Jedro

Zavarovalnica načeloma odgovarja le do višine nominalnega zneska zavarovalne vsote razen, če je valorizacija v konkretnem primeru posebej dogovorjena.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. tč. spremeni tako, da se dosojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zviša za 3.105,97 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje Pritožbi proti sklepu se delno ugodi in se sklep prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, zviša za 2.023,53 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 322,22 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega izpolnitvenega roka dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora v roku 15 dni tožniku plačati odškodnino v višini 11.040,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2004 do plačila ter obresti od 15.857,11 EUR od 3. 1. 2004 do 26. 2. 2004, in od 5.842,09 EUR od 3. 1. 2004 do 29. 11. 2004 (1. tč.). Višji zahtevek (za 11.076,26 EUR z obrestmi od 3. 1. 2004 dalje) je zavrnilo (2. točka). S sklepom je toženki naložilo, da povrne tožniku njegove pravdne stroške v višini 2.891,45 EUR z obrestmi v primeru zamude.

(2) Proti delu zavrnilnega dela sodbe se pritožuje tožnik brez izrecnega uveljavljanja pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB, od tu ZPP) in predlaga, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožniku prisodi še 7.347,39 EUR z zahtevanimi obrestmi. V pritožbi opozarja, da je prisojena odškodnina prenizka in nesorazmerna s prakso Vrhovnega sodišča. Navaja, kakšne bolečine in nevšečnosti je trpel in kakšne posledice ima še sedaj. Meni, da je sodišče premalo vrednotilo ugotovitve izvedencev in izpovedbo zakonite zastopnice tožnika. Sodišču očita napako, da je izplačano odškodnino valoriziralo in se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 6739/2006. Meni, da odškodnina ni pravična, odstopa od podobnih primerov in jih nekaj navaja. Meni, da je sodba nerazumljiva in da je izrek v nasprotju z razlogi, saj je odločeno le o zahtevku proti prvi toženi stranki, zavrnjeni zahtevek pa mu onemogoča uveljavljanje pravic proti drugi toženi stranki. Meni, da bi moralo prvo sodišče valorizirati zavarovalno vsoto. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

(3) Tožnik se pritožuje tudi proti zavrnilnemu delu sklepa. Glede stroškov meni, da je njegov uspeh večji in se zavzema za to, da je treba upoštevati tudi uspeh po temelju, kar pomeni, da je uspel s 74,96 % zahtevka, ne le z 49,9 %, kot je uspel le po višini oziroma 66 %, kot ugotavlja prvo sodišče, ki je očitno napačno upoštevalo proti prvi toženi stranki zahtevek, ki ga je naperil tožnik proti drugi toženi stranki. Opozarja, da sta toženi stranki sospornika. Nasprotuje temu, da prvo sodišče ni priznalo stroškov za tri dokazne predloge, s katerimi je tožnik sodišče obvestil o plačilu predujma za delo izvedenca, in za tri poročila tožniku. Dalje se zavzema, da se mu priznajo stroški za izvedenca dr. K., katerega mnenje je sam naročil pred pravdo, saj je ta dokaz nastal v soglasju obeh strank in je sodišče nanj oprlo svojo odločitev. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov tudi za pritožbo proti sklepu.

(4) Na pritožbo proti sodbi je toženka odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev svojih pritožbenih stroškov, na pritožbo proti sklepu pa ni odgovorila.

(5) Pritožbi sta delno utemeljeni.

(6) Očitana kršitev postopka ni podana, saj je izrek izpodbijane sodbe razumljiv in ne nasprotuje njenim razlogom. Že iz uvoda izpodbijane sodbe jasno in nedvoumno izhaja, da se nanaša le na prvotno prvo (sedaj v tej zadevi edino) toženo stranko, tako pa je navedeno tudi v razlogih izpodbijane odločbe (glej 2. odst. str. 3). Sodišče je odločanje o obveznosti druge tožene stranke s sklepom 4. 9. 2008 celo izločilo iz obravnavanja v navedeni pravdni zadevi. Tožnik z odločitvijo proti prvi toženi stranki v ničimer ni prikrajšan za uveljavljanje pravic proti drugi toženi stranki.

(7) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina toženkine odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo zadostne razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Po njeni širši in ožji individualizaciji pa mu je zanjo prisodilo prenizek znesek kot pravično denarno odškodnino, ki bi v celoti ustrezal predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07- UPB1;OZ), zlasti stopnji in trajanju tožnikovih bolečin in strahu ter teži in naravi poškodbe, trajnim posledicam in tožnikovi starosti. Pri odmeri odškodnine nista bila v zadostni meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano trpljenje. Tožnikova poškodba sodi med hude primere (IV) po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb, saj je je utrpel odprt zlom spodnjega okrajka desne golenice in odprt zlom spodnjega dela desne mečnice, poškodbe pa so mu povzročile še nadaljnjo škodo na psihičnem področju, saj se je zaradi dogodka pri tožniku razvila izrazita postravmatska stresna motnja, ki je sprožila depresivno simptomatiko. Ob škodnem dogodku je bil tožnik star 12 let. Skupno odmerjena odškodnina v višini 36.468,38 EUR znaša približno 40 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS (v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje), kar znatno odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Upoštevajoč ugotovitve, ki jih navaja prvo sodišče za svojo odločitev o odmeri pravične denarne odškodnine, so prenizki zneski za vse vrste uveljavljane škode, tako za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi skaženosti in za strah, skupno vsaj za okoli 20 % (1).

(8) Sklicevanje na konkretno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sicer ni posebej utemeljeno, saj sta kar dva od štirih citiranih zadev primera, ko je Vrhovno sodišče RS obravnavalo samo revizijo tožeče stranke (oškodovanca) in jo zavrnilo (1). Tudi zadevi II Ips 121/99 in II Ips 25/95 sta neprimerljivi: v zadnje navedeni zadevi je bila revizija tožnika delno uspešna le glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik oviran v svojem poklicnem delu (kar pri tožniku ni primer), ne pa tudi za telesne bolečine in nevšečnosti. V prvem primeru je bila zavrnjena revizija tožene stranke (odgovorne osebe) glede odškodnine za strah, ki je bila prisojena v znesku 1.000.000,00 tedanjih SIT (šlo je za izredno neugodno in dolgotrajno zdravljenje s številnimi zapleti, med katerim so poškodovancu omenjali tudi amputacijo noge) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (prisojena je bila odškodnina v višini 3.000.000,00 tedanjih SIT, šlo pa je za znatno prikrajšanost delovne in siceršnje življenjske sposobnosti).

(9) Ker bi pravilno odmerjena odškodnina presegla še razpoložljivo zavarovalno vsoto, je lahko pritožbeno sodišče odškodnino zvišalo le do preostanka razpoložljive zavarovalne vsote, kot jo je ugotovilo prvo sodišče, to je 14.146,21 EUR, torej za 3.105,97 EUR. Sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključuje, da v takšnem primeru zavarovalnica načeloma odgovarja le do višine nominalnega zneska zavarovalne vsote razen, če je valorizacija v konkretnem primeru posebej dogovorjena. Razlogi, ki jih je navedlo s tem v zvezi prvo sodišče, so v celoti pravilni (glej str. 6. prve sodbe).

(10) Zmotno pa je mnenje pritožnika, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo v OZ ni pravne podlage. Denarni nominalizem je bil v 394. čl. ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. čl. OZ) in je tudi še v 371. čl. OZ uzakonjen kot splošno pravilo. Vendar pa so tudi izjeme od tega pravila. Taka izjema je določba 2. odst. 189. čl. ZOR (enako tudi določba 2. odst. 168. čl. OZ), ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, ta določba predstavlja pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti. V ZOR (in OZ) se sicer nahaja v poglavju o obsegu povrnitve premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Če pa se denarna obveznost valorizira, je treba valorizirati tudi delno plačilo te obveznosti. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo o tem, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odst. 295. čl. ZOR v zvezi z 2. odst. 310. čl. ZOR in 1. odst. 270. čl. OZ v zvezi z 2. odst. 285. čl. OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Ravno valorizacija delnega plačila pa zagotavlja upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je plačani znesek odškodnine valoriziralo. Sklicevanje na en judikat pritožbenega sodišča, ki ne pomeni ustaljene sodne prakse, je zato brez pomena.

(11) Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu s 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino zvišalo za 3.105,97 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani, pa ne spremenjeni del prve sodbe (353. čl. ZPP).

(12) Delno ima tožnik prav tudi, ko izraža svoje nezadovoljstvo z odločitvijo o stroških. Njegov pravdni uspeh proti toženi stranki je približno 82 % (po višini 64 % in v celoti po temelju), in ne le 66 %. Ostali pritožbeni očitki proti sklepu pa niso utemeljeni. Obvestil o plačanem predujmu prvo sodišče utemeljeno ni posebej vrednotilo kot storitev, enako tudi poročila stranki, iz pravilnih razlogov, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja sklicuje (glej 1. in 2. str. izpodbijanega sklepa). Ostali stroški, za katere se očita, da neutemeljeno niso priznani, niso bili ustrezno izkazani, kar velja tudi za plačilo izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik naročil pred pravdo in ki bi sicer res bil za pravdo potreben strošek, čeprav je nastal pred njenim začetkom. 82 % priznanih (potrebnih) stroškov tožnika, kot jih je pravilno odmerilo prvo sodišče (na skupno 6.108,33 EUR), znaša 5.008,83 EUR, 18 % stroškov tožene stranke pa znaša 93,85 EUR, kar pomeni, da dolguje toženka tožniku 4.914,98 EUR. Znesek stroškov v breme toženke je bilo zato treba zvišati za 2.023,53 EUR in izpodbijani sklep v tej smeri spremeniti (3. odst. 365. čl. ZPP).

(13) Pritožnikov pritožbeni uspeh s pritožbo proti sodbi je približno 42 % in v tem obsegu mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi potrebne pritožbene stroške (2. odst. 154. čl. ZPP). To znaša 115,67 EUR (skupni potrebni pritožbeni stroški so: 500 točk po Odvetniški tarifi za pritožbo in 20 % DDV). Na podlagi 3. odst. 154. čl. ZPP pa mora tožena stranka povrniti tudi vse potrebne stroške v zvezi s pritožbo proti sklepu. Ti znašajo 206,55 EUR (375 tč. po Odvetniški tarifi, povečano za 20 % DDV). Stroški tožene stranke za odgovor na tožbo niso bili potrebni, zato jih krije sama (155. čl. ZPP).

(1) Primerjaj zadeve VS RS II Ips 31/98II Ips 500/97, II Ips 20/97, II Ips 31/98II Ips 244/94, objavljene v Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Jadek Pensa D. et al, GV Založba Ljubljana, 2001. (2) Sodbi VS RS II Ips 289/2003 in II Ips 440/2004.