Jedro

Pravni interes je treba izkazati tudi za pravno sredstvo - če ta ne obstoji, pritožba ni dovoljena (primerjaj določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP). Pravni interes pa je podan, če lahko pravdna stranka doseže boljši pravni položaj, kot ga je dosegla z izpodbijano sodno odločbo.

Kasnejša odprava napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča pomeni prenehanje procesne predpostavke za vodenje pravde in posledično njeno nedovoljenost, s tem pa tudi izgubo pravnega interesa.

Medsebojna povezanost ugotovitvenega zahtevka na nedopustnost davčne izvršbe in posledično na ustavitev izvršbe z razveljavitvijo izvršilnih dejanj ter dajatvenega zahtevka oziroma prejudicialnost prvega v razmerju do drugega sta v spornem primeru izgubili pomen upoštevaje tudi same revidentkine trditve, ponovljene v reviziji, iz katerih je mogoče evidentno zaključiti, da se je postopek s prodajo spornega premičnega premoženja realiziral in na ta način dejansko zaključil. Ostal ji je tako le še dajatveni – denarni zahtevek, ki je pridobil svojo samostojno entiteto. Zato ugotovitev o neizkazanem pravnem interesu za navedeni prvi del tožbe v spornem primeru ne omogoča enakega pravnega zaključka za dajatveni del tožbe.

Ko na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v tem primeru pričakuje, da so ji bila opozorila znana.

Med strankama ni bilo sporno, da je bilo premoženje že prodano v kazenskem postopku - postopku odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Zato je tožnica kasneje spremenila tožbo in postavila tudi nov dajatveni tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da zatrjevanega skupnega premoženja ni več, četudi bi to prej obstajalo. Od tožene stranke torej tožnica ne more terjati ničesar. Tako s tožbenim dajatvenim zahtevkom v razmerju do tožene stranke v nobenem primeru ne more uspeti.

Izrek

I. Revizija glede odločitve o stroških postopka se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: a) s sklepom dovolilo spremembo tožbe (dovolilo je še uveljavljani dajatveni tožbeni zahtevek), b) zavrglo pa tožbo z zahtevkom, ki se glasi: „Izvršba na zarubljene premičnine: osebno vozilo Mercedes Benz S 320 4-MATIC, ..., osebno vozilo FERRARI 430 SPIDER F1, ... in osebno vozilo Mercedes Benz ML 320CDI, ..., ki so predmet izvršbe v postopku, ki ga vodi Davčna uprava Republike Slovenije pod opr. št. DT 1, na ½ solastninskem deležu, ki pripada A. A., ni dopustna. Izvršilni postopek, ki ga vodi Davčna uprava Republike Slovenije pod opr. št.: DT 1 se glede predmetov izvršbe: osebno vozilo Mercedes Benz S 320 4-MATIC, ..., osebno vozilo FERRARI 430 SPIDER F1, ... in osebno vozilo Mercedes Benz ML 320CDI, ..., v deležu do ½ ustavi in opravljena izvršilna dejanja za ta del razveljavijo“. c) Zavrnilo pa je dajatveni tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov toženi stranke v višini 1.987,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe in zoper sodbo pa je zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vlaga revizijo tožeča stranka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo višjega sodišča ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 78.500,00 EUR zavrže in ne zavrne ter spremeni sodbo in sklep v stroškovnem delu prvostopenjske sodbe tako, da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe pritožbenega sodišča, v osmih dneh pod izvršbo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma sodišču druge stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Glede odločitve o ugotovitvenem delu zahtevka soglaša, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker je uspela z odpravo sklepa davčnega organa. Ne soglaša pa s stališčem izpodbijane sodbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrniti in ne zavreči upoštevajoč določbo 190. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Napačno je materialnopravno naziranje izpodbijane sodbe, da nima statusa udeleženca v davčnem postopku in da ne more vložiti ugovora tretje. Ni solastnica temveč skupna lastnica. Določba 190. člena ZDavP-2 se uporablja izključno za solastnike, katerih deleži so znani, in za solastnike, ki so kot solastniki vpisani v javne evidence (premičnin ali nepremičnin). Kadar pa gre za zakonca, ki je skladno z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) skupni lastnik premičnin in nepremičnin, ki so vpisane na drugega zakonca, pa je iz javnih evidenc razviden kot lastnik samo eden od zakoncev (v konkretnem primeru soprog tožnice), je nevpisani zakonec primoran vložiti ugovor tretjega v postopku davčne izvršbe. Smiselno enako je v postopku izvršbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ko zakonec, ki ni kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi ali drugi javni evidenci glede premičnin, vloži ugovor tretjega z zahtevo, da se ugotovi nedopustnost izvršbe. Zakonci, ki uveljavljajo lastništvo na temelju skupne lastnine in zahtevajo svoj delež premoženja iz skupnega premoženja (to skupno premoženje pa ni razdeljeno), pa morajo vložiti ugovor po 158. členu ZDavP-2, saj zakonci ne štejejo za solastnike z znanimi deleži, kot to določa 190. člen ZDavP-2, temveč kot skupni lastniki, ki verjetno izkazuje obstoj pravice (kar določa 158. člen ZDavP-2). Zato je stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrniti in ne zavreči, nepravilno in je zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče tudi nima prav, ko navaja, da je podlaga za odločitev o ugotovitvenem zahtevku 190. člen ZDavP-2, s to odločitvijo pa utemeljuje tudi odločitev glede dajatvenega zahtevka. Temelji na napačni uporabi določb ZDavP-2, posledično pa so kršene določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi ni pravilna odločitev o zavrnitvi dajatvenega zahtevka, ker naj bi bil ta nesklepčen. Ugotovitveni tožbeni zahtevek je bil namreč zavržen, ker je odpadla podlaga zahtevka, ker je bil sklep davčnega organa odpravljen. Ker je zaradi odprave davčnega sklepa odpadel pravni interes za vložitev tožbe, bi sodišče moralo zavreči tudi dajatveni zahtevek. Ponovno je napačno uporabljena določba 190. člena ZDavP-2, in posledično napačno stališče, da ugotovitveni zahtevek ni prejudicijalen dajatvenemu in je zato kršena tudi določba 181. in 185. člena ZPP. O zahtevkih je treba odločati enotno in ne o vsakem posebej, kot da gre za ločene zahtevke na različni pravni podlagi. Dajatveni zahtevek je bil v konkretnem primeru vezan na ugotovitev, da je izvršba nedopustna. Ker je bil sklep davčnega organa odpravljen, bo namreč ponovno odločano o ugovoru tretje - tožnice in bo zato v primeru, če bo njenemu ugovoru ugodeno, imela pravico in možnost zahtevati od FURS vračilo tistega, kar ji je bilo odvzeto. To pa pomeni, da sodišče v pravdnem postopku ne more ločeno odločati o dajatvenemu zahtevku, ki je vezan izključno na ugotovitvenega. Ponovno sta kršeni določbi 181. in 185. člena ZPP. Zahtevki so v tožbi navedeni številčno in vsak v svojem odstavku, vendar to ne pomeni, da so med seboj ločeni. Obstoj tožnikovega pravnega interesa je namreč vezan na njegovo upravičenje, da od toženca nekaj terja, in če je sodišče ocenilo, da nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, ker je odpadla pravna podlaga tožbe, potem posledično nima pravnega interesa za dajatveni zahtevek, ki je vložen na isti pravni podlagi - sklepu davčnega organa. Če sodišče ugodi ugotovitvenemu zahtevku, lahko razpravlja še o dajatvenem in obratno, če zavrne ugotovitvenega, lahko zavrne tudi dajatvenega. Kritizira tudi stališče o nesklepčnosti tožbe in glede materialno procesnega vodstva. Kršena je določba 285. člena ZPP, kar je povzročilo nezakonitost sodne odločbe, izpodbijana sodba pa temu pritrjuje brez razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti ter gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že v pritožbi je glede dajatvenega zahtevka o uporabi 285. člena ZPP pojasnila, da je na naroku 13. 3. 2015 izpostavila, da je bila podlaga tožbe v celoti razveljavljena in da se ta pravda ne more več nadaljevati. Posledično je utemeljeno pričakovala zavrženje tožbe, saj je v celoti uspela z izpodbijanjem zakonitosti sklepa, ki je bil podlaga za to pravdo. Torej bi sodišče moralo nujno v okviru 285. člena ZPP in materialnega procesnega vodstva opozoriti, da ocenjuje pravno razmerje med strankama na dveh zahtevkih za ločeni razmerji, ki bosta presojana ločeno. Ob takšnem materialnem procesnem vodstvu bi se šele lahko odzvala, ko bi jo sodišče na to pozvalo. Sicer zavrača očitek, da so njene navedbe nekonkretizirane, vendar pa ne more vedeti, da bo sodišče odločalo o dajatvenem zahtevku kljub temu, da je v celoti odpadla pravna podlaga za odločanje. Zato bi moralo sodišče na naroku 13. 3. 2015 (ali celo na novo razpisanem naroku s ponovnim odprtjem glavne obravnave), v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na dopolnitev navedb zaradi odločanja o dajatvenem zahtevku, da se v celoti razreši sporno dejansko stanje, zlasti sporno pravno razmerje. Sodišče je torej kršilo 285. člen ZPP, ker je po tem, ko se je dne 13. 3. 2015 seznanila s sodbo Upravnega sodišča, ni opozorilo, da bo ločeno odločalo o dajatvenem zahtevku in v zvezi s tem ni opozorilo na dopolnitev navedb, če je menilo, da so navedbe nepopolne. Torej ni mogla vedeti, da bo sodišče vsebinsko odločalo o dajatvenem zahtevku. Ker ni bila na podlagi 285. člena ZPP opozorjena, so bistveno kršene procesne določbe. S tem je kršeno tudi načelo odprtega sojenja. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pa v 9. točki zgolj povzema razloge prvostopenjske sodbe in se do pritožbenih navedb ne opredeli. Pavšalno navaja, da odločitev sodbe sodišča prve stopnje ne temelji na kakšnem nepričakovanem naziranju sodišča, s katerim bi morala biti seznanjena. Pojasnila je, da je treba pravna vprašanja razjasnjevati v okviru materialno procesnega vodstva. Na naroku dne 13. 3. 2015 je vedela, da je podlaga tožbi odpadla in tako pričakovala - v skladu z materialnim pravom, da bo tožba v celoti zavržena, ker ni razlogov, zakaj so obširne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene, in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Tudi stališče, da v jo pravdi zastopa odvetnica, ne pomeni, da ni treba uporabiti 285. člena ZPP. Na naroku je vedela, da je odpadla pravna podlaga, zato ni imela razloga pričakovati, da bo sodišče samostojno odločalo o dajatvenem zahtevku. Zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistveno so kršene tudi določbe ZPP v delu, ko je zavržena pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Ne drži, da ni pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Zoper spremembo tožbe ni mogla ugovarjati drugače, kot vložiti pritožbo. Če je sodišče z dovolitvijo spremembe tožbe kršilo določbe ZPP, ima pravico sodbo izpodbijati, sicer ne more varovati svojih pravic. Z izpodbijano sodbo je tako kršena določba 343. člena ZPP, saj ima pravico izpodbijati sklep o dovolitvi spremembe tožbe. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe kljub temu, da je zavrglo ugotovitveno tožbo, ker je bila podlaga tožbe razveljavljena in bo o nedopustnosti izvršbe ponovno odločano v davčnem postopku. Dovolitev te spremembe torej očitno ni smotrna za ureditev razmerja med strankama, s tem se razmerje med strankami ne ureja. Ker je tožena stranka ugovarjala spremembi tožbe, je še toliko bolj nejasno, da je sodišče spremembo tožbe dovolilo. Posebej izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka.

4. Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

5. Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

6. Sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal. Ta se je pravnomočno končal z izpodbijano sodbo, katere zgolj posledica je tudi odločitev o stroških postopka (akcesorna odločitev). Zato v tem delu revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ter prvim in četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

7. Tožnica je med pravdo razširila tožbo z denarnim zahtevkom za plačilo 78.500,00 EUR z obrestmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP dovolilo spremembo tožbe in kljub toženkinemu nasprotovanju omogočilo obravnavanje dodatnega tožbenega zahtevka. Tožnica zato nima pravnega interesa za pritožbo zoper navedeni sklep, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Pravni interes je treba izkazati tudi za pravno sredstvo - če ta ne obstoji, pritožba ni dovoljena (primerjaj določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP). Pravni interes pa je podan, če lahko pravdna stranka doseže boljši pravni položaj, kot ga je dosegla z izpodbijano sodno odločbo. V konkretnem primeru si je tožnica prizadevala s spremembo tožbe zagotoviti odškodnino oziroma denarni znesek, ker naj bi bilo na podlagi izvedene dražbe poseženo v njen premoženjski položaj. Na podlagi sklepa o dovolitvi spremembe tožbe je dosegla zasledovani uspeh oziroma cilj - v celoti. Na dejstvo, da sprememba tožbe ni bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, bi se torej lahko sklicevala le toženka in ne tožnica, kot pravilno poudarjata obe sodišči. Zato tudi s sklicevanjem na kršitev določbe 185. člena ZPP, ki določa pogoje za dovolitev spremembe tožbe, revidentka ne more uspeti. Sodišče druge stopnje je torej njeno pritožbo v tem delu na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeno pravilno zavrglo. Revidentkina revizija zoper navedeni sklep je torej neutemeljena (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče pritrjuje odločitvi o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe na nedopustnost izvršbe in na posledično ustavitev izvršbe ter na razveljavitev izvršilnih dejanj. Kasnejša odprava napotitvenega sklepa namreč pomeni prenehanje procesne predpostavke za vodenje te pravde in posledično njeno nedovoljenost, s tem pa tudi izgubo pravnega interesa, kot pravilno obširno razlaga sodišče prve stopnje. Celo sama revidentka se zavzema za neizkazanost pravnega interesa ne le v tem delu temveč tudi glede dajatvenega dela tožbe (denarnega zahtevka). To pa pomeni, da celo kljub formalnemu izpodbijanju pravnomočne sodbe v tem delu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ne soglaša le s stališčem sodišča druge stopnje, ki meni, da bi moralo sodišče prve stopnje meritorno odločati tudi o omenjenem - prvo postavljenem tožbenem zahtevku na nedopustnost izvršbe in ustavitvi izvršbe ter razveljavitvi izvršilnih dejanj, pri čemer poudarja, da je odločitev o zavrženju ugodnejša od odločitve o zavrnitvi ter zato ne poseže v odločitev sodišča prve stopnje. Ker pa s pravnim sredstvom ni mogoče uspeti zgolj z izpodbijanjem razlogov sodbe, če takšna kritika ne povzroči tudi za stranko ugodnejšega izida glede same odločitve v njenem izreku, tožnica tudi z omenjenim revizijskim očitkom ne more uspeti.

9. Revizijsko sodišče kot pravilno ocenjuje tudi pravnomočno odločitev o dajatvenem tožbenem zahtevku. Ta je posledica dejstva, da so bile premičnine iz skupnega premoženja na dražbi že prodane, kar pomeni, da ji je ostal le še zahtevek iz naslova „realne subrogacije“ in seveda njen pravni interes, da pride do poplačila svojega dela zatrjevanega skupnega premoženja. Zato niso pravilne navedbe revidentke, da tudi v tem delu ni izkazan pravni interes za ta tožbeni zahtevek, ki se sicer vselej predpostavlja. Medsebojna povezanost ugotovitvenega zahtevka na nedopustnost izvršbe in posledično na ustavitev izvršbe z razveljavitvijo izvršilnih dejanj ter dajatvenega zahtevka oziroma prejudicialnost prvega v razmerju do drugega, na kateri se sklicuje revidentka, sta namreč v spornem primeru izgubili pomen upoštevaje tudi same revidentkine trditve, ponovljene v reviziji, iz katerih je mogoče evidentno zaključiti, da se je postopek s prodajo spornega premičnega premoženja realiziral in na ta način dejansko zaključil. Ostal ji je tako le še dajatveni – denarni zahtevek, ki je pridobil svojo samostojno entiteto. Zato ugotovitev o neizkazanem pravnem interesu za navedeni prvi del tožbe v spornem primeru ne omogoča enakega pravnega zaključka za dajatveni del tožbe.

10. Revidentka očita tudi pomanjkljivo materialno procesno vodenje. Njeno izhodišče je, da gre za sodbo presenečenja, saj je pričakovala, da bo po predložitvi sodbe Upravnega sodišča o odpravi sklepa davčnega organa o napotitvi na pravdo tožba v celoti zavržena in zato svojih trditev in dokazov glede dajatvenega zahtevka – kljub očitkom tožene stranke o nesklepčnosti tožbe v tem delu - ni dopolnjevala. Vendar pa določba 285. člena ZPP ni bila kršena. Odvetnica ni odgovorila na očitek nasprotne stranke o nesklepčnosti (nesubstanciranosti tožbe v tem delu), čeprav bi vsaj iz previdnosti to morala storiti glede na svoje trditveno in dokazno breme. Ko na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v tem primeru pričakuje, da so ji bila opozorila znana.(1) Zato tako daleč ne seže pojasnilna dolžnost sodišča, kot tožnica zmotno meni v reviziji. Sodišče prve stopnje namreč tudi ni z ničemer namigovalo, da bo zavrglo (tudi) dajatveni del tožbe, zaradi česar se ne bi bilo treba tožeči stranki prizadevati, da dopolni tožbo. Torej tožnice tudi ni moglo zavesti. Hipoteza o pričakovanem – drugačnem - ravnanju sodišča prve stopnje je bila tako lahko le lastni miselni proces same pravdne stranke brez utemeljene podlage. Ta tudi ni ne v pritožbenem ne v revizijskem postopku pojasnjevala, kako bi sploh lahko še dopolnila tožbo v tem delu tako, da bi zagotovila njeno materialno pravno utemeljenost. Ker revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na noben revizijski razlog, ne more v tej smeri presojati materialno pravne pravilnosti izpodbijanih odločb (prvi odstavek 371. člena ZPP).

11. Sicer pa je treba ne glede na do sedaj povedano poudariti, da med strankama ni bilo sporno, da je bilo premoženje že prodano v kazenskem postopku - postopku odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Zato je tožnica kasneje spremenila tožbo in postavila tudi nov dajatveni tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da zatrjevanega skupnega premoženja ni več, četudi bi to prej obstajalo. Od tožene stranke torej tožnica ne more terjati ničesar. Tako s tožbenim dajatvenim zahtevkom v razmerju do tožene stranke v nobenem primeru ne more uspeti.

12. Izpodbijani odločbi ob povedanem nista obremenjenimi z očitanimi procesnimi kršitvami iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj niso kršene določbe glede pravil o ugotovitveni tožbi iz 181. člena ZPP, kot tudi ne določba 285. člena ZPP o materialno procesnem vodstvu. Tudi ni izkazana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč v zadostni meri odgovorilo prav na vse pritožbene očitke, kot na dlani izhaja iz razlogov njegove sodbe. V deveti točki na peti strani sodbe je jasno odgovorilo na pritožničine očitke o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu s pojasnilom, da bi se tožnica, ki jo zastopa odvetnica, sama morala odzvati na očitek nasprotne pravdne stranke o nesklepčnosti tožbe in da je sodišče prve stopnje na to ni bilo dolžno opozarjati.

13. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

(1) Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 45/2012 z dne 19. 11. 2013.