Jedro

Delodajalec ni izdal sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno za določen čas. Delavec je delo opravljal tudi po tem, ko je rok za delovno razmerje za določen čas že potekel. Za ugotovitev, ali je delavec pravočasno uveljavljal njegove pravice (drugi odstavek 80. člena ZTPDR), je ob tem, kdaj je izvedel za prenehanje delovnega razmerja, lahko pomembno tudi, kdaj mu je bila vročena delovna knjižica, v kateri je bil vpisan datum prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da mu delovno razmerje sklenjeno za določen čas ni prenehalo dne 31.3.1993, temveč da je trajalo do 5.11.1996 in da toženi stranki naloži, da mu plača nadomestilo plače, vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu plača prispevke iz naslova socialne varnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas do 31.3.1993, nato pa je pri toženi stranki še delal do zaprtja poslovalnice v M. dne 5.8.1993. Od takrat, ko je bila poslovalnica v M. zaprta, pa do aprila 1994 tožnik toženi stranki ni podal zahteve za varstvo pravic. Šele dne 25.4.1994 je poslal toženi stranki dopis, ki ima značaj zahteve za varstvo pravic. Tožnik tudi ni zahteval, da se ugotovi preoblikovanje delovnega razmerja za določen v delovno razmerje za nedoločen čas. To je storil šele s tožbo. Tako niso podani pogoji za odločanje v stvari sami, ker ni procesne predpostavke, ki jo zahteva drugi odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR).

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Zavrnilo je pritožbo tožnika kot neutemeljeno, ker se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da tožnik po prenehanju delovnega razmerja dne 31.3.1993 in tudi po zaprtju prodajalnega prostora na tržnici v M. dne 5.8.1993, ni vložil zahteve za varstvo pravic in tudi ni zahteval preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Zahtevo bi moral vložiti v roku petnajstih dni od dneva, ko je zvedel za kršitev, to je od 5.8.1993, ko je prenehal delati pri toženi stranki (80. člen ZTPDR). Zahteva, s katero je tožnik zahteval priznanje delovnega razmerja do 31.7.1993 in izdajo odločbe, je bila vložena dne 25.4.1994, torej prepozno. To velja tudi v primeru, če bi z vlogo z dne 25.4.1994 tožnik zahteval preoblikovanje delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa ali razveljavitev sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da mu je bila delovna knjižica, v kateri je kot datum prenehanja delovnega razmerja naveden 31.3.1993, vročena šele dne 28.3.1994, zaradi česar njegova zahteva ni prepozna. Zato ni sprejemljiva ugotovitev v sklepu sodišča druge stopnje, da je tožnik zvedel za prenehanje delovnega razmerja takrat, ko je prenehal opravljati delo.

Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo tudi zato, ker nista upoštevali določb 23. in 78. člena ZTPDR, ki določata izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja in njegovo vsebino. Ni bila upoštevana sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 41/96 z dne 19.11.1996. Tožnik je delal do 5.8.1993, vendar je za kršitev pravic izvedel šele takrat, ko mu je bila vročena delovna knjižica. Zato so nastopile posledice, ki so določene v prvem odstavku 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Sodišči sta torej zmotno uporabili 80. in 83. člen ZTPDR.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) poslana Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da tožnik nikoli ni postavil zahtevka za preoblikovanje delovnega razmerja.

Sklicevanje na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča je zato neutemeljeno. Tožena stranka ni bila dolžna izdati posebnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, pod pogoji in zaradi razlogov, ki so navedeni v 367. in 370. členu ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka vložila revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je revizija zoper sklep dovoljena na podlagi 384. člena ZPP.

Tožnik ni uveljavljal revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. ZDR v prvem odstavku 18. člena določa, da se v primeru, če delavec ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. V tej zakonski določbi je urejena zakonska (pravna) domneva o spremembi delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Te domneve tožnik ni dolžan zatrjevati in tudi ne dokazovati.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je temu pritrdilo, da je tožnik ostal na delu pri toženi stranki tudi po 31.3.1993, ko bi mu moralo prenehati delovno razmerje. Revizijsko sodišče je na takšno dejansko stanje vezano, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker je bil tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas, bi mu delovno razmerje lahko prenehalo le po postopku in zaradi razlogov, ki so določeni v 75. do 78. členu ZTPDR in v 33. do 36.i členu ter 100. do 102. členu ZDR. Tožena stranka o prenehanju delovnega razmerja ni odločila s sklepom, ampak je tožniku poslala delovno knjižico, s prejemom katere je bil seznanjen, da mu je delovno razmerje prenehalo dne 31.3.1993 (fotokopija delovne knjižice, listina A3). Po določbi prvega odstavka 80. člena ZTPDR mora delavec, če si želi zagotoviti sodno varstvo, ugovarjati zoper sklep prvostopnega organa delodajalca. Po drugem odstavku mora vložiti ugovor v roku petnajstih dni od vročitve sklepa. Če o delavčevi pravici ni bilo odločeno s sklepom - kot v tem primeru - mora delavec vložiti ugovor v petnajstih dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Iz dopisa tožene stranke z dne 28.3.1994 (listina A5) izhaja, da bi naj tega dne tožena stranka tožniku poslala delovno knjižico, iz katere je tožnik izvedel, da mu je delovno razmerje prenehalo dne 31.3.1993. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov o tem, kdaj je bila navedena poštna pošiljka oddana na pošto in ali je bila poslana priporočeno. Način in dan oddaje na pošto bi morala dokazati tožena stranka.

Tožnik je v dopisu z dne 13.4.1994 potrdil prejem delovne knjižice, zahteval pa je, da mu tožena stranka izda sklep o prenehanju delovnega razmerja. Z njim je uveljavljal svojo pravico. Datuma, kdaj je tožnik prejel delovno knjižico, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zaslišan kot stranka je tožnik izpovedal, da jo je prejel "v aprilu 1994 oz. konec marca 1994, 30. ali 31.3.1994". Sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dokazov o tem, ali je morda tožnik izvedel za prenehanje delovnega razmerja pred sprejemom delovne knjižice.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano in prvostopno sodbo (drugi odstavek 380. člena ZPP). Šele potem, ko bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, kdaj je bila pošiljka z delovno knjižico oddana na pošto, kdaj jo je tožnik prejel in ali je morda že prej izvedel za prenehanje delovnega razmerja, bo lahko ugotovilo, ali je pravočasno uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki. Postopek varstva pravic pri delodajalcu ne velja za denarne terjatve (drugi odstavek 83. člena ZTPDR).

To sodišče opozarja na ustaljeno prakso v zvezi s spremembo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ki je sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali (Na primer: sodba VIII Ips 41/96 z dne 19.11.1996 - Odločbe Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, s. 78 in 79; sodba VIII Ips 138/98 z dne 27.10.1998, Zbirka odločb 1998-2000, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2001, s. 114 do 116; VIII Ips 8/2000 z dne 6.6.2000, navedena zbirka, s. 117 do 120; VIII Ips 113/98 z dne 29.9.1998, baza podatkov Ius-Info in druge podobne odločbe).

Določbe ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).