Jedro

Organ prve stopnje mora upoštevati opozorila, glede česa je treba dopolniti postopek, ki mu jih da drugostopni organ, če odpravi njegovo odločbo, vendar pri novem odločanju organ prve stopnje samostojno ugotavlja, katera dejstva in dokaze šteje za odločilne, da na njihovi podlagi odloči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke. Med upravnim sporom je tožena stranka izdala odločbo, s katero je ugodila tožničini pritožbi in odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 1.12.1993 odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se po določbi 2. odstavka 39. člena zakona o dohodnini (Uradni list Republike Slovenije, št. 14/92 - p.b.) za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov uporabljajo predpisi o računovodstvu, ki veljajo za pravne osebe, če ni s tem zakonom drugače določeno. Skladno s 70. členom zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89 - 61/90 in Uradni list Republike Slovenije, št. 42/90) se prihodek ugotavlja po fakturirani realizaciji. Po določbah 50. člena zakona o računovodstvu se terjatve iz poslovnih razmerij, ki niso bile plačane v 60 dneh po dospelosti, lahko odpišejo. V danem primeru tožena stranka ugotavlja, da je tožnica račun št. 36 izdala dne 23.9.1992 in je dospel v plačilo 8.10.1992, račun št. 40 pa je izdala dne 26.9.1992 in je dospel v plačilo dne 11.10.1992. Ker iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je poravnan le znesek v višini 1.218.225,00 tolarjev, tožena stranka napotuje, da bo skladno z določbo 50. člena zakona o računovodstvu v ponovnem postopku potrebno odpisati terjatve, ki niso bile realizirane v 60 dneh po dospelosti v letu 1992. Nadalje tožena stranka še navaja, da je iz zapisnika o končnem pregledu del po pogodbi z dne 23.7.1993 razvidno, da tako tožnica kot izvajalka del ter investitor ugotavljata, da se stroški, ki so nastali zaradi nekvalitetnih del pokrijejo z neplačanim zneskom po fakturah, tako da si medsebojno ne dolgujeta ničesar več. Ker je bil torej neplačani del terjatev po navedenih računih poravnan s pobotom v letu 1993, pa bo ta znesek treba upoštevati pri ugotovitvi prihodka zavezanke v letu 1993. Ker je med upravnim sporom tožena stranka izdala odločbo, je sodišče tožnico na podlagi 32. člena zakona o upravnih sporih pozvalo, naj sporoči sodišču, ali je z izdano odločbo zadovoljna ali še vztraja pri tožbi oziroma jo razširja tudi na novi akt. Tožnica je z vlogo z dne 28.8.1994 sporočila sodišču, da se z izrekom izdane odločbe strinja, saj je njeni pritožbi ugodeno in mora prvostopni organ o zadevi ponovno odločati. Ne strinja pa se z obrazložitvijo odločbe, v kateri tožena stranka navaja, da je neplačani del terjatev poravnan s pobotom. Tožnica meni, da ta ugotovitev ni pravilna, saj ni prišlo do nobenega pobota. J. je znesek 1.580.000,00 SIT zadržal za plačilo stroškov sanacije bazena in jih je poravnal ZRMK-ju. Tožeča stranka poudarja, da je bil ta znesek namenjen za sanacijo bazena in zanjo ne predstavlja prihodka. Zato naj sodišče ponovno pregleda razpoložljivo dokumentacijo in spremeni ugotovitev tožene stranke, saj ni prišlo do pobota med njo in J., za katerega je izvajala gradbena dela.

Sodišče je navedeno vlogo tožeče stranke obravnavalo kot razširitev vložene tožbe. Tožena stranka pa na tožbo ni odgovorila, niti ni poslala zahtevanih spisov.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka ugodila pritožbi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega predpisa ter je zadevo vrnila prvostopnemu organu v novo odločanje. To pomeni, da odmera predmetnega davka še ni opravljena in da bo pristojni organ okoliščine, pomembne za odločitev in odmero davka v novem postopku na novo ugotavljal in nato na tej podlagi odmeril davek od dohodka od dejavnosti. Opozorila tožene stranke v izpodbijani odločbi, glede česa je treba dopolniti postopek, je prvostopni organ dolžan upoštevati (2. odstavek 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), vendar bo pri novem odločanju organ prve stopnje samostojno ugotavljal katera dejstva in dokaze bo štel za odločilne, da bo na njihovi podlagi odločil o obravnavani zadevi. Tožnici pa bo moral dati možnost, da se v novem postopku izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, na katero bo opiral svojo odločitev (1. odstavek 8. člena ZUP) in med njimi tudi o okoliščini obstoja ali neobstoja pobota, če bo to okoliščino štel za odločilno. Zoper novo odločbo ima tožnica pravico pritožbe.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je tako kot določbe ZUP uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).