Jedro

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Ne zadošča namreč, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje le na to, da je odločila na podlagi obrazloženega predloga občinske izpostave Republiške uprave za javne prihodke, pač pa bi morala, glede na 2. odstavek 209. člena v zvezi s 142. in 143. členom ZUP, v obrazložitvi navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine z dne 27.5.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 107. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - 114. člen prečiščenega besedila - Uradni list RS, št. 14/92) odločila, da se vlogi tožnika kot zavezanca za odpis davčnega dolga ne ugodi in da se razlika dohodnine za leto 1991 v znesku 2.305,00 SIT tožniku ne odpiše. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 7.12.1992 vložil prošnjo za odpis razlike dohodnine za leto 1991 v znesku 2.305,00 SIT zaradi ogroženega preživljanja. Izpostava Republiške uprave za javne prihodke je pridobila podatke o premoženjskem stanju tožnika in poročilo o socialno-gmotnih razmerah njegove družine. Na podlagi zbranih podatkov ji je navedena izpostava v skladu z navedeno določbo citiranega zakona posredovala obrazložen predlog, ki ga je tožena stranka obravnavala na svoji 132. seji dne 12.5.1993 in odločila, kot je navedeno.

Tožnik v tožbi meni, da so podana mnenja v zvezi s podatki o njegovem premoženjskem stanju in v zvezi s poročilom o socialno - gmotnih razmerah njegove družine provizorična in netočna. Zato je tožba utemeljena. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni navedla dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Tožena stranka bi to morala storiti, ker jo na to zavezujejo določbe 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zvezi z določbami 142. in 143. člena ZUP.

Po presoji sodišča ne zadošča namreč, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje le na to, da je odločila na podlagi obrazloženega predloga Izpostave Republiške uprave za javne prihodke, pač pa bi morala glede na navedene določbe ZUP v tej obrazložitvi navesti tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku izpodbijane odločbe. Sicer pa med predloženimi upravnimi spisi obrazloženega predloga za tožnika niti ni. Med spisi je le nepopolna fotokopija predloga z dne 3.5.1993 (z oznako zaupno), ki glede tožnika ne vsebuje nobenih dejanskih navedb.

Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila navedene določbe ZUP, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).