper sklep o izvršbi, - da sta bila 7. 1. 2013 dolžnikoma izdana plačilna naloga za plačilo sodne takse za ugovor, - da je drugi dolžnik zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor ugovarjal z obrazložitvijo, da je sodna taksa previsoko odmerjena ter da bi morala znašati 33,00 EUR, - da je 13. 2. 2013 sodišče prve stopnje s sklepom ugovor drugega dolžnika zoper plačilni nalog zavrnilo, - da je 8. 3. 2013 drugi dolžnik vložil pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, v kateri je zatrjeval, da je sodišče pri svojem odločanju takso odmerilo po napačni tarifi in bi morala znašati 16,00 EUR, - pritožbo drugega dolžnika zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18. 3. 2013 zavrglo kot prepozno, - zoper ta sklep pa je drugi dolžnik vložil pritožbo, v kateri je zatrjeval, da je bila pritožba vložena pravočasno - zadnji možni pritožbeni dan oddana na pošti, - za navedeno pritožbo zoper sklep o zavrženju prepozne pritožbe je sodišče prve stopnje drugemu dolžniku 17. 4. 2013 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, - sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 5. 2013 štelo pritožbo zoper sklep o zavrženju prepozne pritožbe za umaknjeno, - s sklepom z dne 23. 5. 2013 je sodišče prve stopnje štelo ugovor drugega dolžnika za umaknjenega, - zoper sklep o tem, da se ugovor šteje za umaknjenega, je 17. 6. 2013 drugi dolžnik vložil pritožbo, v kateri je zatrjeval, da je bila terjatev plačana ter da naj organ pogleda v svoje evidence in preveri plačilo, zatrjeval je še, da prilaga potrdilo o plačilu.

7. Višje sodišče ugotavlja, da v predmetnem izvršilnem postopku do dne izdaje izpodbijanega sklepa o kaznovanju drugemu dolžniku in njegovi zakoniti zastopnici ni mogoče očitati vlaganja pravnih sredstev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ter posledično zlorabe procesnih pravic. V primerjavi z dejanskim stanom v drugih primerih kaznovanja strank in njihovih zakonitih zastopnikov zaradi zlorabe procesnih pravic višje sodišče ugotavlja, da je drugi dolžnik sicer res vložil nekaj pravnih sredstev, da pa število vloženih pravnih sredstev ni neobičajno veliko (poleg ugovora zoper sklep o izvršbi še: ugovor zoper plačilni nalog, pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, pritožbo zoper sklep o zavrženju prepozne pritožbe ter pritožbo zoper sklep, da se ugovor šteje za umaknjenega). V zadevi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 1303/2013 z dne 24. 4. 2013 v povezavi s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. Cp 10/2013 z dne 18. 7. 2013 je sodišče obsodilo vlaganje vsebinsko praznih pravnih sredstev zoper skoraj vsak procesni sklep sodišča oziroma njihovo kopičenje, saj je dolžnik poleg ugovora zoper sklep o izvršbi vložila kar štirinajst ugovorov in pritožb, kar je že po številu bistveno več kot je število pravnih sredstev, vloženih v predmetni zadevi.

Poleg tega je treba za razliko od drugih primerov, ko so bile stranke kaznovane zaradi zlorabe procesnih pravic zaradi prekomernega vlaganja pravnih sredstev ugotoviti še, da pravna sredstva v predmetnem postopku niso bila vlagana le zoper odločitve o sodnih taksah, temveč tudi zoper vsebinski sklep (sklep o tem, da se ugovor šteje za umaknjenega z dne 23. 5. 2013), da le v dveh pravnih sredstvih zatrjuje dolžnik enako (v ugovoru zoper plačilni nalog in pritožbo zoper sklep, da se ugovor zoper plačilni nalog zavrne), pri čemer se obe sredstvi nanašata na isti plačilni nalog, sicer pa gre v vloženih pravnih sredstvih za različne pritožbene razloge, ki jih niti ni mogoče označiti za (povsem) vsebinsko prazne.

Prav tako z vlaganjem pravnih sredstev drugi dolžnik ni za daljši čas odložil odločitve o ugovoru, saj je od vložitve ugovora do odločitve o njem preteklo manj kot 5 mesecev, kar tudi objektivno ne predstavlja tako dolgega časovnega obdobja, da bi bilo mogoče govoriti o zavlačevanju postopka, ki pomeni zlorabo procesnih pravic.

8. Pri tehtanju pravice do pravnega sredstva drugega dolžnika in pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja v predmetni zadevi višje sodišče ugotavlja, da izvrševanje pravice do pritožbe drugega dolžnika do izdaje izpodbijanega sklepa ni onemogočala uresničevanja navedenih pravic upnika zaradi česar ni mogoče govoriti o zlorabi pravic zaradi vlaganja pravnih sredstev(1).

9. Sodišče je svojo ugotovitev, da drugi dolžnik zlorablja svoje pravice v izvršilnem postopku, oprlo tudi na ugotovitev, da je bila pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog vložena po navadni pošti in jo je sodišče prejelo dva dni po poteku pritožbenega roka, kar samo zase, pa tudi v povezavi z vlaganjem več pravnih sredstev drugega dolžnika objektivno ne predstavlja zlorabe pravic. Enako velja za neplačilo sodne takse oziroma neodziv dolžnika na plačilni nalog za pritožbo zoper sklep z dne 18. 3. 2013, saj stranke v primeru neplačila sodne takse oziroma neodziva na plačilni nalog za plačilo sodne takse ob predpisani domnevi umika pravnega sredstva z neplačilom sodne takse ne morejo zavlačevati s postopkom. Dalje je treba ugotoviti še, da tudi dejstvo, da dolžnik svoji pritožbi z dne 17. 6. 2013 ni priložil potrdila o plačilu, niti ga ni priložil k svoji vlogi z dne 13. 8. 2013 ter da ni plačal sodne takse, prav tako ne pomeni zlorabe procesnih pravic, zaradi česar ni podlage za izrek denarne kazni zakoniti zastopnici drugega dolžnika.

10. Pritožba je torej utemeljena, zato je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje o kaznovanju v delu, ki se nanaša na zakonito zastopnico drugega dolžnika A. A., razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Prim. M. Šetinc Tekavc: Denarno kaznovanje strank, Pravna praksa, 2013, št. 46, str. 9.