Jedro

Tožena stranka je utemeljeno odpravila prvostopno delno odločbo o vrnitvi nepremičnin denacionalizacijskemu upravičencu v last in posest, ker jo je prvostopni organ izdal, ne da bi popolno ugotovil vsa odločilna dejstva in okoliščine s tem, da zlasti ni jasno ugotovil, ali obstojijo okoliščine, ki bi preprečevale denacionalizacijo zemljišč z vrnitvijo v last in posest (1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z delno odločbo z dne 12.7.1995 je Upravna enota D. odločila, da sta zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe A.V.P., p.o. dolžna v osmih dneh po pravnomočnosti odločbe vrniti in izročiti v last in posest upravičencu J.P. nepremičnini parc. št. ... , vpisani v zk.vl. št. 510k.o. R.. Vrnjeno premoženje je prepustila v upravljanje skrbniku za poseben primer, sodišču pa je naročila, naj po pravnomočnosti odločbe izvede potrebne vpise v zemljiški knjigi v korist upravičenca.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila navedeno prvostopno odločbo z dne 12.7.1995 in zadevo vrnila navedenemu prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka je menila, da je pritožba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS utemeljena, pritožba A.V.P., p.o. pa le deloma. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka menila, da je prvostopni organ izdal prvostopno odločbo, ne da bi popolno ugotovil vsa odločilna dejstva in okoliščine. Zlasti ni jasno ugotovil, ali obstojijo okoliščine, ki bi preprečevale denacionalizacijo zemljišč z vrnitvijo v last in posest. Navedeni sklad in navedeni A.V.P., p.o. sta namreč že v dokaznem postopku navajala, da so podane ovire za vrnitev zemljišč po 1. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Svojih navedb sicer res nista v celoti dokazala. Zato bi ju moral prvostopni organ, skladno s 137. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pozvati, naj za svoje trditve predložita dokaze in jima za to odrediti tudi primeren rok. Šele v primeru, da po preteku roka navedeni stranki ne bi ponudili ustreznih dokazov, bi smel prvostopni organ odločiti na podlagi dotlej izvedenih dokazov. Res je sicer, da navedeni A.V.P., p.o. ni reagiral na poročilo o postopku denacionalizacije z dne 25.5.1995, res pa je tudi, da tega poročila prvostopni organ, v nasprotju z Zakonom o javnem pravobranilstvu, ni dostavil Javnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, zakonitemu zastopniku Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, s čimer je kršil načelo zaslišanja strank po 8. členu ZUP. Tudi zaradi te pomanjkljivosti so, pred izdajo odločbe, kljub ustni obravnavi na kraju samem, ostala nepojasnjena vprašanja, ali sodita zemljišči v kompleks navedenega A.V.P., p.o., ali ne, ali del zemljišč res leži v ožjem, ograjenem območju tega A.V.P., p.o. (kar v odgovoru na pritožbo priznava tudi vlagatelj zahteve oz. tožnik) in ali se z vrnitvijo res bistveno krni prostorska kompleksnost oz. namen izrabe prostora, kot zatrjuje v svoji pritožbi navedeni sklad. Po mnenju tožene stranke se pri iskanju odgovorov na ta vprašanja ni mogoče zanašati le na dejavnost oz. nedejavnost uporabnika in zavezanca, ampak mora vodilno vlogo v skladu s 136. členom ZUP prevzeti prvostopni organ in tako zagotoviti uresničitev načela materialne resnice iz 7. člena ZUP. Po mnenju tožene stranke se je namreč treba zavedati, da se z 19. členom ZDen ne varujejo zgolj interesi strank v postopku, ampak zlasti javne koristi. Neutemeljena pa je trditev A.V.P., .p.o., da v tem postopku ni bila priznana pasivna legitimacija pravega zavezanca za vrnitev. Res je sicer, da je premoženje A.V.P., p.o. z uveljavitvijo Zakona o zavodih prešlo v last Republike Slovenije, vendar je ta svoja kmetijska zemljišča z 2. odstavkom 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 10/93 in 1/96) prenesla v gospodarjenje navedenemu skladu, ki je po 1. odstavku 20. člena istega zakona zavezanec za vračilo teh zemljišč in torej pasivna stranka v denacionalizacijskih postopkih. Na podlagi 49. člena ZUP ima zaradi varovanja svojih pravic položaj pasivne stranke tudi navedeni A.V.P., p.o. kot dejanski (ne pa tudi zemljiškoknjižni) uporabnik zemljišč, Ministrstvu za kulturo oz. Republiki Sloveniji kot ustanoviteljici navedenega A:v.p., p.o. pa v tem postopku, tudi po mnenju tožene stranke, ni mogoče priznati položaja stranke. Poleg navedenih, ima prvostopna odločba še druge postopkovne pomanjkljivosti. Zlasti je nepopoln izrek, ki ne vsebuje vseh potrebnih elementov, čeprav je potrebna vsebina dovolj jasno razvidna iz členov 32. do 35. Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Ur.l.RS, št. 32/91-I). V skladu z navedenim navodilom in določbami ZUP bi moral po mnenju tožene stranke izrek vsebovati vsaj še odločitev o stroških postopka, navedbo vrednosti premoženja ob podržavljenju in v času vračanja in napoved dopolnilne odločbe o neodločenem delu zahteve. Po mnenju tožene stranke je napačna tudi formulacija, s katero se naroča sodišču, naj izvede odločbo v zemljiški knjigi, saj je takšno naročilo v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti. Upravni organ sme le ugotoviti, da bo pravnomočna odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist upravičenca po uradni dolžnosti. Iz naslova prvostopne odločbe ter iz listin v upravnih spisih izhaja, da se s prvostopno odločbo ne odloča o celotnem zahtevku. V tem primeru bi se moral prvostopni organ že v uvodu sklicevati na 215. člen ZUP. V izreku bi, kot že rečeno, moral napovedati dopolnilno odločbo, posebej pa bi moral v obrazložitvi tudi pojasniti razloge za izdajo delne odločbe in opredeliti del zahtevka, o katerem se še ni odločalo. Zaradi navedene zmotne uporabe 19. člena ZDen, navedenih kršitev ZUP in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je treba, po mnenju tožene stranke, prvostopno odločbo odpraviti in po dopolnjenem dokaznem postopku izdati novo odločbo, ob upoštevanju vseh postopkovnih pravil. To bo po mnenju tožene stranke hitreje in bolj ekonomično opravil prvostopni organ. Zato je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 242. člena ZUP zadevo vrnila prvostopnemu organu v novo odločanje.

Tožnik v tožbi navaja, da navedeni A.V.P., p.o., v zvezi s 1. točko 1. odstavka 19. člena ZDen, od prevzema parcel pa vse do danes ni izkoriščal obe sporni parceli. V zvezi s 4. točko 1. odstavka 19. člena ZDen navedenemu A.V.P., p.o. z vrnitvijo parcel ne bi bila okrnjena kompleksnost, saj sta obe parceli izven območja parka oz. izven ograje; obe parceli (v skupni izmeri 6.373 m2) sta ločeni, mejita na zasebne parcele oz. na že denacionalizirane parcele in tudi že vpisane v zemljiško knjigo v D.(stanje z dne 19.8.1996); v isti črti se nahajajo tudi parcele, ki so bile ves čas v zasebni posesti; z odločbami o denacionalizaciji so bile vrnjene različnim lastnikom, tudi že vpisane v zemljiško knjigo v D., naslednje parcele: ... vse ležeče ob meji z navedenim A.V.P., p.o., del njih pa se drži tudi obeh spornih parcel. Vse navedene parcele so v k.o. R. medtem, ko se sam A.V.P., p.o. nahaja v k.o. V.P.. Dne 13.4.1995 na ogledu navedenih dveh parcel na kraju samem in v upravni stavbi A.V.P. dir. g. O. ni pokazal nobenega ureditvenega načrta (čeprav je predhodno zatrjeval, da ga ima) za ta predel, iz preprostega razloga, saj načrt za to območje sploh ni bil izdelan, niti ni bila naročena njegova izdelava. Prav tako je bilo kot nesporno ugotovljeno, da navedeni parceli nista bili izkoriščani v kakršnikoli dejavnosti navedenega A.V.P., p.o., kot tudi, da ležita izven območja parka v naselju H., k.o. R.. To navedbo lahko potrdita oba službeno prisotna, in sicer predstavnik Geodetske službe D. in predstavnik Upravne enote D..

Ureditveni načrt za severni in vzhodni del parka (območje k.o. V.P.) je bil narejen v Razvojnem zavodu D.. Podatke je osebno preveril v Razvojnem zavodu D. pri g. U., v mesecu novembru 1995. Ta načrt ne obsega nobeno izmed navedenih dveh parcel, kot tudi ne preostale zasebne in že denacionalizirane parcele. Na obeh parcelah ni vodnih izvirkov in zato je edino možno urejati take poti na severu ali na vzhodu parka, kjer so tudi predvidene.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopno odločbo z dne 12.7.1995, za kar je imela materialno in procesno podlago v določbah 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, 2. odstavka 14. člena in 20. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, 7., 8., 49., 136., 137. člena in 2. odstavka 242. člena ZUP. Pravilna je njena ugotovitev, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je prvostopni organ izdal prvostopno odločbo, ne da bi popolno ugotovil vsa odločilna dejstva in okoliščine s tem, da zlasti ni jasno ugotovil, ali obstojijo okoliščine, ki bi preprečevale denacionalizacijo zemljišč z vrnitvijo v last in posest (1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen).

Zato je utemeljeno stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je zaradi opisane zmotne uporabe 19. člena ZDen, kršitev ZUP in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja potrebno prvostopno odločbo odpraviti in po dopolnjenem dokaznem postopku izdati novo odločbo, ob upoštevanju vseh postopkovnih pravil (2. odstavek 242. člena ZUP).

Če bo v ponovnem postopku prvostopni organ ugotovil, da sta navedeni zemljišči ali kakšen njun del v okviru navedenega A.V.P., p.o., bo moral rešiti tudi vprašanje stvarno pristojnega organa za odločanje v smislu 5. točke 1. odstavka 54. člena ZDen.

Na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97) je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Določbe ZUP je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).