Jedro

S priznanjem pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo v posledici ugotovitve nesposobnosti za delo na dotedanjem ustreznem delu, tožnik ni bil več razporejen na ustrezno delo v smislu invalidskih predpisov. Delodajalec je bil novo odločbo dolžan izvršiti po dokončnosti, vendar je tožnik vse do prejema sklepa o čakanju še vedno opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. Zato mu je glede na določbo 190. člena ZPIZ/92 potrebno priznati pravico do nadomestila dokler je opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 4.9.2000 in 16.11.2000 v delu, s katerim se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače od 30.11.1999 dalje, toženi stranki pa se naloži, da mu je dolžna plačevati mesečno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.12.1999 dalje v višini 57.665,91 SIT, povečano z usklajevanjem pokojnin do vključno 31.10.2003, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 11.2.1998 uvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni. Priznana mu je bila pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno lažje delo od 28.1.1998. Tožena stranka je dne 18.6.1998 izdala dopolnilno mnenje o ustrezni zaposlitvi, po katerem je tožnik s polnim delovnim časom zmožen za drugo ustrezno delo "proizvodnja, sestava in montaža kovinskih plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter delo dodelovalec izparilcev". Ker takratni tožnikov delodajalec T. d.d. s tem delovnim mestom ni razpolagal, ga je s sklepom z dne 10.3.1999 razporedil na ustrezno delo v družbo A. d.o.o., kjer je tožnik začel delati s 3.5.1999. Novi delodajalec je nato dne 26.6.2000 vložil pri toženi stranki potrdilo za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Nadomestilo je bilo tožniku priznano z odločbo tožene stranke (Območne enote M.) z dne 4.9.2000 in odmerjeno za čas od 1.5.1999 do 30.11.1999, nato pa v isti odločbi ustavljeno s 30.11.1999. Tožnikova pritožba zoper ustavitev izplačevanja nadomestila je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 16.11.2000. Po predlogu tožnikovega zdravnika z dne 30.9.1999 za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja je namreč tožena stranka (Območna enota M.) dne 15.11.1999 izdala odločbo, s katero je tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije priznala pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki bi ga opravljal samo sede, brez "kritičnega ropota", brez prisilne drže hrbtenice in brez potrebe po globinskem vidu, tožnik pa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku te spremembe, to je od 1.12.1999 dalje, za prejšnje ustrezno delo ni več zmožen. Tožnikova pritožba je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 12.6.2000. Tožnikov delodajalec z drugim ustreznim delom ni razpolagal in ga ni razporedil na ustrezno delovno mesto, temveč je s sklepom o čakanju na delo z dne 30.8.2000 ugotovil, da ni dela za delovno mesto "proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov" in tožniku določil nadomestilo za čakanje na delo doma v višini 70 % osnovne plače tekočega meseca. Pri odločanju se je sodišče v skladu s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.) oprlo na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.), predvsem na 133., 134. in 139. člen. Ker tožnik kljub zagotovljeni pravici do zaposlitve na drugem ustreznem delu na tem delu ni delal in za takšno delo tudi ni sklenil ustrezne pogodbe o zaposlitvi, mu ni bilo mogoče odmeriti nadomestila zaradi manjše plače na takšnem delu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje ter opozorilo tudi na določbo 190. člena ZPIZ/92, po kateri se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačujeta od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma drugo ustrezno delo. Glede na to določbo ni pritrdilo tožnikovim razlogom, da pravice do nadomestila, ki jo je enkrat prejel, ni mogel več izgubiti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. S 3.5.1999 je bil razporejen na drugo ustrezno delo pri delodajalcu A. d.o.o. na podlagi sklepa prejšnjega delodajalca T. d.d.. Z razporeditvijo na ustrezno delo je pridobil pravico do nadomestila zaradi manjše plače, kar pomeni, da je to pravico pridobil vse do tedaj, dokler ni bil dejansko razporejen na drugo delo kot invalid III. kategorije ob spremenjeni delovni zmožnosti. Pravica do nadomestila je pravica po ZPIZ/92 in ne pravica delodajalca, kar pomeni, da delodajalec, ki delavca med delovnim razmerjem ne razporedi na novo ustrezno delo, s tem ne more poseči v pravico delavca - invalida, ki mu je nadomestilo plače na drugem ustreznem delu že priznano. Šele po ponovni prerazporeditvi na drugo delo, ki bi bilo ustrezno delavčevi novi delovni zmožnosti, bi to predstavljalo novo osnovo za odmero nadomestila. Tožena stranka ne more ukiniti do tedaj priznane pravice do nadomestila, dokler delavec ponovno in dejansko ni razporejen na drugo delovno mesto kot invalid III. kategorije. Do nove razporeditve pridobljena pravica je trajna pravica in je ni mogoče ukiniti. Pravica do ponovne odmere že priznanega nadomestila se realizira šele z dejansko razporeditvijo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki na revizijo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija se uvodoma sklicuje na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki pa ga v nadaljevanju ne opredeli (formalno ali vsebinsko). Zato revizijsko sodišče v tej smeri ni preizkusilo izpodbijane sodbe.

Sodišči druge in prve stopnje sta pri odločanju glede na določbo 446. člena ZPIZ, ki je uporabo določb o pravicah na podlagi invalidnosti odložil do 1.1.2003, pravilno izhajali iz določbe prejšnjega zakona (ZPIZ/92). Iz določbe zadnje alineje 94. člena in zadnje alineje 122. člena tega zakona izhaja, da ima zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo pravico do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Po 1. odstavku 133. člena ZPIZ/92 pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pridobi delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Po 1. odstavku 134. člena ZPIZ/92 se nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odmeri v višini razlike med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Čas izplačevanja nadomestila izhaja iz določbe 190. člena, po kateri se nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma drugo ustrezno delo. Nadomestilo se izplačuje za dneve dela ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. Pogoj za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače je torej opravljanje preostalim delovnih zmožnostim ustreznega dela, nadomestilo pa se izplačuje od začetka takšnega dela in je omejeno na obdobje opravljanja dela zavarovanca (invalida III. kategorije invalidnosti) na drugem ustreznem delu. S takšno opredelitvijo je ZPIZ/92 določil obdobje izplačevanja nadomestila. Po 2. odstavku 268. člena ZPIZ/92 se odločba, s katero je priznana pravica do poklicne rehabilitacije ali pravica do prerazporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku.

Tožniku je bila z odločbo tožene stranke priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo ("proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov"), na katerem je delo tudi opravljal, kasneje pa mu je tožena stranka zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v okviru iste kategorije invalidnosti (po izvedenskem mnenju z dne 3.11.1999) določila drugo ustrezno delo, na katerega ni bil razporejen, ker mu ga delodajalec ni mogel zagotoviti te zaposlitve. S priznanjem pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo v posledici ugotovitve nesposobnosti za delo na dotedanjem ustreznem delu, tožnik ni bil več razporejen na ustrezno delo v smislu invalidskih predpisov (37. člen ZPIZ/92). Delodajalec je bil novo odločbo dolžan izvršiti po dokončnosti (dne 12.6.2000), vendar je tožnik vse do prejema sklepa o čakanju še vedno opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. Zato mu je glede na določbo 190. člena ZPIZ/92 potrebno priznati pravico do nadomestila dokler je opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu.

Neutemeljene pa so revizijske navedbe o tem, da je pravica do nadomestila trajna pravica, ki je ni mogoče ukiniti, oziroma da velja vse do takrat, dokler delodajalec delavca - invalida III. kategorije invalidnosti ne razporedi na drugo ustrezno delo. Iz navedenih določb zakona to ne izhaja.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, zaradi tega pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede trajanja pravice do nadomestila. To je odvisno od vročitve odločbe delodajalca z dne 30.8.2000 o čakanju, saj je po dosedanjih ugotovitvah vse do takrat tožnik še opravljal delo (prejšnjo ustrezno delo) pri svojem delodajalcu in mu vse do takrat pripada nadomestilo. Navedeno je v skladu z 2. odstavkom 380. člena ZPP narekovalo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo ugotoviti, do kdaj dejansko je tožnik delal na prej ustreznem delovnem mestu in mu do tega dne priznati nadomestilo zaradi manjše plače. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).