Jedro

Tudi pritožbeno sodišče meni, da sta tožnika kot prosilca za azil s svojimi kontradiktornimi izjavami vnesla dvom tudi v resničnost vseh svojih nadaljnjih navedb in trditev in jih zato tožena stranka upravičeno ni mogla sprejeti za verodostojne.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.7.2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da morajo državo zapustiti v treh dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnike oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na razlagalno določbo 36. člena ZAzil, ki v 2. alinei 36. člena določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Tožena stranka je odločila v tako imenovanem pospešenem postopku, ko nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 1. alinei 2. odstavka 35. člena v zvezi 2. alineo 36. člena ZAzil, to je, da so tožniki lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo v svojih prošnjah za azil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so tožniki v svojih prošnjah za azil navedli kot razlog, zakaj so zapustili izvorno državo, da so bili kot Romi preganjani. Sodišče prve stopnje pritrjuje tožbenemu ugovoru, da tožena stranka tožnikoma ni dala možnosti, da se izjavita o nejasnostih oziroma nasprotjih, ki jih je tožena stranka ugotovila v postopku. Tožnikoma je bilo po mnenju sodišča prve stopnje tako kršeno načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, UPB1, Uradni list RS, št. 22/2005), ker na zaslišanju tožena stranka ni predočila tožnikoma posameznih razlike v njunih izjavah. Po presoji sodišča prve stopnje je zato tožena stranka preuranjeno sklepala, da so podane takšne nejasnosti v njunih izjavah oziroma da si nasprotujeta v takšni meri, da je podan razlog zavajanja oziroma zlorabe postopka. Po mnenju sodišča prve stopnje mora tožena stranka v ponovljenem postopku dopolniti zaslišanje obeh prosilcev in jima predočiti posamezne razlike v njunih izjavah, pri tem pa morebitne razlike v njunih izjavah po potrebi tudi razjasniti z dodatnimi vprašanji. Prav tako pa se mora tožena stranka opredeliti do mednarodnih poročil (Poročilo UNHCR, marec 2005), ki ne priporočajo odločitve v tako imenovanem pospešenem postopku, ko tožniki uveljavljajo objektivno utemeljen strah pred preganjanjem zaradi romske narodnosti.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da sta bila prvi tožnik in druga tožnica pri podaji prošnje za azil opozorjena, da morata na vsa vprašanja odgovoriti čimbolj natančno in po resnici. Prav tako sta bila pred samim zaslišanjem, razpisanim v skladu z 29. členom ZAzil dne 22.12.2004 ponovno opozorjena, da je v njunem interesu in hkrati tudi njuna dolžnost, da govorita resnico in da se lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilca za azil sklicujeta, šteje za zavajanje oziroma za zlorabo postopka. Zaradi tega razloga se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Prosilca sta bila na podlagi 3. odstavka 29. člena in 24. člena ZAzil poučena, da morata sama navesti vse okoliščine in dejstva, ki utegnejo biti pomembne za pridobitev azila, kot tudi vse, kar nasprotuje prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Prvi tožnik in druga tožnica v postopku nista imela pripomb in dodatnih vprašanj v zvezi s svojimi pravicami in dolžnostmi kot prosilca za azil v Republiki Sloveniji ter pojasnili v zvezi azilnim postopkom. S svojima podpisoma sta potrdila, da razumeta, kar jima je bilo prebrano oziroma jima je bilo ustno pojasnjeno. Med drugim jima je bilo pojasnjeno, da navajanje lažnih in nepravilnih dejstev lahko pomeni takojšen zaključek postopka v okviru očitno neutemeljenih prošenj. Pri sprejemu prošnje za azil in na zaslišanju je bila prisotna tolmačka za srbski jezik ter odvetniška pripravnica odvetniške pisarne Maje K. Tratar, Meira Hot. Dolžnost svetovalca za begunce je (16. člen ZAzil), da pri zastopanju v postopku prosilca seznani s pravicami in dolžnostmi in ga opozori, da je morebitno navajanje lažnih dejstev lahko razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Tožena stranka je zaslišanja vodila v skladu z določbami ZUP (zapisnik, zaslišanje stranke). Prosilcema je postavila jasna vprašanja v zvezi z ugotavljanjem morebitnega preganjanja in potrebe po zaščiti v Republiki Sloveniji, na katera sta odgovarjala, kar je razvidno iz zapisnikov zaslišanja. Prosilcema je torej bila dana možnost, da navedeta vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločanje v azilnem postopku, in s tem so bili zagotovljeni vsi zahtevani procesni standardi. Pred samim zaslišanjem sta bila prosilca opozorjena, da je dolžnost in hkrati tudi v njunem interesu, da govorita resnico in da se lažna predstavitev razlogov šteje za zavajanje in zlorabo postopka. Prosilca sta imela možnost verodostojno predstaviti razloge, zakaj v Republiki Sloveniji zaprošata za azil. Prereka tudi navedbe v izpodbijani sodbi v zvezi z opredelitvijo do mednarodnih poročil v povezavi z romsko narodnostjo, ki jih je na zaslišanju predložila svetovalka za begunce (Manjšine s Kosova še vedno potebujejo mednarodno zaščito potrditvah UNHCR z dne 24.8.2004 in poročilo UNHCR: Stališče UNHCR o nadaljevanju potrebe po mednarodni zaščiti posameznikov s Kosova, avgust 2004). V svoji odločbi je obrazložila, zakaj se podrobneje ni opredelila do navedenih poročil. V konkretnem primeru je namreč kot pravno podlago za odločitev uporabila 1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zavrne, s čemer potrdi njeno odločbo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Meni, da je bilo s tem, ko jima njunih domnevno neskladnih izjav tožena stranka ni predočila in jima ni dala možnosti, da se glede njih izrečeta, dejansko kršeno načelo kontradiktornosti. Drži, da sta bila prvi tožnik in druga tožnica opozorjena, da pomeni navajanje lažnih dejstev razlog za odločanje v pospešenem postopku, vendar tožena stranka ni dokazala, da so navedena dejstva resnično lažna oziroma ni izključila možnosti nesporazuma. Tožena stranka neutemeljeno prereka navedbe v izpodbijani sodbi v zvezi z opredelitvijo do navedenih mednarodnih poročil UNHCR, ki jih je na zaslišanju predložila tožeča stranka. Kljub temu, da je tožena stranka oprla svojo odločbo na 2. odstavek 35. člena ZAzil, jo to ne odvezuje obveznosti utemeljiti, da prosilec ne potrebuje zaščite v obliki azila, kot to izhaja iz sodbe pritožbenega sodišča, št. I Up 286/2002-2 z dne 6.3.2002. Prav zaradi tega je neupoštevanje navedenih poročil relevantno. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (1. točka izreka sodbe in sklepa) ni pravilna in ni zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v upravnem postopku pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da so izjave prosilcev za azil (prvi tožnik in druga tožnica) nasprotujoče glede tega, kdaj sta zapustila Kosovo (vas Č., Občina P.); koliko hiš je bilo požganih v njihovi vasi; okoliščin požiga barake v B.; kje in pri kom so živeli po požigu barake; koliko barak je bilo v romskem naselju v B. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno dvomila v resničnost izjav obeh prosilcev, ki sta jih podala ob podaji prošenj za azil ter na samem zaslišanju. Njuni izjavi se o okoliščinah oziroma dogodkih, ki so bistvenega pomena za odločanje, pomembno razlikujeta, kar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča za toženo stranko utemeljeno ni bilo sprejemljivo in je zato utemeljeno zavrnila prošnje tožnikov za azil kot očitno neutemeljene. V zvezi s tem tožena stranka pravilno ugotavlja, da iz podatkov in listin v upravnih spisih (depeša Policijske postaje L.V. z dne 4.11.2004) izhaja, da so prosilci kot razlog zapustitve izvorne države navedli, da so iz Kosova pobegnili zaradi nadlegovanja s strani Srbov in Albancev. Pred približno dvema letoma so se preselili v romsko naselje v B., kjer so živeli vse do meseca novembra 2004. Navedeno je v nasprotju z izjavami, ki sta jih navedena prosilca podala v azilnem postopku. Tudi pritožbeno sodišče meni, da sta s svojimi kontradiktornimi izjavami prosilca vnesla dvom tudi v resničnost vseh svojih nadaljnjih navedb in trditev in jih zato tožena stranka upravičeno ni mogla sprejeti za verodostojne.

Navedeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pomeni, da je tožena stranka utemeljeno sklepala, da so prosilci lažno predstavili svoje razloge, zakaj v Sloveniji prosijo za azil ter so tako zavajali in zlorabljali postopek. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka utemeljeno ocenila, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Zato ji tudi ni bilo treba ugotavljati izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da se tožena stranka utemeljeno ni opredelila do navedenih mednarodnih poročil, ki jih je na zaslišanju predložila svetovalka za begunce, saj to zaradi očitne neutemeljenosti prošenj za azil že zaradi lažnega predstavljanja razlogov za zapustitev izvorne države ni bilo potrebno.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da tožena stranka ni kršila načela zaslišanja stranke iz 1. odstavka 9. člena ZUP. Prvi tožnik in druga tožnica sta bila namreč temeljito zaslišana o vseh dejstvih in okoliščinah prebivanja njune družine na Kosovem in v barakarskem romskem naselju K. v B., in sicer ob podaji prošenj za azil dne 8.11.2004 in na zaslišanju pred toženo stranko dne 22.12.2004 in to celo v navzočnosti odvetnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi prošnje in zaslišanj prvega tožnika in druge tožnice ugotovilo, da so njune izjave o prebivanju na Kosovem in v K. v B. nasprotujoče, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil), to je, da so tožniki lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo v svojih prošnjah za azil, kar je ugotovila že tožena stranka, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tako, da je zavrnilo tožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je ta odločba pravilna in temelji na zakonu (ZAzil).