Jedro

Ker toženca kot kupca nepremičnine, ki jo je tožnik priposestvoval, ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga nista bila v dobri veri, ni niti v 3. odstavku 244. člena ZZK-1 niti v drugem odstavku 44. člena SPZ ovire za zahtevani izbris izpodbijane vknjižbe in za vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice tožencev na parc. št. 794/31 k. o. ..., odredilo izbris takega zemljiškoknjižnega stanja, nastalega na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 3974/1996 s 25. 3. 2005 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se izbriše lastninska pravica tožencev in vpiše lastninska pravica prejšnjega lastnika A. S., to je prodajalca sporne parcele tožencema.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev in „naložitev prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje“. Vsebinsko revizija pomeni ne samo ponavljanje, temveč pretežno dobeseden prepis pritožbenih navedb. Tako toženca vztrajata pri utemeljevanju, da in zakaj sta bila ob nakupu parcele v letu 1994 v dobri veri, da je dejanski in nesporni lastnik parcele prodajalec, o dogajanjih ob geodetski odmeri te parcele, da je bila parcela pred tem v družbeni lasti, zaradi česar priposestvovanje ni bilo mogoče. Vztrajata tudi, da ima zato sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani P 244/95 z 19. 9. 2000 take pomanjkljivosti, da je sodišče ne bi smelo upoštevati. To dejstvo bi moralo prvostopenjsko sodišče v sedanjem postopku ponovno oceniti. Ker tega ni storilo, sta s sklicevanjem na tožnikovo priposestvovanje obe sodišči napačno uporabili Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 44. člen SZ (verjetno drugi odstavek 44. člena SPZ), ko tožencema odrekata „pravico do priposestvovanja“ (prav lastninsko pravico), saj imata toženca veljaven pravni naslov, torej kupno pogodbo, tožnik pa ne. Toženca omenjata še kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni ocenjeno dejstvo, da priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče. V nadaljevanju revizija ponovno prepisuje pritožbene navedbe, da sta toženca vpis lastništva dosegla na podlagi kupne pogodbe s 15. 7. 1994, dodatka k njej s 26. 4. 1995 in sklepa zemljiškoknjižnega sodišča Dn. št. 3974/1996 z 31. 3. 2005. Sedanja tožba temelji na nezakoniti in nepravilni sodbi z 19. 9. 2000. Tožnik bi glede na časovno zaporedje dogodkov moral poleg takratnega zemljiškoknjižnega lastnika tožiti tudi sedanja toženca.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča in ima v primerjavi s pritožbo omejen obseg in tudi omejene razloge izpodbijanja. Ker se izpodbija drugostopenjska sodba, je treba v reviziji obrazloženo grajati razloge te sodbe in ne (samo) prvostopenjske sodbe. Zato le prepis pritožbenih trditev, na katere je revident že dobil odgovor pritožbenega sodišča, praviloma ne more privesti do revizijskega uspeha. To velja tudi za obravnavano zadevo. Toženca sta na praktično enake pritožbene trditve že dobila odgovore pritožbenega sodišča, ki so po presoji revizijskega sodišča pravilni. Res nista dobila odgovore na vse trditve, vendar je pritožbeno sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste, ki so odločilnega pomena. Če revizija z uveljavljano procesno kršitvijo glede dejstva o zatrjevani družbeni lastnini na sporni parceli meri na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu, je tako stališče neutemeljeno, ker te trditve nobeno od sodišč ni štelo za pomembno glede na dejstvo, da je o tožnikovem priposestvovanju sporne parcele že pravnomočno odločeno.

7. Tožnik je sporno parcelo priposestvoval že v letu 1991, kar je bilo ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani P 244/95 z 19. 9. 2000. Toženca sta isto parcelo kupila od zemljiškoknjižnega lastnika s pogodbo s 15. 7. 1994 in dodatkom s 26. 4. 1995. Zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice sta vložila šele 8. 5. 1996, ko je bila v zemljiški knjigi že vpisana zaznamba spora na podlagi v marcu 1995 vložene tožbe istega tožnika proti takratnemu zemljiškoknjižnemu lastniku. Po pravnomočnosti omenjene sodbe in izbrisu plombe je bila lastninska pravica obeh tožencev v zemljiški knjigi vpisana na podlagi sklepa Dn. št. 3974/1996 s 25. 3. 2005. Toženca (vsaj) ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga v maju 1996 nista bila v dobri veri. Ta materialnopravni zaključek temelji na več okoliščinah, med drugim tudi na njuni lastni trditvi in izpovedi, da sta za vloženo tožbo iz prejšnje pravde zvedela že v marcu 1995. 8. Navedenih dejstev toženca zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijski fazi postopka ne moreta več izpodbijati in s tem tudi ne materialnopravnega sklepa o svoji nedobrovernosti v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Zato ni ovire niti po tretjem odstavku 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) niti po drugem odstavku 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ; prej je podobno določalo pravno pravilo paragrafa 1500 Občnega državljanskega zakonika) za zahtevani izbris izpodbijane vknjižbe in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnikovo priposestvovanje sporne parcele je v smislu prvega odstavka 243. člena ZZK-1 materialnopravni razlog za neveljavnost izpodbijane vknjižbe.

9. Revizijska trditev, da bi moral tožnik v času vložitve prejšnje tožbe zajeti tudi oba toženca, ker je takrat „očitno“ vedel, da se v zemljiški knjigi nahaja njuna kupna pogodba, zaradi česar naj tudi sedanja sodba ne bi imela „pravne vrednosti“, je povsem zgrešena, saj najprej zanika institut izbrisne tožbe in nato še prezre več kot enoletno razliko med vložitvijo prejšnje tožbe in vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga. Dotika pa se drugega vprašanja, ki ga revizija vsaj posredno načenja, ko vztraja, da bi vsaj v tej pravdi morali upoštevati, da naj bi bila sporna parcela (v nedoločenem obdobju) v družbeni lasti. Gre za vprašanje učinka prejšnje sodbe na sedanjo pravdo. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da je ta ugovor neupošteven, ker je prejšnja sodba pravnomočna in zato vanjo ni mogoče posegati. V obravnavani zadevi se revizijsko sodišče s tako presojo strinja, čeprav toženca v prejšnji pravdi nista bili stranki. Sta pa zanjo po lastni izjavi vedela od vsega začetka, bila sta tudi zaslišana kot priči (in soseda), želje po aktivnejšem sodelovanju pa nista izrazila, čeprav sta že sklenila kupoprodajno pogodbo. Pravilo o subjektivnih mejah pravnomočnosti, izpeljano iz 319. člena ZPP, res omejuje učinkovanje sodbe le med strankama spora, vendar obstaja nekaj izjem, ko sodba učinkuje tudi na širši krog oseb. Najpogostejša je prav pravno nasledstvo. Pri singularnem pravnem nasledstvu zadostuje že, da je do njega prišlo po nastanku litispendence, torej vročitvi tožbe nasprotni stranki.(1) Ker je bila tožba v zadevi P 244/95 vročena takratnemu tožencu 6. 4. 1995, je ta pogoj izpolnjen. O sedanjih tožencih kot singularnih pravnih naslednikih je mogoče govoriti šele kasneje, saj je bil dodatek k pogodbi sklenjen 26. 4. 1995, zemljiškoknjižni predlog za vpis lastništva tožencev pa vložen šele 8. 5. 1996. Le zaradi revizijskega vztrajanja revizijsko sodišče še pojasnjuje, da iz razlogov prvostopenjske sodbe iz prejšnjega sojenja izhaja, da je takratni toženec ugovarjal priposestvovanju tudi zaradi domnevno družbene lastnine v zvezi z (nameravano) razlastitvijo, vendar ni uspel. Isto okoliščino je uveljavljal tudi v predlogu za obnovo postopka, ki pa je bil umaknjen.

10. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožencev skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški. Stroške tožnikovega revizijskega odgovora je ocenilo kot nepotrebne, saj je revizijski odgovor le prepis pritožbenega odgovora. Zato je odločilo, da jih tožnik krije sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Galič v Ude & alt.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, III. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 175.