Jedro

Sodišče in CSD morata izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka. Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen, ogroženost pa je podana, če je otrok utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda posledica storitve ali opustitve staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je 6. 3. 2020 ob 14.30 na podlagi 1. odstavka 167. člena Družinskega zakonika (DZ) izvedel nujni odvzem otroka, še ne štirimesečne A. A., nasprotnima udeležencema, ker je zdravniška obravnava deklice pokazala, da je zanemarjena in dehidrirana, ugotovljenih je bilo več zlomov leve noge, stanje pa je bilo1 opredeljeno kot „sindrom pretepenega otroka“.

2. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom s 6. 3. 2020 izdalo začasno odredbo o odvzemu otroka, na podlagi katere je bila deklica po zaključku hospitalizacije v Pediatrični kliniki X. nameščena v krizni center Y.; stiki staršema pa so bili začasno odvzeti.

3. Z izpodbijanim sklepom s 24. 4. 2020 je sodišče prve stopnje ugovoru nasprotnih udeležencev ugodilo, svoj sklep s 6. 3. 2020 razveljavilo in postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bilo do kritične poškodbe, ki ji je sledila hospitalizacija, za A. A. primerno poskrbljeno, da patronažna služba in otroški dispanzer pri njej in tudi pri njeni dveletni sestrici nista zaznala zanemarjanja ali nasilja, obe deklici sta starša redno vodila na sistematske preglede, držala sta se navodil in terminov; medicinske sestre na oddelku Pediatrične klinike pa so v času hospitalizacije opažale skrben odnos mame do dojenčice, ki ob stikih s tujci ni bila prestrašena.

V skladu z načelom najmilejšega ukrepa (126. člen DZ) je sodišče namesto prejšnjega ukrepa po uradni dolžnosti izdalo novo začasno odredbo, na podlagi katere predlagatelj dvakrat tedensko opravlja nadzor starševske skrbi, starša pa morata deklico vsakih 14 dni peljati k izbranemu pediatru, da jo pregleda (II. točka izreka). Ugovor zoper sklep o začasni odredbi, vsebovan v II. točki izreka sklepa, ni bil vložen.

4. Zoper odločitev o ugovoru (I. točka izreka) pa se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje predlagatelj. Opisuje svoje ravnanje od prejema obvestila Pediatrične klinike X. dalje, povzema predloženo medicinsko dokumentacijo, opozarja na oceno policije, da gre za sum kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Izpostavlja navedbe nasprotnih udeležencev, ki se niso izkazale za resnične.

Izpostavlja, da določbe DZ veljajo za vse otroke enako, ne glede na barvo kože, nacionalno, versko in drugo pripadnost staršev otrok. Pripadnost kakršnikoli manjšinski skupnosti ni razlog za nižanje standardov za oceno primernosti starševske skrbi niti za opravičevanje neprimernega obnašanja.

Pritožnik meni, da z odpustom v domačo oskrbo lahko pride do nepopravljive škode, poleg tega pa je do vrnitve deklice v družino prišlo brez predhodnega preverjanja trenutnih razmer v družini, v petek popoldne, zunaj poslovnega časa predlagatelja. Ocenjuje, da je sodišče dosledno spoštovalo procesne pravice staršev, močno pa spregledalo temeljno vodilo o varovanju koristi otrok. Predlaga ponovno namestitev deklice v krizni center.

5. Nasprotna udeleženca v odgovoru poudarjata, da o policijski preiskavi ne vesta ničesar, da pa je v spisu veliko dokazov, ki kažejo na to, da sta skrbna starša. Predlagata zavrnitev pritožbe.

6. Sodišče prve stopnje je po izdaji izpodbijanega sklepa opravilo še narok v postopku zaradi odvzema otroka, namestitve v rejniško družino in določitve stikov III N 455/2020 (zadevi je obravnavalo skupaj). Predlagatelj je na naroku pojasnil, da redno opravlja nadzor starševske skrbi. Vselej sta doma oba starša, v življenje je vpeta tudi širša družina; A. A. je bila ob obiskih dobrovoljna, zelo odzivna in nasmejana, starša sta odzivna, sledita navodilom predlagatelja, pri nobeni od hčera nasprotnih udeležencev ni opaziti zavor v socialnih stikih, nobenih odmikov od staršev v smislu strahu ali bojazni.

7. Po prejemu pritožbe je višje sodišče opravilo telefonske poizvedbe o poteku nadzora pri CSD. Strokovna delavka je sodišču2 pojasnila, da nadzor redno izvajajo, hkrati staršema svetujejo o higieni, negi, handlingu in prehrani. CSD zaznava odstopanja od pričakovanega ravnanja z otrokom na področju higiene, sicer pa neustreznega ravnanja z deklico ali nasilja ne zaznava. CSD je tudi preveril, ali starša deklico redno vozita na preglede k izbranemu pediatru in ugotovil, da sta jo odpeljala trikrat, pediater pa ni zaznal znakov poškodb ali zanemarjanja.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožnik sicer navaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, a ne pojasni, katere ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu so zmotne in ugotovitve o čem manjkajo. Vse dejanske okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, drugačna od predlagateljeve je le (materialno pravna) ocena sodišča, kakšno ukrepanje te okoliščine terjajo.

10. Sodišče in CSD morata izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka (153. člen DZ). Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen (1. odstavek 157. člena DZ), ogroženost pa je podana, če je otrok utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda posledica storitve ali opustitve staršev.

11. Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa s 6. 3. 2020 pravilno ugotovilo, da je verjetno izkazano, da je hči nasprotnih udeležencev ogrožena, ker je utrpela škodo; do stopnje verjetnosti je bilo tudi izkazano, da je škoda posledica storitve ali opustitve staršev. Pogoj za izrek ukrepov za varstvo koristi otroka je bil (in je še) torej podan.

12. Pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka pa je treba, kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, izreči ukrep, s katerim so starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka; predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem mogoče dovolj zavarovati koristi otroka (156. člen DZ).

13. S sklepom s 6. 3. 2020 je bil izrečen najstrožji možen ukrep, dojenčica skoraj dva meseca ni imela nobenega stika s svojima staršema. Glede na odzive Pediatrične klinike na poizvedbe sodišča je očitno, da bo popolno razčiščenje vzrokov A. A. poškodb terjalo daljši dokazni postopek - postavitev izvedenca travmatologa ali druge ustrezne stroke; preverjanje starševskih kapacitet nasprotnih udeležencev pa lahko tudi postavitev izvedenca kakšne druge stroke.3

14. V 3. točki obrazložitve tega sklepa povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pridobljene v ugovornem postopku (da sta nasprotna udeleženca za deklico in njeno starejšo sestrico po ugotovitvah Zdravstvenega doma ..., patronažne službe in UKC lepo skrbela, da sta ju redno vodila na zdravniške preglede in sledila navodilom, da je oče po dekličini hospitalizaciji ostal doma, da bi še on pomagal mami pri skrbi za deklici ...), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kažejo na to, da zdaj za varstvo koristi otroka zadošča blažji začasni ukrep, zaradi česar ni več podlage za najstrožji začasni ukrep - odvzem otroka staršem. Da so koristi deklice s takšnim ukrepom dovolj zavarovane, po izdaji izpodbijanega sklepa skozi izvrševanje blažjega ukrepa nedvomno ugotavlja tudi pritožnik.4 V takšni situaciji namestitev v krizni center, za katero se v pritožbi zavzema predlagatelj, ne bi bila v A. A. korist. 15. Pritožnikovo razumevanje ustavnega načela enakosti pred zakonom in njegovo stališče, da določbe DZ veljajo za vse starše in otroke, ne glede na nacionalno, versko ali drugo manjšinsko pripadnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, je povsem pravilno. A pritožbeno sodišče v izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje in tudi v delu oziroma delih obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih izpostavlja pritožnik, ne najde neenake obravnave nasprotnih udeležencev in njune hčere. Pri zapisu, da gre za skrbna in urejena pripadnika romske skupnosti, gre za dokazni zaključek sodišča, ki izhaja iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje (poročilo patronažne sestre o družini C. C.; priloga A 7 v spisu II Z 15/2020 ter list. št. 30 v spisu III N 455/2020; ugotovitve zdravstvenih delavcev v zvezi z zdravstvenim stanjem otroka; priloga A 8 v spisu; odgovor UKC X. na poizvedbe sodišča na red. št. 26 v spisu III N 455/2020). Povzeti dokazni zaključek je plod dokazne ocene, ki ustreza zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v tej zadevi smiselno uporablja v skladu s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pritožnica takšnemu zaključku niti ne nasprotuje. Izpodbijana odločitev pa ni posledica ugotovitve sodišča, da sta nasprotna udeleženca pripadnika romske skupnosti, ampak ugotovitev, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v prvem odstavku 3. točke obrazložitve zgoraj. Glede na določbo 156. člena DZ gre nedvomno za pravno pomembne okoliščine.

16. Zahteva, da naj se praviloma izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka, ni le odraz spoštovanja pravic staršev, kar izpostavlja pritožnik, ampak tudi pravic in koristi otroka. DZ otrokove pravice jasno postavlja pred pravice staršev. A če je otrokovo korist mogoče dovolj zavarovati tudi z blažjim ukrepom (in sodišče prve stopnje je argumentirano ugotovilo, da je tako, pritožnik pa tem ugotovitvam konkretizirano ne nasprotuje), ni podlage za vztrajanje pri strožjem ukrepu. Odločitev o nadomestitvi strožjega začasnega ukrepa z blažjim je v takšni situaciji v korist otroka in tudi v korist staršev.

17. Okoliščine o zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke in vsebini njenih obiskov v zdravstvenem domu ter okoliščine o tem, kolikokrat sta starša A. A. pred 3. 3. 2020 zaradi joka peljala v otroški dispanzer, niso tako odločilnega pomena, da bi ugotovitve sodišča prve stopnje v 10. točki na 9. strani obrazložitve terjale drugačno odločitev o začasnem ukrepu.

18. Zaradi opisanega in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z določbami ZIZ).

1 Na podlagi ustnega posveta z radiologinjo. 2 Uradni zaznamek o razgovoru je v spisu. 3 Vse to je predmet postopka III N 455/2020, ki ga je sodišče prve stopnje doslej obravnavalo skupaj s postopkom II Z 15/2020 po 167. členu DZ. 4 Prim. obrazložitev v 6. in 7. točki zgoraj.