Jedro

Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Postojni je obsojene I.C., E.G. in J.K. spoznalo za krive vsakega enega poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in jim nato po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obsojenima I.C. in E.G. določilo vsakemu štiri mesece zapora, obsojenemu J.J. pa šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovano Zavarovalnico T.d.d. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega J.K. in zagovornikov obsojenega E.G. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega E.G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki da so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu) sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane in se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Obsojenčevi zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 zapisalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, ne more pa tega storiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in dovolj določen.

6. Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu ter z razlogi, ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP).

7. Določba prvega odstavka 424. člena ZKP je jasna glede dispozicije strank, ni pa povsem določna glede vprašanja, na kakšen način naj se vložnik sklicuje na kršitve zakona, da bo sodišče o njih lahko odločilo. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem pa ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Sodišče ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, zato ne zadošča, da se vložnik v njej sklicuje na kršitve zakona in utemeljitve, ki jih je navajal že v pritožbi, ampak mora zatrjevane kršitve konkretno utemeljiti; če gre za tiste iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP tudi pojasniti, zakaj je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe, oziroma če jo je uveljavljal že v pritožbenem postopku, da je mogla vplivati na zakonitost sodbe.

9. Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in ni upoštevalo določila drugega odstavka 17. člena ZKP, ki sodišču narekuje, da mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Udejanjanju načela iskanja resnice so namenjene številne izvedbene določbe. Kršitev teh določb, ki jih mora vložnik v zahtevi določno navesti in svoje trditve napolniti z vsebino, je po svoji naravi lahko taka, da vpliva na zakonitost pravnomočne sodbe. Samo sklicevanje na določbo 17. člena ZKP, ne da bi vložnik konkretiziral, katera od izvedbenih določb, ki so namenjene uresničenju tega načela, in kako je bila kršena, kako je ta vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe, ne zadošča, saj ni konkretizirana in zato njene utemeljenosti tudi ni mogoče preizkusiti.

10. Vložnik navaja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da je sodišče presojalo navedbe zaslišanih prič N.K. in B.D., ki sta bila lastnika osebnih vozil, udeleženih v sporni prometni nesreči, in ki sta povedala, da sta svoji vozili posodila nepoškodovani. Te navedbe vložnikov ne držijo, saj je iz sodbe sodišča druge stopnje (zadnji odstavek na drugi in prvi odstavek na tretji strani sodbe) razvidno, da je sodišče obrazložilo, zakaj ocenjuje, da izpovedbi navedenih prič nista takšni, da bi lahko kakorkoli vplivali na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev, pomembnih za izdajo zakonite sodbe.

11. Z navedbami, da sodišče ni upoštevalo, da iz zdravstvene dokumentacije za vse soobsojene "nesporno" izhaja, da so bili udeleženi v prometni nesreči in da se je ta zgodila na kraju, kjer je bilo že več prometnih nesreč zaradi lastnosti vozišča, kar da sodišče ni upoštevalo in tudi ni zavrnilo navedb obsojenih, po vsebini ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za trditev, da je sodišče izvedene dokaze, ki so obsojencem v korist, enostavno prezrlo, da pa iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj jih ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod prof. dr. F.K., temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za to, da bi imeli obsojenci napačno predstavo o poteku in dinamiki prometne nesreče in da niso znali opisati, kako se je prometna nesreča primerila, ampak da so poškodbe na obeh vozilih nastale pri nekem drugem škodnem dogodku. Prav tako je utemeljilo svoje sklepanje, da tudi telesne poškodbe obsojencev na način, kot so opisovali, niso mogle nastati in tudi niso nastale. Kolikor vložnik v zahtevi na zelo splošni ravni takšne dejanske ugotovitve zavrača, s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

12. Vložniki tudi navajajo, da je sodišče prekršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ker da ni presodilo pritožbenih navedb glede izdelave izvedenskega mnenja in navedb o telesnih poškodbah obsojencev, ki da so bile, kot to izhaja iz zdravstvene dokumentacije, "nesporno posledica prometne nesreče", na ta način da je višje sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Tudi te navedbe v zahtevi niso substancirane tako, da bi bilo mogoče preizkusiti njihovo utemeljenost. Vložniki tudi v tem obsegu zahtevi po določni opredelitvi zatrjevanih kršitev zakona, uveljavljanih v izrednem pravnem sredstvu, niso zadostili.

13. Enako velja tudi za navedbe v zahtevi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do predloga višjega državnega tožilca, naj se pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi tudi po uradni dolžnosti, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sodišče druge stopnje na mnenje in predlog višjega državnega tožilca ni vezano. Vložniki tudi sicer v zahtevi niso konkretizirali, glede katerih navedb v predlogu višjega državnega tožilca se sodišče druge stopnje ni izjavilo, tako da niso zadostili minimalnemu trditvenemu bremenu, zato nadaljnjega vprašanja o morebitnem vplivu zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe Vrhovno sodišče ni in tudi ni moglo presojati.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojenega E.G., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njihovo zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Po 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojeni E.G. dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.