Jedro

V zvezi z dogodkom, zaradi katerega je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (neumestna pripomba študentki, zaradi česar je prišlo do majhnega pretepa s sodelavcem), ki ni bil odmeven in ki ni imel škodljivih posledic, niso podane okoliščine in interesi, zaradi katerih z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče nadaljevati. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledično ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14.7.2005, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 15.7.2005, nezakonita, zaradi česar jo je razveljavilo. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15.7.2005, temveč mu še traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. Toženi stranki je naložilo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16.7.2005 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga od tega dneva naprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal do vrnitve nazaj na delo, v višini, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.3.2005, od pripadajočih bruto plač poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače ter mu za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne od zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo ter priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da predmet njenega postopka ni bila izjava tožnika študentki, temveč se je obravnavano ravnanje začelo šele s tem, ko je tožnik pristopil do R.B. z vprašanjem, če bi se rad tepel. Meni, da so zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nasprotuje dokazni oceni in navaja, da je sodišče izpustilo ključna dejstva in sicer, da je tožnik z roko zamahnil proti R.B. in mu zbil očala, da ga je zgrabil za srajco in mu jo strgal. Glede na izpovedi prič pa naj bi sodišče prišlo tudi do napačnih zaključkov v zvezi s prestrašenostjo in zgražanjem med prisotnimi. Navaja še, da so se zaradi dogodka pojavile govorice, ki so negativno vplivale na občasno delo študentov, in da je bil R.B. osebno prizadet. Poudarja, da je tožena stranka dolžna zagotoviti varnost vseh svojih zaposlenih. Ker je šlo za fizični napad na sodelavca z vsemi znaki kaznivega dejanja, tožena stranka tožniku ni mogla izreči zgolj opozorila pred odpovedjo. Tožnikov fizični napad, ki ga ni mogoče razumeti kot šalo, je izzvala čisto običajna pripomba nadrejenega, kar je toženo stranko prepričalo, da tožnik lahko podobna dejanja ponavlja. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da pri tožniku ni bilo naklepa. Četudi je tožnik le enkrat tako ravnal in ni prišlo do telesnih poškodb, ni bilo pravne podlage za odločitev v tožnikovo korist. Ker je tožena stranka dokazala, da gre za kaznivo dejanje, je imela zakonsko pravico, da tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, pri tem pa sodišče nima pravne podlage za tehtanje resnosti kaznivega dejanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker pritožba le pavšalno uveljavlja razlog bistvene kršitve določb postopka, je v tej smeri opravilo le preizkus po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je R.B. na neumestno tožnikovo pripombo študentki, ki je prišla mimo s sladoledom v roki, tožnika opozoril, da je opazka neprimerna. Tožnik je stopil do njega in ga odrinil, nato sta se „prijela“. Dogodek se je zgodil v prostoru pred skladiščem, to je na delovnem mestu obeh udeleženih. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ocenilo, da je dogodek povzročil tožnikov komentar, ki ni bil podan z zlobnim namenom in sicer samo zaradi opozorila B., ki je očitno ostro reagiral, saj ostali opazke niso vzeli za zlonamerno, zaradi česar je zaključilo, da sta za dogodek odgovorna tako tožnik kot tudi B.. Ugotovilo je, da dogodek ni bil odmeven in da razen „resnosti“ na delovnem mestu ni imel drugih posledic za toženo stranko. Ker je ocenilo, da tožnikovo ravnanje ni materialno in moralno škodovalo ali bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke in ker tožnikovo ravnanje ni imelo vseh znakov očitanih kaznivih dejanj, je zaključilo, da tožena stranka tožniku ni zakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in ugotovljenim dejanskim stanjem prvostopenjskega sodišča. Strinja se, da izkazano tožnikovo ravnanje nima vseh znakov očitanih kaznivih dejanj (nasilništvo po 299. členu Kazenskega zakonika, KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 do 40/04, oziroma grdo ravnanje po 146. členu KZ) in se v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpno argumentacijo v izpodbijani sodbi.

Pač pa pritožba utemeljeno meni, da je podana kršitev po 35. členu ZDR, saj bi opisani pretep na delovnem mestu nedvomno lahko škodoval poslovnim interesom tožene stranke, ki je dolžna zagotoviti varnost vseh zaposlenih, pri čemer za ravnanje svojih delavcev tudi odškodninsko odgovarja. Tudi če sta za dogodek odgovorna oba udeležena, to tožnika ne razbremenjuje odgovornosti za njegov prispevek k dogodku. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnik s sodelovanjem pri pretepu na delovnem mestu, pri katerem razen raztrgane srajce ni prišlo do nobenih poškodb, vsekakor naklepoma kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu jih nalaga 35. člen ZDR in je tako izpolnjen razlog za izredno odpoved po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da iz izpodbijane izredne odpovedi (priloga A3) sicer izrecno ne izhaja, ali je bila podana po 1. ali po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ampak je iz njene vsebine razvidno, da je podana iz obeh razlogov.

Vendar pa je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR in sicer da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da za toženo stranko zaradi spornega dogodka niso nastale nobene konkretne posledice, razen strgane srajce pri drugem udeležencu pretepa pa tudi ni bilo nobenih drugih poškodb, zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da niso izkazane okoliščine, ob upoštevanju katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Prepričanje tožene stranke, da tožnik lahko podobne kršitve ponavlja, so neutemeljene ob dejstvu, da ni niti zatrjevala, da je tožnik v preteklosti že storil podobno kršitev ali da bi v preteklosti že izkazoval agresivno obnašanje na delovnem mestu. Enkraten dogodek, za katerega je soodgovoren tudi sodelavec in ki za toženo stranko ni imel konkretnih posledic, nikakor ne more utemeljiti takšnega prepričanja tožene stranke. Ker ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Iz navedenih materialnopravnih razlogov se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14.07.2005 in na tej podlagi ugodilo tudi reintegracijskim in reparacijskim tožnikovim zahtevkom. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo, ker je neutemeljena, in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.