Jedro

Opis kaznivega dejanja namreč vsebuje konkretizacijo ravnanja obdolženega L.Š. in njegovih posledic, pri čemer opis dejanja obdolženca tako na abstraktni kot na konkretni ravni vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega R.B. in zagovornika obdolženega L.Š. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 34211/2016 z dne 19. 9. 2019 obdolžena R.B. in L.Š. spoznalo za kriva, vsakega storitve enega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obdolženemu R.B. določilo kazen sedem mesecev zapora, obdolženemu L.Š. pa kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, vsakemu v višini 382,11 EUR v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga in plačilo sodne takse po tar. št. 7112 v zvezi s tari. št. 7113, vsakemu v višini 112,00 EUR. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je odločilo, da sta dolžna povrniti stroške, ki sta jih povzročila po svoji krivdi, vsak v višini 52,68 EUR v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca D.V. in T.M. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Proti tej sodbi se je obdolženi R.B. pritožil zaradi odločbe o krivdno povzročenih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo o teh stroških spremeni tako, da mu stroškov ne zaračuna, za preostale stroške pa predlaga, da jih plača v obrokih. Zagovornik obdolženega L.Š. pa je vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. V pritožbi zagovornika obdolženega L.Š. uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5. Uvodoma zagovornik v delu pritožbe, kjer uveljavlja zatrjevano kršitev, zgolj povzema zakonsko dikcijo navedene kršitve, saj navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju, prav tako pa je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki, v nadaljevanju pa vseh navedenih kršitev ne obrazloži oziroma to stori le glede nekaterih, vendar z argumenti, ki ne prepričajo oziroma niso utemeljeni.

6. Po pritožbi je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, ker v njem ni točno definirano, na kakšen način bi naj prišlo do poškodbe oškodovanca M. Zagovornik nima prav. Opis kaznivega dejanja namreč vsebuje konkretizacijo ravnanja obdolženega L.Š. in njegovih posledic, pri čemer opis dejanja obdolženca tako na abstraktni kot na konkretni ravni vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Način storitve kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženi L.Š. je opisan v delu, kjer je navedeno, da je napadel policista T.M., ko je ta nameraval intervenirati in pomagati policistu D.V., na ta način, da ga je, med tem, ko je proti njemu zamahnil s svojima rokama od višine njegovega pasu proti njegovemu prsnemu delu in ko se ga je M. s pomikanjem svojih rok od zgoraj navzdol skušal obraniti, s svojo desno roko udaril v palec njegove leve roke, s čimer mu je prizadejal udarnino na palcu leve roke, zaradi česar je bil začasno okvarjen del njegovega telesa, nato pa ga z levo roko držal za desno ramo, z desno roko pa za levi del službene jakne v predelu prsnega koša ter ga s silo telesna potisnil proti službenemu vozilu. Povzeto po opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe torej vsebuje konkretizacijo načina, kako je prišlo do poškodbe oškodovanca M. Nasprotna trditev zagovornika v pritožbi zato ni pravilna.

7. Podano tudi ni precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki, ki ga zagovornik utemeljuje s pritožbeno navedbo, da iz sodbe izhaja, da naj bi M. pred domnevnim napadom obdolženega Š. stal zunaj pred vozilom na levi strani, M. pa je na vprašanje predsednika senata, ali je v tistem trenutku, ko je videl, da je obdolženi B. udaril policista V. že krenil proti obdolženemu B. in V. ali pa je ostal še v avtomobilu, odgovoril „ostal sem v avtomobilu“. Gre za odločilno dejstvo, ker je v tem primeru celotna zgodba M., ki se je v postopku tudi večkrat spreminjala, izmišljena. V zvezi s to kršitvijo pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da ni podana. Zagovornik kršitev uveljavlja na podlagi iz celotne izpovedbe oškodovanca iztrganega citata pa prezre vsebino vseh drugih izpovedb tega oškodovanca, ki so pravilno povzete v obrazložitev napadene sodbe in v katerih je oškodovanec zaslišan kot priča navajal, da je v trenutku, ko je videl, da je obdolženi R.B. udaril policista D.V. v predel obraza, stal ob levih prednjih vratih policijskega vozila, pri čemer sta ob njem stala obdolženi L.Š. in M.T. Slednje je oškodovanec izpovedoval tako v preiskavi, kot na glavnih obravnavah, izjava, na katero zagovornik opira svojo trditev o obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je v nasprotju z vsem izpovedanim s strani oškodovanca in očitno lapsus, ki je bil posledica navzkrižnega spraševanja na glavni obravnavi in večkrat ponovljenih vprašanj o tem, kje se je oškodovanec nahajal, preden je interveniral z namenom, da nudi pomoč policistu D.V., ki ga je napadel obdolženi R.B. Ne gre torej za protispisnost v smislu napačnega citiranja vsebine izpovedbe priče, temveč za izjavo, ki jo je podal oškodovanec in za katero je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni odločilna za pravilno presojo verodostojnosti izpovedbe oškodovanca, v katerih je zatrjeval, da je v kritičnem času stal ob avtomobilu in ni bil v njem.

8. Ker glede preostalih, v pritožbi zatrjevanih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba zagovornika ni obrazložena in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu prvostopne sodbe, opravljenem po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP takih kršitev, ni ugotovilo, je pritožba zagovornika v tem delu neutemeljena.

9. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona zagovornik v pritožbi uveljavlja na način, da zatrjuje, da je sodišče prve stopnje „napačno uporabilo materialno pravo“, ker niso izpolnjeni zakonski znaki storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker bi sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju moralo ugotoviti, da obdolženi Š. ni napadel ali resno zagrozil, da bo napadel uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti ali čuva red po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Še posebej pa bi moralo ugotoviti, da obdolženi Š. ni storil kvalificirane oblike predmetnega kaznivega dejanja po drugem odstavku 300. člena KZ-1, in sicer, da je oškodovanca lahko telesno poškodoval, ker poškodba zatrjevana s strani oškodovanca ne pomeni začasno okvarjenega dela njegovega telesa. Gre namreč za bagatelno poškodbo.

10. Zagovornik nima prav. Kot je že bilo obrazloženo, ima dejanje obdolženega D. Š., kot je opisano v izreku napadene sodbe, vse abstraktne in konkretne znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Temu zagovornik v bistvu tudi z obrazložitvijo, ki je povzeta v prejšnji točki, ne oporeka. Kršitev kazenskega zakona vidi v posledici po pritožbi v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer sam ocenjuje, da obdolženec ni napadel ali resno zagrozil, da bo napadel oškodovanca T.M., ko je ta opravljal naloge policije in da ga tudi ni lahko telesno poškodoval. Kazenski zakon je kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Pogoj, da do kršitve kazenskega zakona pride, je torej pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Zagovornik pa kršitev temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz tega razloga njegovim pritožbenim izvajanjem ni pritrditi. Pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo.

11. Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kjer je kot neverodostojno ocenilo izpovedbo, po pritožbi neodvisne priče M.T., nekritično pa v celoti sledilo izpovedbam oškodovanca T.M., čeprav je ta tekom postopka izpovedbe spreminjal. Do ponovljenega sojenja namreč poškodbe ni pripisal ravnanju obdolženega L.Š., to je ugotovilo tudi Višje sodišče v Mariboru v sklepu z dne 4. 4. 2019, s katerim je razveljavilo prvo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. M. je svojo poškodbo pripisal ravnanju obdolženega Š. ob zaslišanju v ponovljenem postopku 27. 8. 2019, to pa je že njegova tretja verzija opisa dogodkov. Višje sodišče je v že navedenem sklepu opozorilo, da je oškodovanec zdravniško pomoč poiskal šele sedem ur po zatrjevanem nastanku poškodbe, v vmesnem času pa v celoti opravil vse svoje službene obveznosti. V zvezi s tem se zato zagotovo pojavi dvom o obstoju vzročne zveze med dejanjem obdolženega Š. in nastankom poškodbe. Te tudi ni bilo videti in vsa medicinska dokumentacija temelji zgolj na izpovedbi domnevnega oškodovanca. Obstaja torej dvom, da je oškodovanec utrpel poškodbo in da mu jo je povzročil obdolženi Š., v dvomu pa je potrebno razsoditi v korist obdolženega (in dubio pro reo).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi L.Š. storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V napadeni sodbi je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa dodaja:

13. Izpovedbi priče M.T., v kateri je zatrjeval, da se je oškodovanec T. M. nahajal v službenem vozilu, preden je hotel pomagati policistu V., ki ga je napadel obdolženi R.B., sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo iz razloga, ker je ugotovilo, da je kot prijatelj obeh obdolžencev zainteresiran, da o dogodku izpoveduje v prid obdolžencema, kar je pokazal z izrednim interesom, ko je v slogu izvedenskih mnenj s cestno prometnega področja izdelal tudi pisni zapis dogodkov, v katerega je vključil fotografije in skice kraja, v opisu dogodka pa z dramatičnimi vložki in policijskim žargonom poskušal policista V. in M. prikazati kot pristranska in nestrokovna. Navedeno dejansko izhaja iz podatkov kazenskega spisa, glede na to, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbama obeh oškodovancev, policistov D.V. in T.M., ki jih je ocenilo kot skladne, med seboj dopolnjujoče in verodostojne in s katerimi sta v celoti ovrgla izpovedbe priče T., pa slednjemu utemeljeno ni verjelo.

14. Pritožbeno zatrjevanje, da je T. M. tekom postopka spreminjal svoje izpovedbe in podal tri verzije opisa dogodkov, nima podlage v podatkih kazenskega spisa. M. je v vseh svojih izpovedbah navajal, da je stal ob službenem vozilu, ko je videl, da je obdolženi R.B. napadel policista V., da je slednjemu hotel pomagati in je krenil proti njima, to pa mu je povsem nepričakovano preprečil obdolženi L.Š., ki je do tedaj deloval povsem umirjeno, na način, da ga je z rokami pričel tiščati v službeno vozilo s silo telesa in ga je z levo roko prijel za desno ramo, z desno roko pa za levi del službene jakne v predel prsnega koša. V ponovljenem sojenju pa je na zahtevo, da podrobneje opiše ravnanje obdolženega L.Š., navedel, da je slednji s svojima rokama zamahnil, sam pa se ga je s pomikanjem svojih rok od zgoraj navzdol skušal obraniti, in da je takrat obdolženi z desno roko udaril v palec njegove roke ter mu prizadejal udarnino palca leve roke, zaradi česar je sedem ur kasneje odšel k zdravniku. Oškodovanec ni podal treh verziji opisa dogodkov, kot to zatrjuje zagovornik v pritožbi, temveč je v ponovljenem postopku zgolj podrobneje opisal že pred tem v vseh svojih izpovedbah naveden napad obdolženca na njega in pojasnil način nastanka ter vrsto poškodbe, ki jo je pri tem utrpel. Oba izvedenca medicinske stroke sta potrdila, da je oškodovanec lahko utrpel poškodbo na način, kot je to opisal v ponovljenem postopku, pri čemer ta poškodba izhaja iz zdravstvene dokumentacije, na katero se sklicuje v razlogih napadene sodbe sodišče prve stopnje. Oba sta tudi ugotovila, da je zaradi prizadejane udarnine na palcu leve roke bil začasno okvarjen del oškodovančevega telesa.

15. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v verodostojnost izpovedb obeh v postopku zaslišanih oškodovancev (obeh policistov), kot je to obrazložilo v točki 9 izpodbijane sodbe, prav tako pa tudi ne razlogov za dvom v pravilnost ugotovitev obeh izvedencev, ki jih je povzelo v točki 13 obrazložitve, pri čemer je v razlogih sodbe zapisalo, da je izvedenec medicinske stroke mag. M.B., dr.med., poškodbo označil kot kontuzijo in navedel, da je šlo za udarec roko na roko, izključil pa možnost, da bi do te poškodbe prišlo pri odpiranju vrat, s tem pa ovrgel tudi zagovor obdolženca, ki je šel v tej smeri in tudi izpovedbo priče M.T., ko je ta zatrjeval, da se je oškodovanec nahajal v vozilu in ne ob njem, ko je skušal pomagati policistu V. Tudi izvedenec V. je kot možen mehanizem nastanka poškodbe oškodovanega M. navedel ruvanje z drugim udeležencem, oškodovanec pa je o svoji poškodbi že na kraju dogodka povedal tudi policistu D.I., kar je slednji kot priča potrdil. Da je bil poškodovan v obravnavanem dogodku, pa je bilo znano tudi pričam D.Ž., B.P. in D.K., kot je to obrazloženo v točki 10 izpodbijane sodbe.

16. Iz navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze in v posledici tega sprejelo zmotne dejanske ugotovitve in pravne zaključke ter da bi, ker je obstajal dvom, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, obdolženca moralo oprostiti obtožbe. Nič od navedenega ne drži, zato pritožba zagovornika, vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar naj bi imelo za posledico zmotno uporabo materialnega parava, ni utemeljena.

17. Ko se zagovornik v pritožbi sklicuje na razloge sklepa Višjega sodišča v Mariboru II Kp 34211/2016 z dne 4. 4. 2019, ki bi naj pritrjevali njegovi pritožbi, pa tudi nima prav. Višje sodišče je prvo sodbo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi razveljavilo, ker je ugotovilo obstoj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je uveljavljal zagovornik, kakor tudi uradoma upoštevnih kršitev, pri tem pa v obrazložitvi sklepa ugotovljene kršitve obrazložilo. V oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov se ni spuščalo, pri čemer je razloge za to navedlo v točki 11 navedenega sklepa, opozorilo je le na pomanjkljivosti v razlogih o odločilnih dejstvih, zaradi katerih so bili razlogi nejasni, kakor tudi na obstoj precejšnjega nasprotja med tem, kar se je navajalo v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami v spisu. Vse te kršitve so bile v ponovljenem sojenju odpravljene in zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na vsebino v pritožbo zmotno povzete obrazložitve sklepa višjega sodišča. 18. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, pritožbeno sodišče pa je ta del napadene sodbe preizkusilo po uradni dolžnosti skladno z določbo 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije obdolžencu v njegovo korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde ter v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost kot olajševalno okoliščino, obdolžencu pa izreklo po vrsti in višini primerno in pravično kazensko sankcijo.

19. Obdolženi R.B. graja odločitev sodišča prve stopnje, s katero mu je naložilo, da je dolžan poravnati krivdno povzročene stroške in sicer stroške vročevalca v višini 52,68 EUR. Pri tem v pritožbi navaja, da je to, zakaj sodnega pisanja ni dvignil, obrazložil že na obravnavi in da ga v tistem času ni bilo doma, ker je bil na dopustu.

20. Pritožba obdolženca ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe (točka 17) pojasnilo, da sodišče obdolžencu ni moglo po pošti vročiti preklica glavne obravnave za dne 13. 6. 2018 in vabila na glavno obravnavo dne 11. 7. 2018, ker obdolženi kljub pravilnemu vročanju sodnih pisanj ni dvignil. Vsled tega je odredilo vročanje po sodnem vročevalcu, ki je 4. 7. 2018 priglasil stroške vročanja v višini, ki jo je naložilo v plačilo obdolžencu. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje gre za krivdno povzročene stroške, ki jih je obdolženi povzročil s svojo neaktivnostjo, ko ni dvignil sodnih pisanj, pri čemer je sodišče prve stopnje odločitev glede tega pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 94. člena ZKP. Obdolženi s pavšalnim zatrjevanjem, da je bil na dopustu in zato sodne pošiljke poslane po pošti ni prejel in dvignil, pravilnosti napadenega sklepa sodišča prve stopnje ne more omajati. Z ničemer namreč zatrjevanega ni potrdil. Prav tako ni z ničemer obrazložil pritožbenega predloga za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka.

21. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah obeh obdolžencev odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

22. Izrek o plačilu sodnih taks je posledica neuspelih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodni taksi pa sta bili odmerjeni po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife.