Jedro

Pri tožniku, ki je še zmožen opravljati drugo delo z določenimi omejitvami v polnem delovnem času, je podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni dopolnil starosti 63 let, nima pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2010 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi sledilo odgovoru na tožbo, ki ga je podala tožena stranka. Zadeve ne bi smelo obravnavati po določbi 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pri odločanju bi bilo potrebno upoštevati, da je v BIH postal invalid I. kategorije. Odločitev je tudi v nasprotju z 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenega med Republiko Slovenijo in BIH. Bolezen je od leta 2000 dalje le še napredovala. Pregled pred invalidsko komisijo je bil zgolj ambulantni pregled, nikakor pa ne strokovni pregled. Če je bila medicinska dokumentacije pomanjkljiva, bi morala invalidska komisija od tožnika zahtevati, da medicinsko dokumentacijo dopolni na način, da dostavi tudi opis funkcionalnega statusa. Tožnik meni, da sta tako tožena stranka kot tudi prvostopenjsko sodišče ravnala v nasprotju z določbo 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj kot izvedenski organ postavi Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Po tako opravljanem postopku pa naj sodišče tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in mu prizna pravico do invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 1. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugotovila, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 30. 6. 2000 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine.

Kot izhaja iz dokumentacije v spisu se je postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine začel na podlagi vloge, ki jo je skladno z 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08-MP, 10/08) podal nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Iz obrazložitve dokončne odločbe tožene stranke izhaja, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 15 let 11 mesecev in 17 dni zavarovalne dobe. Iz tožnikovih navedb, ki jih tožena stranka ni izpodbijala pa izhaja, da je bil v BIH že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in da mu je bila v BIH v letu 2000 tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Sporazum v 37. členu ureja ponovno odmero pokojnin. Določeno je, da pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, se po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. To velja tudi za dajatve, ki so bile prvič priznane v eni pogodbenici do 7. oktobra 1991, nato pa v obdobju iz prvega stavka tega člena uveljavljene ter priznane v drugi pogodbenici na podlagi pretežnosti zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji te pogodbenice. V teh primerih velja dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, kot dan vložitve zahtevka po zakonodaji druge pogodbenice. Tako določene dajatve gredo od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

Pri ugotavljanju ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji, je potrebno upoštevati slovenske predpise, konkretno ZPIZ-1. To pomeni, da so pritožbene navedbe, da tožena stranka in tudi sodišče pri odločitvi ne bi smela upoštevati 67. člena ZPIZ-1, neutemeljene. V navedenem členu so namreč določeni pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Določeno je, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu zagotovljena ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let (ženska). V katerih primerih je podana I., II. oz. III. kategorija invalidnosti pa je določeno v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1. Prva kategorija je tako podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organizirano pridobitno delo, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da tožena stranka pri odločanju ni vezana na ugotovitev I. kategorije invalidnosti, kot je bila le-ta v letu 2000 ugotovljena v BIH. Tožena stranka je namreč dolžna izpeljati postopek ter upoštevaje slovenske predpise ugotoviti, ali je pri tožniku podana katera od kategorij invalidnosti.

Iz dokončne odločbe izhaja, da je bilo pri toženi stranki ugotovljeno, da pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti, je pa podana III. kategorija invalidnosti, kar pomeni, da je tožnik še vedno zmožen opravljati drugo delo z določenimi omejitvami v polnem delovnem času. Omenjeno odločitev je preizkusilo sodišče prve stopnje, s tem, da je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ter z zaslišanjem predsednice omenjene komisije na glavni obravnavi. Sodišče je invalidski komisiji II. stopnje posebej naložilo, da tožnika osebno pregleda, kar je le-ta tudi storila. V obrazložitvi komisija vztraja pri že podanem mnenju z dne 5. 5. 2010. Pri tožniku je od 30. 6. 2000 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, s tem da za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je „delavec na gradbišču“ ni zmožen. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lahko fizično delo, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela na višini in nad globino, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice. Komisije je ob osebnem pregledu ugotovila omejeno gibljivost vratne in ledvene hrbtenice brez pomembnih nevroloških izpadov. Ugotovljeno je bilo stanje po rupturi obeh mišic bicepsov zgornjih udov in posledično nekoliko slabša groba mišična moč, kar pa bistveno ne vpliva na tožnikovo delazmožnost. Ob pregledu in razgovoru s tožnikom je bila ugotovljena blaga depresivna motnja. Kardiolog pa pri osebnem pregledu ugotavlja zdravljeno arterijsko hipertenzijo in hipertonično srčno bolezen, zaradi česar je zdravljen. Glede na zdravstvene težave, ki so podane pri tožniku in so razvidne tudi iz medicinske dokumentacije v spisu je bil tudi senat invalidske komisije II. stopnje pri podaji dopolnilnega mnenja ustrezno sestavljen, saj je poleg specialistke fiziatrinje sodelovala tudi specialistka psihiatrinja in specialistka interne medicine – kardiologinja.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je potrdila svoje ugotovitve, razvidne iz podanih mnenj v predsodnem postopku. Mnenje je podrobno ter strokovno ustrezno utemeljeno. Pri podaji mnenja je bila upoštevana predložena medicinska dokumentacija, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega in sodnega spisa, tožnik pa je bil tudi osebno pregledan. Zaradi pripomb tožnika, ki jih je podal na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, v katerih je posebej izpostavil nestrinjanje z načinom osebnega pregleda, je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaslišalo tudi predsednico senata invalidske komisije II. stopnje, ki je podrobno obrazložila, kako je potekal osebni pregled. Nikakor ni stranka tista, ki bi narekovala invalidski komisiji, kako naj le-ta opravi osebni pregled. V primeru, če gre za določene pomanjkljivosti oz. nejasnosti, bi lahko stranka predlagala dopolnitev postopka z izvedbo drugih dokazov. Tožnik pa na glavni obravnavi drugih dokazov niti ni predlagal, temveč le v pritožbi uveljavlja, da naj se v postopek pritegne Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Predlaganje dokazov šele v pritožbenem postopku pa glede na določbo 227. člena ZPP ni dovoljeno, saj tožnik ni izkazal, zakaj tega predloga brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ne navaja konkretnih pripomb, v čem naj bi bilo mnenje invalidske komisije druge stopnje pomanjkljivo.

Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča, pri tožniku zaenkrat še ni podana I. kategorija invalidnosti glede na že citirane določbe ZPIZ-1. V tem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot so opredeljeni v 67. členu ZPIZ-1. Pri tožniku tudi ni podana II. kategorija invalidnosti, razen tega, pa tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti še ni dopolnil pogoj starosti 63 let, kot je določeno v 3. alineji 67. člena ZPIZ-1. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je odločitev v nasprotju z določbo 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Postopek je bil namreč voden skladno z zakonom, pri čemer je bil tožnik enako obravnavan kot ostali zavarovanci, ki uveljavljajo priznanje pravice do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.