Jedro

Ves čas zapuščinskega postopka mora sodišče gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju D 315/2021 z dne 20. 12. 2021 sklenilo, da obsega zapuščina po pokojni kmetijski traktor Zetor, denarna sredstva pri N. d.d. na hranilni vlogi in transakcijskem računu in neizplačane pokojninske prejemke za mesec november 2021 pri ZPIZ-u. Ugotovilo je, da pridejo v poštev za dedovanje na podlagi zakona kot dediči I. dednega reda zunajzakonski partner A. A., zapustničin sin B. B. in zapustničina hči C. C. vsak do 1/3-tine zapuščine. A. A. se je odpovedal dediščini, zato je za dediča I. dednega reda razglasilo B. B. in C. C. Nato sta dediča sklenila dedni dogovor, po katerem kmetijski traktor podeduje dedič B. B., denarna sredstva pa podeduje dedinja C. C. Sodišče je takšno odločitev obrazložilo s tem, da je izvedlo dedovanje na podlagi Zakona o dedovanju in je pri tem upoštevalo podane dedne izjave dedičev oziroma dedni dogovor, kar izhaja iz izreka sklepa.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje dedinja C. C. po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1. Glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dedinja navaja, da je bil obseg zapuščine nepopolno in hudo pomanjkljivo ugotovljen. Zapustnica je bila vse od maja 2021 nepokretna in nezmožna samostojno razpolagati z denarnimi sredstvi, zato bi moralo biti na njenem računu najmanj 5.466,00 EUR in to sodi v zapuščino. Sodišče tudi ni zapisalo v zapisnik o zapuščinski obravnavi, da je A. A. priznal, da je dvignil 450,00 EUR iz transakcijskega računa pokojne. Tako dejansko stanje obsega zapuščino v delu, ki se nanaša na denarna sredstva zapustnice ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Nato navaja, da bi moralo tudi osebno vozilo soditi v obseg zapuščine. Pokojna je namreč prejemala višje prihodke kakor izvenzakonski partner in je prispevala k nakupu osebnega vozila Peugeot, ki pa je registriran na ime zapustničinega izvenzakonskega partnerja, čeprav je bilo to vozilo kupljeno s skupnimi sredstvi partnerjev, v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti. V obseg skupnega premoženja zapustnice pa sodijo tudi skupna vlaganja v nepremičnino izvenzakonskega partnerja A. A. Le-ta je solastnik stanovanjske hiše na naslovu D., kjer je zapustnica živela in je vlagala v nepremičnine najmanj 17 let. V tem času sta na stanovanjski hiši izvedla novo fasado, streho, na novo so se izvedle vse inštalacije za centralno ogrevanje, vključno z novo pečjo za centralno ogrevanje. Vrednost navedenih vlaganj je najmanj 10.000,00 EUR in to predstavlja skupno vlaganje v posebno premoženje izvenzakonskega partnerja. Vlaganja tako sodijo v njuno skupno premoženje, delež tega, kolikor pripada zapustnici pa sodi v zapuščino. Dedinja še navaja, da je imela zapustnica dolg za nakup Dormeo izdelkov v višini okoli 2.000,00 EUR, kar pa jeA. A. na zapuščinski obravnavi zamolčal in sicer tako višino dolga, kot tudi nakupljene premičnine znamke Dormeo. Iz teh navedb izhaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Dedinja pri tem opozarja na določilo 165. člena Zakona o dedovanju, ki sodišču nalaga, da mora sodišče ves čas postopka paziti na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo in da sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga dajo pisno ali ustno. Takšne možnosti pa sodišče dedinji ni dalo. Zapuščinski postopek je tekel ad hoc in izjemno hitro, končan je bil v petih minutah in sodišče strankam vprašanj glede obsega zapuščine in tega, ali se z navedenim obsegom zapuščine strinjajo, če imajo kaj za dodati, sploh ni ukvarjalo. Dedičem tega vprašanja ni postavilo, s čemer je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in s tem tudi Zakona o dedovanju. Sodišče je napačno vodilo zapuščinski postopek, dedinja ni imela možnosti niti razmisliti, niti podati pripomb in navedb glede obsega zapuščine. Dedinja še opozarja na določbo 205. člena Zakona o dedovanju, kjer je določeno, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino, ali se ji odpovedujejo, kar je vsebovalo tudi vabilo dedinji na zapuščinsko obravnavo. Nato še navaja, da dedinja v vabilu na zapuščinsko obravnavo ni bila opozorjena, da mora obseg zapuščine javiti do konca zapuščinskega naroka. Zato je mnenja, da lahko tudi po končanem naroku, še poda izjavo o obsegu zapustničinega premoženja. Dedinja še navaja, da je od sodišča zahtevala kopijo zapisnika zapuščinske obravnave z dne 20. 12. 2021, ko še ni bil izdelan in odpravljen pisni sklep o dedovanju in je dedinja takoj, še pred izdajo sklepa podala pripombe glede ugotovljenega obsega zapuščine po pokojni. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena dediču B. B. in dediču A. A. 4. A. A. je po pooblaščenki, odvetnici M. M. podal odgovor na pritožbo. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da sta dediča sklenila dedni dogovor, ki ima učinek sodne poravnave in bi zato takšen dedni dogovor lahko izpodbijala dedinja le s tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Navaja še, da je plačeval domsko oskrbo iz hranilne vloge pokojnice, denar pa je dvignil enkrat v znesku 430,00 EUR drugič pa v znesku 450,00 EUR. Ta denar je izročil dediču B. B., ki je s tem denarjem plačal domsko oskrbo. Nato še navaja, da je pritožnica vedela za osebno vozilo, vendar v zapuščinskem postopku ni postavila nobenega zahtevka iz naslova osebnega avtomobila. Glede Dormeo izdelkov navaja, da bo ves dolg odplačal A. A., ker je prevzel obveznost plačila po dogovoru med dediči po pokojni N. N. Navajal je še, da je novo fasado, streho, inštalacijo za centralno kurjavo, s priključkom na štedilnik v celoti financiral A. A., ki je tudi lastnik 5,5 ha velikega posestva. Iz prodanih kmetijskih strojev in živine pa je nato financiral vlaganja v stanovanjsko hišo. Res je imela pokojna pokojnino, vendar je to pokojnino tudi porabila zase in sicer za kritje njenih potreb ter za razna potovanja in izlete. Iz teh navedb izhaja, da N. N. ni prav nič vlagala svojih sredstev v stanovanjsko hišo A. A., v stanovanjsko hišo je vlagal svoja sredstva A. A. Zato A. A. predlaga, da se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo sedaj izpodbijani sklep po tistem, ko je izvedlo narok za zapuščinsko obravnavo dne 20. 12. 2021. Zaradi izvedbe naroka je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pridobilo podatke o tem, da sodijo v zapuščino kmetijski traktor Zetor, reg. št. CE ..., denarna sredstva pri N. d.d., denarna sredstva na transakcijskem računu in neizplačani pokojninski prejemki za mesec november 2021 pri ZPIZ. Glede obsega tega premoženja, katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo po uradni dolžnosti pa pritožnica navaja, da kot dedinja ni imela možnosti podati nobene izjave na zapuščinski obravnavi glede obsega zapuščine. Iz samega zapisnika (l. št. 23 spisa) izhaja, da glede obsega zapuščine dediči niso podali nobene ustne ali pisne izjave. Po prvem odstavku 207. člena ZD v zapuščinskem postopku obravnava sodišče vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa pravico do dediščine, velikost dednega deleža in pravico do volila. O teh pravicah odloči sodišče praviloma, ko prejme od prizadetih oseb potrebne izjave. Pritožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tej določbi in določbi 205. člena ZD ni sledilo in od nje, kot dedinje ni sprejelo nobene potrebne izjave. Zato ji je bila kršena pravica do izjave glede vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino, to je glede obsega zapuščine po pokojni. S takšnim načinom vodenja zapuščinske obravnave je sodišče prve stopnje, kot na to opozarja pritožba kršilo dedinji pravico do izjave in sodišče v tem zapuščinskem postopku ni obravnavalo vseh vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino in na obseg zapuščine. Izhajalo je samo iz podatkov, katere je pridobilo po uradni dolžnosti, ni pa dedičem dalo možnosti, da podajo izjavo dedičev glede obsega zapuščine, zato je s tem storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

7. Dedinja pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v celoti spoštovalo določbo 165. člena ZD. Po tej določbi mora zapuščinsko sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. Sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Kot že obrazloženo zgoraj, iz razpravnega zapisnika ne izhaja, da je sodišče prve stopnje dalo dedinji pravico do izjave in iz zapisnika tudi ne izhaja ali je bila dedinji dana možnost, da poda predlog glede ugotavljanja celotnega obsega zapuščine. Na dediču je torej, da poda dedno izjavo v smislu 165. in 207. člena ZD. Z načelom dispozitivnosti se običajno povezuje razpravno načelo, z načelom oficialnosti pa preiskovalno načelo. Obe načeli se nanašata na vprašanje, kdo zbira procesno gradivo, torej tisto, kar sodi v podlago sodne odločbe in na čemer temelji odločitev. Ker se zapuščinski postopek vodi po uradni dolžnosti, v njem prevladuje načelo oficialnosti in preiskovalno načelo, torej sodnik praviloma odloča o tem, katera dejstva so pomembna in jih po potrebi tudi po uradni dolžnosti razišče, ne glede na predlog in voljo strank. V takem zapuščinskem postopku je sodišče odgovorno za popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Preiskovalno načelo sicer ne pomeni, da sodišče oblikuje postopek samovoljno, ne da bi se oziralo na udeležence. Zapuščinski sodnik je dolžan upoštevati predloge prizadetih oseb in jih obravnavati (drugi odstavek 165. člena ZD). Zapuščinsko sodišče je dolžno udeležencem postopka omogočiti, da se izrečejo o vseh pomembnih okoliščinah dedovanja. Prizadete osebe morajo imeti možnost, da ob uveljavljanju svojih pravic ponudijo tudi ustrezno podlago (procesno gradivo) za uveljavljanje teh pravic1. Ker iz zapisnika o zapuščinski obravnavi tako izhajajo utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje dedinji ni dalo možnost, da se izjavi o svojih pravicah, v skladu z določbo drugega ostavka 165. člena ZPP in v skladu s 205. in 207. členom ZD, so tako utemeljene pritožbene navedbe te dedinje, da sodišče prve stopnje ni v celoti in pravilno ugotovilo dejanskega stanja obsega zapuščine po pokojni. To je posledica tega, da dedinji ni dalo možnosti izjave pred sodiščem o vseh vprašanjih, glede zapuščine. Po določbi 2. člena ZD se dedujejo stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom.

8. Pritožbene navedbe dedinje so tako omajale pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede obsega zapuščine po pokojni N. N., saj glede na pritožbene navedbe te stranke izhaja, da bi lahko sodilo v obseg zapuščine še drugo premoženje in druge pravice, na katere v pritožbi opozarja dedinja. To velja glede denarnih sredstev, glede deleža na osebnem vozilu, kakor tudi glede vlaganj v posebno premoženje izvenzakonskega partnerja zapustnice A. A. Sodišče druge stopnje je glede na utemeljenost pritožbe, ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje slediti navodilom sodišča druge stopnje ter ob uporabi določbe člena 165, 205 in 207 ZD, pridobiti ustrezne izjave dedičev, ter v celoti in pravilno ugotoviti ves obseg zapuščine po pokojni, nato pa bo upoštevalo že podano dedno izjavo A. A. in dedni dogovor dedičev in ga bo ustrezno dopolnilo po volji dedičev. Po določbi tretjega odstavka 214. člena ZD, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju.

10. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.

1 Primerjaj tudi sklep VS RS II Ips 76/2021 z dne 20. 10. 2021.