Jedro

S tem, ko je na prvem naroku ob uporabi določbe 285. člena ZPP sodišče prve stopnje opozorilo tožnika na nepravilno postavljeni tožbeni zahtevek in s tem v zvezi na odločbe VS RS ter jima tudi dodelilo rok za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka, ki sta ga tožnika v nadaljevanju tudi postavila, sodišče prve stopnje ni prekoračilo svojih pooblastil iz 285. člena ZPP. Dalo je le pobudo za spremembo zahtevka (ki je ostal v okviru tožbenih trditev), pa tudi tožbenega zahtevka ni oblikovalo namesto tožnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom in sodbo z dne 20. 4. 2015 je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe postopek zoper prvega toženca ustavilo, s sodbo pa razsodilo, da se ugodi tožbenemu zahtevku zoper preostale tožence, da je darilna pogodba sklenjena med A. A. in toženci dne 3. 12. 2010, glede v izreku sodbe navedenih nepremičnin, brez učinka do tožnikov, do višine njune terjatve do A. A., ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1738/2008-I z dne 22. 3. 2010, to je zneska 206.755,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 do plačila in zneska 2.955,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2011 do plačila, in s pravnomočnim sklepom istega sodišča P 1738/2008-I z dne 5. 7. 2010, to je zneska 539,26 EUR ter s pravnomočnim sklepom istega sodišča P 1738/2008-I z dne 27. 10. 2010, to je zneska 523,26 EUR, in odločilo, da so toženci dolžni dopustiti, da tožnika poplačata svojo terjatev z rubežem in prodajo nepremičnin navedenih v izreku; odločilo je še, da so toženci dolžni tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 7.927,97 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnika pa sta dolžna prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v višini 976,76 EUR, prav tako v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo so toženci vložili pravočasno pritožbo „iz razlogov določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku“ in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Izpostavljajo, da so že v odgovoru na tožbo oporekali označeni vrednosti spora 210.777,70 EUR. Naknadno sta tožnika postavila tožbo oblikovalne narave, in tudi iz tega razloga vrednost spornega predmeta ne more biti enaka vrednosti po pravnomočni sodbi, ki jo imata tožnika do A. A. Sodišče bi moralo oceniti interes, ki ga imata tožnika za tožbo kot sta jo postavila. Ne drži, da se v konkretnem primeru ne odpira vprašanje stvarne pristojnosti ali pravice do revizije. Glede na naravo oblikovalnega zahtevka bi se moralo izreči za stvarno nepristojno, saj vrednost spora ne more biti enaka zahtevku, ki ga tožnika terjata v izvršilnem postopku. Poleg tega ugotavljanje vrednosti spora ni namenjeno zgolj ugotavljanju stvarne pristojnosti in pravice do revizije, temveč je temeljni namen instituta v tem, da se odgovori na vprašanje, kakšen je ekonomski pomen spora. Bistvena značilnost Paulijanske tožbe je v tem, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Tožbene navedbe pa so usmerjene v razveljavitev celotne darilne pogodbe med toženci in njihovim očetom, kar pa ni Paulijanska tožba. Poleg tega je vprašanje vrednosti spora povezano tudi z vprašanjem, ali stranka s svojo pretirano vrednostjo spora morda ne razpolaga v nasprotju s prisilnimi predpisi ali v nasprotju z moralo. Previsoka vrednost spora je v konkretnem primeru toženca spravila v ekonomsko stisko, gre za nenormalno visoke pravdne stroške. Navedeno je tudi v nasprotju z Ustavo, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Toženci so že v odgovoru na tožbo postavili ugovor nesklepčnosti in bi moralo sodišče prve stopnje preizkus v tej smeri opraviti že v fazi predhodnega preizkusa tožbe, ne pa na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je tožnika pozvalo na popravo tožbe, kar je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja strank v postopku in v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Sodišče je pojasnjevalo, da ni preseglo pooblastil, saj iz sodne prakse izhaja, da pritožbena sodišča dopuščajo v primeru, ko je sodna praksa dalj časa neenotna in daljše obdobje tolerira napačno postavljene zahtevke, da prvostopenjska sodišča opozorijo tožečo stranko na naravo tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru ni šlo za takšno situacijo. V primeru zahtevkov, kadar gre za Paulijansko tožbo, je sodna praksa že dolgo časa ustaljena, saj gre za star institut, ki izvira že iz rimskega prava in ne gre za neko novost v našem pravu. Sodišče je torej prekoračilo svoja pooblastila in odločilo preko zahtevka tožnikov, ki niti v trditvah nista navajala, da bi šlo za neenotno sodno prakso ali kaj takega. Sodišče v tej smeri tudi ni navedlo nobenih konkretnih primerov. Sodišče je kršilo načelo enakega obravnavanja strank in načelo kontradiktornosti. Tožnika sta dne 17. 3. 2015 postavila povsem nov tožbeni predlog, kar pa je izven triletnega roka, ki ga določa 257. člen Obligacijskega zakonika – OZ, zato bi bilo potrebno tudi v tem primeru spremenjeni tožbeni zahtevek zavrniti. Tudi sicer pa je tožba, celo po popravi, ostala nesklepčna, saj tožnika s tožbo zahtevata razveljavitev darilne pogodbe v celoti, v vlogi s katero sta podala nov tožbeni predlog, pa nista podala nobenih novih navedb. Odločitev je tudi sicer napačna. Sodišče ni zavzelo nobenega stališča do navedb tožencev in A. A., da so s sklenitvijo darilne pogodbe pravzaprav realizirali delitev premoženja za časa življenja iz hvaležnosti A. A. in kot protivrednost za njihov vložen trud in delo na kmetiji, s pričakovanjem, da bodo zanj v starosti skrbeli in mu pomagali. O tem sodba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Iz sodbe ni razvidno, zakaj bi bilo nelogično, da bi se A. A. zavedal, da s takšno darilno pogodbo škoduje upnikoma.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (prvi odstavek 255. člena OZ). Tožnika sta v tožbi trdila: da je dolžnik A. A. (oče tožencev) na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani tožnikoma dolžan plačati 206.755,36 EUR, po dveh sklepih istega sodišča pa še zneska 539,26 EUR in 523,26 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje; da dolžnik obveznosti ni izpolnil, zato sta sprožila postopek izvršbe, pri čemer izvršba ni uspešna, saj sta doslej prejela le znesek 1.313,86 EUR; da je dolžnik že po izdaji sodbe del svojih nepremičnin prodal, denar pa skril, glavnino nepremičnin pa podaril potomcem – tožencem, vse z namenom, da bi oškodoval tožnika kot upnika; da so toženci vedeli za obveznost dolžnika; da se tudi sicer po določilih OZ šteje, da so obdarovanci vedeli, da dolžnik s takšnim pravnim dejanjem škodi upniku – tožnikoma; konkretno navedla s katero darilno pogodbo in katere nepremičnine je brezplačno odtujil. Postavila sta torej trditve nanašujoče se na pravno podlago prav določbe 255. člena v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 256. člena OZ in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Zahtevala sta razveljavitev darilne pogodbe, ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov ter vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja na ime dolžnika. Na prvem naroku za glavno obravnavo ju je sodišče prve stopnje, ob uporabi določbe 285. člena ZPP, opozorilo na nepravilno postavljeni tožbeni zahtevek in s tem v zvezi na odločbe VS RS II Ips 206/2013 z dne 28. 8. 2014, II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013 in II Ips 30/1999, ter jima tudi dodelilo rok za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka, ki sta ga tožnika v nadaljevanju tudi postavila. Takšnemu postopanju sodišča so toženci ugovarjali z navedbo, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo načelo kontradiktornosti in enakega obravnavanja strank.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni prekoračilo svojih pooblastil iz 285. člena ZPP. Dalo je le pobudo za spremembo zahtevka (ki je ostal v okviru tožbenih trditev), pa tudi tožbenega zahtevka ni oblikovalo namesto tožnikov. Upravičeno je izpostavilo odločbe VS RS, predvsem sklep II Ips 141/2010, z dne 7. 11. 2013, v katerem vrhovno sodišče ugotavlja, da glede pravnega vprašanja pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka Paulijanske tožbe to sodišče še ni zavzelo jasnega stališča, pa tudi, da na podlagi pregleda sodne prakse vrhovnega sodišča ugotavlja, da je to dosedaj dopuščalo različne zahtevke tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (izven stečaja). Sodišče prve stopnje je, upoštevaje navedeno, povsem upravičeno uporabilo določbo 285. člena ZPP, pri čemer tudi ni mogoče govoriti o pristranskosti njegovega ravnanja.(1) Zato s takšnim postopanjem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in ni kršilo pravic zagotovljenih tožencem z ustavo. Poleg tega je dodati, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 3. 4. 2015 sprejelo sklep, da se sprememba tožbe dovoli, čemur se toženci niso uprli, čeprav bi morali kršitev, če so menili, da obstaja, uveljavljati takoj, torej že na obravnavi dne 3. 4. 2015 (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

7. Tožnika tudi nista zamudila roka za vložitev tožbe (357. člen OZ). Kljub spremembi tožbenega predloga je življenjski dogodek ostal isti, dejanska in pravna podlaga sta ostali isti (iz trditev v tožbi jasno izhaja, da tožbeni zahtevek temelji na določbi 255. člena OZ), zato ni mogoč zaključek, da sta tožnika šele s tožbenim zahtevkom postavljenim s pripravljalno vlogo z dne 17. 3. 2015 izpodbijala pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v njuno škodo.

8. Sodišče prve stopnje se je jasno in podrobno opredelilo zakaj, kljub trditvam tožencev, da se dolžnik ni zavedal, da z darilno pogodbo škoduje upnikom, šteje, da se je tega zavedal (14. točka obrazložitve). Pritožbene navedbe o tem, da v tem obsegu sodbe ni mogoče preizkusiti, so zato neutemeljene.

9. Tožnika sta vrednost spornega predmeta ocenila na 210.777,70 EUR (kolikor sicer znaša njuna pravnomočno priznana terjatev do dolžnika). Pritožbeno sodišče ne vidi razloga za zaključek, da svojega pravnega interesa nista pravilno ovrednotila, saj je ta predvsem v tem, da dobita poplačan svoj dolg. Tudi sicer je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Toženci so zahtevali preizkus pravilnosti navedbe vrednosti spornega predmeta in menili, da je prava vrednost vrednost spornih nepremičnin po GURS. Sodišče prve stopnje je predlogu sledilo, opravilo ta preizkus in ugotovilo, da je takšna vrednost nepremičnin 73.589,66 EUR. Zaključilo je, da tudi če bi šteli, da je v konkretnem primeru vrednost tožbenega zahtevka previsoko ocenjena, se ob vrednosti 73.589,66 EUR ne odpira vprašanje o stvarni pristojnosti ali o pravici do revizije in pravilno zaključilo, da v posledici ni razloga za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Postopek ugotavljanja prave vrednosti spornega predmeta bi bil sam sebi namen in v nasprotju s funkcijo in smislom ugotovitve te vrednosti, kot je definiran v prvem odstavku 39. člena ZPP.(2) Ugotovitev vrednosti spornega predmeta pa ni namenjena izračunu sodne takse ali odvetniške nagrade, zato so pritožbene navedbe tudi v tem obsegu neutemeljene.

10. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker toženci s pritožbo niso uspeli, sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, tudi tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Čeprav sodnikova pravica in dolžnost vplivati na to, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen predlog, ni izrecno omenjena v 285. členu ZPP, ne more biti nobenega dvoma, da je element materialnega procesnega vodstva – primerjaj N. Betetto, komentar k 285. členu ZPP, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006. Op. št. (2): J. Zobec, komentar k 44. členu, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005.