Jedro

Nedopustnost izpodbijanja prvostopenjske odločitve iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo v plačilo 135,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2005 dalje. Odločilo je še, da je dolžan plačati 95,14 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

(2) Proti sodbi se je pravočasno pritožil toženec, ki formalnih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP) ne podaja, niti ne ponudi formalnega predloga. Navaja, da je bolan, da pa se prekršek ni dogodil tako. Avto je hotel samo premakniti, ni vedel, pod kateri avto je otrok skočil po žogo, želel se je le umakniti in pri tem je zadel avto, škoda pa je minimalna, iz muhe se dela slona. Končno še navaja, da nima denarja, prestaja zaporno kazen in opravlja koristna dela. Prosi, če se ga stroškov oprosti. Potrudil se bo najti priče. (3) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V 1. odst. 458. čl. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3; ZPP) določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti (vrednost spora pod 834,58 EUR) izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeni očitki, usmerjeni v ugotovljeno dejansko stanje, so torej neupoštevni.

(6) Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je, da je toženec povzročil prometno nesrečo, v kateri je zavarovanka tožene stranke na svojem vozilu utrpela za 135 EUR škode, ki jo je tožena stranka izplačala iz obveznega zavarovanja za vozilo, s katerim je bila škoda povzročena. Toženec je zapustil kraj dogodka pred prihodom policije oziroma na vozilu oškodovanke ni pustil svojih podatkov.

(7) Ker se torej sodba sodišča prve stopnje ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so prav vsi pritožbeni očitki usmerjeni v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, jih ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo navedb o toženčevem pomanjkanju sredstev in njegovem zdravstvenem stanju, saj na pravilnost in zakonitost sodbe navedeno ne vpliva.

(8) Ker je toženec ni izpodbil domneve, da se je z ugotovljenim ravnanjem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, zaradi česar je izgubil svoje pravice iz zavarovanja (3. čl. Splošni pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97), je tožeča stranka upravičena do povračila zneska, izplačanega oškodovanki, skupaj z obrestmi in stroški (7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 70/94; v nadaljevanju ZOZP).

(9) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), in ugotovilo, da je tudi po tej plati brez napak, zato je pritožbo toženca zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. čl. ZPP).

(10) Ker je bil odgovor na pritožbo toženca nepotreben, tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji pri tem nastali (155. čl. ZPP).