Jedro

Odločilno je, da je občinska pot do prestavitve potekala po tožnikovih nepremičninah, ne da bi bil formalno izveden postopek razlastitve in ne, da bi tožnik ali njegovi pravni predniki za to dobili kakršnokoli odškodnino.

Sodišču res ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP), poleg tega pa je v konkretnem primeru zavrnilo izvedbo dokazov za dokazovanje dejstva, ki ga je štelo za nedokazanega (da je tožnik pristal, da sam financira prestavitev ceste), kar predstavlja prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, posledično pa bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ob ponovnem odločanju o stroških pa naj bo sodišče prve stopnje pozorno še na 4. točko opombe št. 3 Tarife, ki določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek (ne pa tudi za narok) pred tem sodiščem všteje v nagrado v ponovljenem postopku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 23.581,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 17.524,43 EUR od izdaje sodbe do plačila, in od zneska 6.056,81 EUR od 18.10.2006 do plačila (I. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo še, da v istem roku tožniku povrne 4.296,08 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15 dnevnega paricijskega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Toženka trdi, da sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, obremenjena pa je tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, poleg tega pa niso bili izvedeni vsi predlagani dokaz. Toženka že ves čas navaja, da je tožnik pot prestavil iz lastnih gospodarskih interesov. Ni res, da bi bila, če tožnik ne bi sam prestavil poti, k temu nujno zavezana toženka, saj imata obe stranki na voljo druge pravne instrumente. Toženka se nadalje ne strinja s tem, da je sodišče našlo podlago v določbi 197. člena OZ, ker v tem postopku ni mogoče ugotavljati, ali je bil tožnik dejansko razlaščen, saj gre za popolnoma drugačno pravno situacijo. Tožnik svoj zahtevek gradi na 8. točki soglasja in je pravdo začel, ker ni bil sklenjen sporazum o povrnitvi stroškov investicije. Privolitev tožnika v prikrajšanja je vprašanje civilnopravnega razmerja, kot investitor prestavitve ceste je nasproti pravni prednici toženke zavestno stopil v upravno razmerje. Na podlagi člena 23/1 Odloka je želel prestaviti javno pot in lahko zahteva povrnitev stroškov le za boljše elemente nadomeščenega dela občinske ceste. Iz dopisov MONM in takratne KS ... izhaja, da ne bosta krili stroškov prestavitve poti. V soglasju je izrecno navedeno, da bo tožnik sam kril stroške postopka, soglasja pa ni izpodbijal. Pogoj, da tožnik nosi stroške sam, ni pogodbeno določilo, ampak pogoj iz upravnega akta. Po mnenju toženke se 8. točka soglasja, ki po mnenju sodišča izključuje tezo o tožnikovi odpovedi povračila stroškov, uporabi v primerih iz člena 23/1 Odloka, taki stroški pa niso nastali. Tožnik je vedel, da ni dolžan trpeti posegov v svojo nepremičnino. Izdano soglasje je moč šteti kot dovoljenje za dela na občinski cesti (člen 34/1 Odloka). Tožnik ni nastopal v položaju šibkejše stranke in tega tudi ni trdil. Pravno neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pravna prednica toženke vedela oziroma bi morala vedeti, da je prestavitev nezakonite ceste njena dolžnost in da tožniku zgolj začasno nalaga financiranje. Če bi tožnik uveljavljal odškodninsko ali stvarnopravno varstvo, ne bi prišlo do njegovega prikrajšanja. Tožnik je vedel, da ni dolžan investirati v javno dobro in je v prikrajšanje privolil. Podrejeno pritožnica nasprotuje tudi višini dosojenega zneska. Nasprotovala je izvedenskemu mnenju in zahtevala postavitev novega. Izvedenec se ni opredelil niti do tega, ali je pot narejena v skladu s soglasjem in tudi vrednotenje izvedenih del je zelo pavšalno. Ni upošteval, da je MONM naročila in plačala geodetsko odmero in plačala asfaltiranje. Glede na to, da je bilo bistvo ponovljenega postopka ugotoviti, ali je tožnik privolil v prikrajšanje, bi sodišče moralo zaslišati P. Z. in P. S., ki sta bila prisotna na sestanku pred izdajo soglasja na kraju samem. Toženka se ne strinja tudi z odmero stroškov ponovljenega postopka, ker v celotnem znesku ponovno ne pripadajo stranki.

4. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ker bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o stroških pritožbenega in revizijskega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Tožnik od toženke zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imel v letu 2006 s prestavitvijo javne poti, ki je potekala po njegovi nepremičnini, nazaj na opuščeno katastrsko določeno traso. Trdi, da se je o prestavitvi poti dogovoril z Mestno občino Novo mesto (MONM), ki se je kasneje začela izmikati plačilu stroškov in se sklicevala na v letu 2008 sklenjen Sporazum o delitvi premoženja na dan 31.12.2006 med MONM, Občino Straža in Občino Šmarješke Toplice. Toženka trdi, da je tožnik prestavil pot iz lastnih ekonomskih interesov, da sama z izvedenimi deli ni pridobila nobene koristi in zlasti, da je MONM izdala soglasje za prestavitev poti pod pogojem, da stroške krije tožnik sam.

8. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča že tretjič.

9. S sodbo I Cp 2986/2011 z dne 18. 4. 2012 pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi) v razmerju do nje(1). Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 188/2013 z dne 16. 7. 2015 tožnikovi reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in temu sodišču vrnilo zadevo v novo sojenje.

10. Vrhovno sodišče je poudarilo položaj tožnika, ki je bil do prestavitve ceste s tem, da je po njegovi nepremičnini potekala občinska pot, dejansko razlaščen, ne da bi bil postopek razlastitve formalno izveden in ne da bi tožnik ali njegovi pravni predniki za to dobili kakršno koli odškodnino (prim. 9. točko obrazložitve sklepa II Ips 188/2015). Dejansko razlaščen lastnik ima do formalne razlastitve pravico do odškodnine zaradi zmanjšanja svojega premoženja (izgube oziroma izničenja vsebine lastninske pravice na teh nepremičninah), pri čemer tudi stvarnopravno varstvo (prestavitev ceste) ni izključeno(2). Vrhovno sodišče se je še opredelilo, da pravilno pravno podlago v obravnavanem primeru predstavlja določba 197. člena OZ in da se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik privolil v svoje prikrajšanje.

11. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 2226/2015 z dne 2. 9. 2015 pritožbi toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem je moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na sporno vprašanje tožnikove privolitve v prikrajšanje.

12. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik v prikrajšanje ni privolil in da je njegov zahtevek utemeljen na podlagi 197. člena OZ. Svojo odločitev je skrbno in povsem jasno obrazložilo, zato je treba najprej zavrniti pritožbeni očitek bistvene kršitve določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Da pravilno pravno podlago v obravnavanem primeru predstavlja določba 197. člena OZ, je jasno povedalo že Vrhovno sodišče, zato pritožbeno sodišče na pritožbene trditve, da gre za „popolnoma drugačno situacijo“ ne bo ponovno odgovarjalo, saj se je o tem (s sklicevanjem na razloge Vrhovnega sodišča) izreklo že v sklepu I Cp 2226/2015 z dne 2. 9. 2015. 14. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se toženka v okoliščinah obravnavanega primera ne more uspešno sklicevati na prvi odstavek 23. člena(3) Odloka o občinskih cestah (Uradni list, št. 65/1999; v nadaljevanju Odlok). Odločilno je namreč, da je občinska pot do prestavitve potekala po tožnikovih nepremičninah, ne da bi bil formalno izveden postopek razlastitve in ne, da bi tožnik ali njegovi pravni predniki za to dobili kakršnokoli odškodnino. Takega (nezakonitega) položaja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča prvi odstavek 23. člena Odloka ne ureja in se zato toženka ne more sklicevati niti na drugi odstavek(4) istega določila niti uspešno trditi, da se 8. točka Soglasja uporabi v primerih iz prvega odstavka 23. člena Odloka. Pritožbena trditev, da je Soglasje moč šteti za dovoljenje za dela na občinski cesti v smislu prvega odstavka 34. člena Odloka pa je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da je bilo bistvo ponovljenega postopka ugotoviti, ali je tožnik privolil v prikrajšanje in da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi P. Z. in P. S., ki sta bila prisotna ob dogovorih, ki so potekali pred izdajo spornega Soglasja. Toženka je njuno zaslišanje predlagala pravočasno (list. št. 20) in tudi navedla, da sta bila vodilna pri KS Šmarjeta in bosta največ vedela povedati o celotni zadevi, o dogovarjanju na terenu in o vsebini zapisnikov z dne 17. 1. 2005 in 2. 3. 2005. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza z zaslišanjem omenjenih prič zavrnilo, ker „je dejansko stanje v zadevi v zadostni meri ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov“. Sodišču res ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP), poleg tega pa je v konkretnem primeru zavrnilo izvedbo dokazov za dokazovanje dejstva, ki ga je štelo za nedokazanega (da je tožnik pristal, da sam financira prestavitev ceste), kar predstavlja prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, posledično pa bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Zaradi navedenega je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), ker kršitve postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje zasliši predlagani priči, nato pa vse izvedene dokaze oceni v skladu z 8. členom ZPP in ponovno odloči v zadevi.

17. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik utemeljeno opozarja, da bi (bo) sodišče prve stopnje moralo odločiti o vseh stroških postopka, tudi pritožbenih in revizijskih. Ob ponovnem odločanju o stroških pa naj bo sodišče prve stopnje pozorno še na 4. točko opombe št. 3 Tarife, ki določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek (ne pa tudi za narok) pred tem sodiščem všteje v nagrado v ponovljenem postopku, na kar smiselno pravilno opozarja toženka.

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prvotno sta bili toženi MO Novo mesto in Občina Šmarješke Toplice. Zahtevek zoper prvo je že pravnomočno zavrnjen.

Op. št. (2): Prim. 12. točka obrazložitve sklepa II Ips 188/2105 in v njej navedena judikata.

Op. št. (3): Ki določa: „Če je treba obstoječo občinsko cesto prestaviti zaradi graditve drugega objekta ali naprave, mora biti prestavljeni del ceste zgrajen z elementi, ki ustrezajo namenu ceste in drugim zahtevam predpisov o cestah. Stroške prestavitve občinske ceste krije investitor objekta ali naprave.“ Op. št. (4): Ki določa: „Investitor lahko zahteva povrnitev stroškov prestavitve občinske ceste v obsegu, ki so nastali zaradi zahteve pristojnega občinskega upravnega organa za ceste, za boljše elemente nadomeščenega dela občinske ceste od elementov, določenih po prejšnjem odstavku.“