Jedro

Da bi bila posledica poškodbe tudi postkomicijski sindrom, izvedenka ni ugotovila; tudi tožnica o posledicah na psihičnem področju ni izpovedovala. Razen tega postkomocijski sindrom izzveni in ni stanje, ki bi trajno zaznamovalo počutje in sposobnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni: - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati tudi 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2012 dalje do plačila, v presežku, do zahtevanih 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2012 dalje do plačila, pa se zahtevek zavrne.

- v III. točki tako, da se znesek 1.015,04 EUR nadomesti z zneskom 1.463,50 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 202,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Toženi stranki je naložena obveznost, da na osnovi AO plus zavarovanja tožnici izplača 4.821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.1.2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, do zahtevanih 16.000,00 EUR z obrestmi, je zahtevek zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.015,04 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi v celoti. Meni, da odločitve o odškodnini zaradi trajnih posledic ni mogoče preizkusiti. Ni zavzeto stališče do sledečih tožničinih trditev: da je utrpela pretres možganov, v posledici česar ima postkomocijski sindrom; da je zaradi poškodbe mrena zadebeljena, prostor med popljučno in podreberno mreno se je zlepil, del pljuč se je spremenil in postal slabše predihan in se pojavljajo bolečine ob kihanju, kašljanju, vstajanju iz postelje … ; da je zaradi zarastlin v trebušni votlini in oslabele trebušne stene ta predel podvržen k razprtju in tvorbi trebušne kile; da se bo zaradi zdrobljene pogačice razvila artroza; da gre za politravmo in je skupni učinek poškodb večji kot bi šlo za vsako poškodbo posebej. Tožnici je upadla sposobnost in želja po socialni interakciji, manj se je sposobna udeleževati družabnih srečanj in družabnosti. Zaradi trajnih posledic priznano odškodnino v višini 8.000,00 EUR označuje za prenizko. Navaja, da je zavarovalnica ugotovila 40,44 % invalidnost, pred pravdo angažiran izvedenec pa 43 % invalidnost. Da je odškodnina za trajne posledice v višini 8.000,00 EUR minorna, je razvidno iz dejstva, da le za 3 X presega odškodnino za skaženost. Nevšečnosti, ki so tožnico spremljale v času zdravljenja, niso pravilno ugotovljene, zato v višini 28.000,00 EUR priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ni ustrezna. Ni upoštevano: da je tožnica longeto nosila 80 dni in ne zgolj 51 dni; da je tožnica več kot 15 mesecev nameščala elastični povoj, cca pol leta je preveze opravljala patronažna sestra; da je bila 35 X na rehabilitaciji v Soči in 20 X na fizioterapiji v UKC in da je od avgusta 2010 dalje vsak dan po pol ure vaje delala doma; da je jemala in občasno še jemlje tablete proti bolečinam, da je bila cca leto in pol stalno prisotna zgaga in tiščanje v trebuhu. Za skaženost priznano odškodnino v višini 2.500,00 EUR označuje za prenizko. Materialne stroške prevozov, ovrednotene po ceni 0,12 EUR/km označuje za prenizke, ker ni razlike z odvetnikom. Priznani bi morali biti stroški v višini 0,37 EUR/km.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica je zaradi poškodbe trpela fizične bolečine in imela številne nevšečnosti. Sodišče jih je ugotovilo s pomočjo izvedencev iz področja abdominalne kirurgije in travmatologije, sledilo pa je tudi tožničini izpovedbi. Ker je šlo za dolgotrajno zdravljenje in poškodbe na različnih delih telesa (trebuh in prsni koš ter desno koleno), je nevšečnosti, ki so tožnico v času zdravljenja spremljale, veliko. Izvedenka prof. dr. M. S., dr. med. jih je navajala na deveti in deseti strani svojega izvedenskega mnenja. To mnenje je sodišče v celoti sprejelo in vse ugotovljene nevšečnosti pri odmeri odškodnine upoštevalo. Povzelo jih je v skrajšani obliki, sumarno, kar je razvidno iz navedbe, da gre „zlasti“ za naštete nevšečnosti. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ni odmerjena odškodnina: za nameščanje in nošenje elastičnega povoja po odstranitvi longete, 35 rehabilitacijskih tretmajev v Soči in 20 na fizioterapiji v UKC Ljubljana, polurno razgibavanje doma, jemanje tablet za želodec in proti bolečinam, prisotnost zgage in tiščanje v trebuhu. Tudi fizioterapije, pod katerimi je mogoče razumeti tudi tožničino razgibavanje doma, so v sodbi omenjene. Jemanje protibolečinskih medikamentov sodišče omenja, jasno pa je, da zdravljenje terja tudi jemanje drugih medikamentov. Glede na to, da pravdni stranki na izvedenski mnenji o nevšečnostih in zapletih pri zdravljenju nista imeli pripomb in da sodišče izvedenskima mnenjema sledi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, v sodbi dovolj natančno povzete. Ker je sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju sledilo, detajlno povzemanje nevšečnosti – omenjanje števila in vrste fizioterapij, povijanje kolena z elastičnim povojem, vrste medikamentov in čas njihovega jemanja, na kar opozarja pritožba – tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebno. So pa nevšečnosti, na katere pritožba opozarja, upoštevane. Ugotovitev o 51-dnevnem nošenju tutor lonegete je pravilna. Nameščena je bila po operaciji, ki je bila izvedena 30.6.2010 in odstranjena na pregledu 20.8.2010, torej jo je tožnica nosila 51 dni. Na pregledu dne 20.8.2010 je bila zamenjana z elastičnim povojem in tožnica je začela z razgibanjem kolena.

5. Tudi očitek o pomanjkljivi ugotovitvi dejanskih okoliščin v zvezi s škodo zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo duševne bolečine, ki tožnico spremljajo zaradi omejitev, ki so posledica poškodbe. Pritožba ne navaja drugačnih omejitev ali večjih duševnih bolečin, ampak opozarja na ugotovitve o telesnih spremembah, ki so vzrok tožničine omejenosti pri delu in prostočasnih aktivnosti, kar presega potrebe argumentacije te vrste škode. Bolečine ob kihanju, kašljanju, vstajanju iz postelje so tožnico spremljale v času zdravljenja, niso pa ugotovljene kot trajna posledica poškodbe. Želodčne težave je kot trajno posledico poškodbe opredelil dr. J. in sodišče mu je kljub drugačnemu mnenju dr. M. S. sledilo. Upoštevano je, da je tožnici odsvetovano dvigovanje in prenašanje bremen. Poslabšanja zdravstvenega stanja kolena izvedenka ni predvidela. Pretres možganov je bil ugotovljen (diagnoza na 8. strani in odgovor št. 8. na 12. strani izvedenskega mnenja dr. M. S.). Da bi bila posledica poškodbe tudi postkomicijski sindrom, izvedenka ni ugotovila; tudi tožnica o posledicah na psihičnem področju ni izpovedovala. Razen tega postkomocijski sindrom izzveni in ni stanje, ki bi trajno zaznamovalo počutje in sposobnosti. Izvedena je ocena tožničine prizadetosti zaradi vseh omejitev, ki jo spremljajo, zato je v pritožbi vsebovano opozorilo, da gre za politravmo in je skupni negativni učinek vseh poškodb večji, kot če bi šlo za vsako poškodbo posebej, upoštevano.

6. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeni načeli ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter skaženost. Pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je večjo težo treba dati dejstvu, da bodo nevšečnosti tožnico spremljale še vrsto let (v času škodnega dogodka je bila stara 41 let) in da je v svoji dejavnosti omejena tudi zaradi fizičnih bolečin; kvaliteta njenega življenja je zaradi prisotnosti bolečine nižja, kar povzroča psihično trpljenje. Odškodnino za telesne bolečine, ki bodo tožnico spremljale tudi v bodoče, pa je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo in odmerilo v okviru odškodnine za fizične bolečine. Ustrezna odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 10.000,00 EUR, medtem ko je sodišče prve stopnje to škodo ovrednotilo na 8.000,00 EUR. Šele tako povišan znesek odškodnine je ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Gre za srednje hud primer poškodbe prsne in trebušne votline ter kolena z – glede na težo poškodbe in trajanje zdravljenja – relativno ugodnim izidom zdravljenja. Negmotna škoda, odmerjena v višini 40,5 povprečnih plač (odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti 28.000,00 EUR, skaženost zaradi 24 cm dolge brazgotine na trebušni steni in 12 cm dolge brazgotine na kolenu 2.500,00 EUR in duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR) je ustrezna satisfakcija za utrpelo škodo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša, da je materialna škoda zaradi prevozov v zdravstvene ustanove v višini 0,12 EUR/km (nekaj manj kot 10% vrednosti cene neosvinčenega motornega 95 oktanskega bencina) ustrezno ovrednotena. Pritožnik ne navaja, zakaj to škodo primerja s potnimi stroški odvetnika, saj ne gre za primerljivi kategoriji.

8. Dejstvo, da je tožena stranka s plačilom v zamudi od 20.1.2012 dalje, ni sporno. Zaradi zamude pri plačilu je tožena stranka od dne zamude dalje dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. čl. Obligacijskega zakonika).

9. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je odločitev spremenjena tako, da je poleg prisojenega zneska 4.821,00 EUR, tožnici prisojeno še 2.000,00 EUR (358. čl. ZPP). Kadar pritožbeno sodišče odločbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje imela 3.430,13 EUR stroškov, tožena stranka pa 20,00 EUR stroškov. Specifikacija teh stroškov in materialna podlaga za njihovo priznanje sta navedeni v 14. točki sodbe prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka je uspela uveljaviti 43 % zahtevka, tožena stranka se je uspela ubraniti 57 % zahtevka, zato sta stranki v tem razmerju upravičeni do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.463,50 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (1.474,90 EUR – 11,40 EUR).

10. Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je merilo za odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je izpodbijani zavrnilni del v višini 11.179,00 EUR uspela znižati za 2.000,00 EUR, kar je 18 % uspeh. V pritožbenem postopku so ji nastali sledeči stroški: sestava pritožbe 545,60 EUR (tar. št. 3210 Odvetniške tarife), DDV 120,03 EUR in sodna taksa za pritožbo 459,00 EUR, upravičena pa je do povrnitve teh stroškov v višini 202,50 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).