Jedro

Če uveljavljeno novo dejstvo ni okoliščina, ki bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, potem obnovitveni razlog ni verjetno izkazan (254. člen ZUP) in se predlog za obnovo postopka zavrže (2. odstavek 256. člena ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 14.10.1992, s katerim je bil zavržen predlog tožnice za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 31.10.1991, s katero je bila tožnici naložena ustavitev postavitve gostinskega objekta. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno ugotovil, da ne obstaja obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Pravno je nepomembno, da naj bi objekt obstojal že 20 let, saj gre v obravnavani zadevi za nedovoljeno gradnjo na novo postavljenega objekta, ki se je pričel graditi - postavljati v letu 1986. Prav tako ni podan obnovitveni razlog iz 7. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj je inšpektorica imela potrebna pooblastila.

V tožbi tožnica navaja, da tožena stranka še naprej vztraja v zaščiti napačne odločitve, ki jo vsebuje sklep organa za urbanistično inšpekcijo. Nobeden od organov naj ne bi pojasnil tožničinih trditev, da dokazila o času začetka obstoja objekta in z njim pogojena pravilna uporaba prostorskega zakona obstajajo v arhivu občinskega upravnega organa, pristojnega za prostor in v arhivu Mestne urbanistične inšpekcije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnica uveljavljala obnovitvena razloga po 1. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker da v postopku ni bilo upoštevano dejstvo, da objekt stoji že 20 let in po 7. točki istega člena, ker da uradna oseba, ki je izdala prvostopno upravno odločbo, ni imela pravice izdati odločbe. V tožbi pa tožnica uveljavlja le še razlog iz 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Po tej točki se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Navajana okoliščina, da objekt stoji že 20 let, ni okoliščina, ki bi mogla pripeljati do drugačne inšpekcijske odločitve. Potek časa, pa čeprav bi šlo za 20 let, po določbi 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ni ovira za postopanje inšpekcijskega organa.

Kadar organ odloča o predlogu stranke za obnovo postopka, mora najprej ugotoviti, ali obstajajo temeljni pogoji za obnovo postopka. Temeljni pogoji so pravočasnost predloga, da ga je vložila upravičena oseba in da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če organ ugotovi, da kateri od temeljnih pogojev manjka, predlog s sklepom zavrže. V obravnavanem primeru navajana okoliščina sploh ni obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, to pomeni, da uveljavljeni obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Če obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, se predlog za obnovo postopka po določbi 2. odstavka 256. člena istega zakona zavrže. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).