Up-128/02 - 6

9. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Up 7/98 z dne 8. 11. 2000 v zvezi z njegovim sklepom št. U 43/98 z dne 16. 9. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je na prvi stopnji s sklepom št. U 43/98 zavrglo tožbo pritožnice (tedaj tožnice) zoper odločbo Vlade, s katero je bila družbi C., d.d., V., dodeljena koncesija za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM na podlagi petega odstavka 67. člena Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97 in nasl. - v nadaljevanju ZTel). Ugotovilo je, da pritožnica v tožbi ni izkazala, da bi izpodbijani akt posegel v njeno pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist (prvi odstavek 18. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. ? v nadaljevanju ZUS), in jo je zato na podlagi 4. točke 34. člena ZUS zavrglo. Vrhovno sodišče je na drugi stopnji z izpodbijanim sklepom št. II Up 7/98 zavrnilo pritožbo pritožnice kot neutemeljeno.

2.Pritožnica izpodbija navedena sklepa in zatrjuje, da so ji bile z njima kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 ? v nadaljevanju EKČP) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Obširno razlaga okoliščine in kršitve Vlade v postopkih izdajanja ustreznih dovoljenj za opravljanje storitev mobilne telefonije GSM. Sodišču očita, da ji je, zato ker ji ni priznalo pravnega interesa za vložitev tožbe zoper odločbo Vlade, odvzelo pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) oziroma pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Meni tudi, da je Vrhovno sodišče podleglo pritiskom, zato sta mu bili kršeni pravica do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP).

B.

3.Ustavno sodišče je že v postopku preizkusa ustavne pritožbe iste pritožnice zoper odločbo Vlade št. 340-19/97-4 z dne 2. 4. 1998 (na katerega se nanašata izpodbijana sklepa Vrhovnega sodišča) s sklepom št. Up-152/98 z dne 24. 6. 1999 odločilo, da ustavna pritožnica ni bila upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper navedeno odločbo, saj ni bila stranka v postopku, niti se učinek odločbe nanjo ne razteza. Obravnavana ustavna pritožba pa je vložena zoper odločbe sodišča, izdane na podlagi pritožničine tožbe zoper navedeno odločbo Vlade.

4.Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava.

5.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče le presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču ? v nadaljevanju ZUstS). Pri tem se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

6.Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le tiste navedbe, ki se nanašajo na akte, ki so predmet ustavne pritožbe. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče na prvi stopnji sprejelo procesno odločitev, saj je ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ne posega v tožnikovo pravico oziroma v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Sodišče se zato ni spuščalo v ugotavljanje utemeljenosti tožbenih navedb. Enako je ravnalo sodišče na pritožbeni stopnji. Ugotavljalo je, ali je procesna odločitev sodišča pravilna in zakonita.

7.Glede na navedeno Ustavno sodišče ni ocenjevalo navedb ustavne pritožnice, ki se nanašajo na kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku izdaje izpodbijane odločbe Vlade. Omejilo se je na oceno, ali so bile v postopku pred Vrhovnim sodiščem storjene očitane kršitve.

8.Pritožnica ne utemeljuje, v čem in zakaj naj bi bile ugotovitve sodišča, da ne izpolnjuje pravnega interesa, napačne. V ustavni pritožbi navaja, da je sodišču obširno obrazložila nezakonitost postopkov podelitve koncesije, vendar naj bi sodišče ne storilo ničesar, da bi njene navedbe preizkusilo. Enako naj bi sodišče ravnalo s pritožbenimi navedbami. Namesto tega naj bi raje poseglo po procesni predpostavki in ji ni priznalo pravnega interesa za vložitev tožbe. Takšno ravnanje sodišča naj bi po mnenju pritožnice predstavljalo očitane kršitve.

9.Očitki pritožnice so neutemeljeni. Sodno varstvo v upravnem sporu je po 4. členu ZUS dopustno, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ki ga s tožbo izpodbija. Upravni akt, ki ga izpodbija, mora posegati v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (4. točka prvega odstavka 34. člena ZUS).

10.Izpolnjevanje navedenih pogojev oziroma obstoj pravnega interesa za vložitev tožbe mora izkazati tožnik. Navedeni pogoji predstavljajo procesno predpostavko dopustnosti tožbe (sodnega varstva). Ugotovitev sodišča, da pritožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe, sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave ter 6. in 13. člen EKČP). Lahko bi šlo za kršitev 22. člena Ustave, če bi bila odločitev sodišča očitno napačna ali brez razumne obrazložitve, torej arbitrarna. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Sodišče je svojo ugotovitev, da pritožnica ne izpolnjuje pravnega interesa za vložitev tožbe, obširno in razumno utemeljilo, tako na prvi kot na pritožbeni stopnji. Če je očitek kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pred Vrhovnim sodiščem mogoče razumeti tako, da se nanaša na navedbe pritožnice, da se je sodišče omejilo samo na presojo pravilnosti sklepa sodišča prve stopnje in ni odgovarjalo na druge njegove navedbe, je treba povedati, da s tem ni bila kršena navedena pravica. Sodišče je dolžno odgovoriti samo na navedbe, ki so relevantne za rešitev spornega vprašanja (v konkretnem primeru, ali je odločitev sodišča prve stopnje, da pritožnica nima pravnega interesa, pravilna). Nanjo je Vrhovno sodišče odgovorilo.

11.Ker z izpodbijanima sklepoma niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Zvonko Fišer. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnikoma Lojzetu Janku in Jožetu Tratniku, ki sta bila v tej zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan