Jedro

Upravičenčevi stroški za uveljavljanje zavarovalnine se ne poravnajo na račun zavarovalne vsote, saj je ta namenjena izključno plačilu odškodnine. Zavarovalnica jih upravičencu dolguje kot stransko obveznost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka tožnici plača 251.712,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1999. Znesek predstavlja plačilo odvetniških stroškov zaradi uveljavljanja zavarovalnine po zavarovalni pogodbi. Sodišče prve stopnje je tožnici še naložilo, naj toženi stranke povrne njene pravdne stroške v znesku 46.484,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da ni sporno, da je dajatev zavarovalnice omejena z zavarovalno vsoto. Toda zavarovalna vsota oziroma limit omejuje le glavnico, ne pa zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti je bilo glede tega vprašanja sprejeto načelno pravno mnenje, da se zamudne obresti in pravdni stroški prisojajo ne glede na zavarovalni limit. Takšno stališče je razumljivo, saj bi sicer obveznost zavarovalnice ostajala enaka ne glede na zavlačevanje z izplačilom in naraščanje pravdnih stroškov. Dlje kot bi trajala pravda, višji bi bili stroški in obresti, manjša pa bi bila odškodnina, ki bi jo prejel upravičenec. Tožnica ne vidi razloga za to, da bi za zavarovanje AO plus veljalo drugačno pravno stališče. Prav tako ni utemeljeno razlikovanje med stroški, ki upravičencu nastanejo pred pravdo, in pravdnimi stroški. V obeh primerih gre za stroške, ki so potrebni za uveljavitev upravičenčeve terjatve do zavarovalnice. Da so bili stroški potrebni, med strankama niti ni sporno. Tožničino stališče utemeljuje tudi dejstvo, da pogodba oz. splošni pogoji zavarovanja nimajo jasnega določila, da se odvetniški stroški vštevajo v zavarovalni limit. Zavarovanje AO plus je tesno povezano z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti - skleniti ga je mogoče le kot dodatno zavarovanje k slednjemu, zavarovalni pogoji za avtomobilsko odgovornost se smiselno uporabljajo kot sestavni del pogodbe AO plus. Glede na to in ob nespornem stališču, da se pravdni stroški ne vštevajo v limit pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti, bi zavarovalnica, če bi želela vprašanje drugače urediti, morala to izrecno zapisati v zavarovalno pogodbo. Ker tega ni storila, je pogodba nejasna in jo je potrebno razlagati v tožničino korist. Prav tako je temeljno besedilo pogojev AO plus sestavila že pred dvema desetetletjema takratna Zavarovalna skupnost Triglav, katere del je bila tudi Območna skupnost Novo mesto, predhodnica današnje Zavarovalnice Tilia. Besedilo pogojev je ostalo v relevantnem delu nespremenjeno. Zavarovalna skupnost Triglav je vprašanje pravdnih in odvetniških stroškov vedno obravnavala enako kot pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Pravna naslednica Zavarovalne skupnosti Triglav - Zavarovalnica Triglav d.d. vprašanje še vedno obravnava enako, tako da plačuje poleg valoriziranega zneska v polici določenega limita tudi odvetniške stroške. Tožnica dvomi, da je bil namen sestavljalca pogojev AO plus vključiti odvetniške stroške v okvir zavarovalnega limita. Tožnica še navaja, da ne razume poudarka v razlogih izpodbijane sodbe, da gre za pogodbeno zavarovanje in je zato zavarovalnica z izplačilom zavarovalne vsote prosta vseh obveznosti. Sodišče se zmotno sklicuje na 919. člen ZOR.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zato tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Zmotno je zaključilo, da tožena stranka, s tem ko je tožnici na podlagi pogodbe o zavarovanju voznika motornega vozila za škodo zaradi telesnih poškodb oziroma zaradi smrti (zavarovanje AO plus) izplačala celoten znesek zavarovalne vsote, le-tej ne dolguje več ničesar, tako tudi ne stroškov odvetnika zaradi uveljavljanja zavarovalnine. Predmet zavarovalnega kritja in s tem namen zavarovalnine je povrnitev pravno priznane škode, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom utrpi upravičenec, oziroma povrnitev škode zaradi smrti upravičenca njegovim svojcem (1. člen Splošnih zavarovalnih pogojev AO plus 97). Stroški, ki upravičencu oziroma njegovim svojcem nastanejo zaradi uveljavljanja zavarovalnine niso škoda zaradi škodnega dogodka - zavarovalnega primera in zato niso zajeti v zavarovalno vsoto; gre za stransko terjatev, ki je le glede obstoja svojega temelja vezana na obstoj obveznosti zavarovalnice, da plača zavarovalnino, medtem ko po višini ni omejena s pogodbo, kot to velja za odgovornost zavarovalnice za škodo.

Za odločitev o tem, ali je tožnica upravičena do povrnitve stroškov tako ni odločilno dejstvo, ali je zavarovalna vsota v celoti porabljena, temveč bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju presoditi, ali so bili stroški za posamezna opravljena dejanja potrebni za uveljavitev zavarovalnine in v kakšni višini je odvetnik upravičen do nagrade za zastopanje v skladu z Odvetniško tarifo. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev, da se stroški pritožbenega postopka pridržijo za končno odločbo, temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.