Jedro

Stvarna napaka je podana, saj prodana stvar (avtomobil) ni imela lastnosti in odlik, ki so bile s strani prodajalca (toženca) izrecno zagotavljane (3. točka 479. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pravilna je tudi materialnopravna presoja, da ne gre za neupoštevno neznatno stvarno napako (3. odstavek 478. člena ZOR). Ob upoštevanju ugotovitve, da je toženec kot prodajalec ves čas vedel za stvarno napako (tožeči stranki kot kupcu pa jo je po ugotovitvah sodišč zamolčal), sta obe sodišči tudi pravilno uporabili določbo 485. člena ZOR, ki želi omiliti težaven položaj, ki zadene kupca, kadar roke, v katerem je treba ugotoviti napako, zamudi, prodajalca (v obravnavanem primeru toženo stranko) pa zadene v zvezi z napako kakšna krivda nezadostnega varstva opravičenih kupčevih interesov. Končno sta obe sodišči materialnopravno pravilno uporabili tudi določbo 490. člena ZOR, saj je bilo ne le po sklenitvi pogodbe, ob odkritju napake in med pogajanji za njeno odpravo, ampak tudi ves čas pravdnega postopka več kot očitno, da toženec, ki še v reviziji zatrjuje, da je izpolnil prav vse, kar je bilo dogovorjeno in kakor je bilo dogovorjeno, dne 14.11.1991 sklenjene prodajne pogodbe na drugačen način ni pripravljen izpolniti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razdira kupoprodajna pogodba z dne 14.11.1991, s katero je tožnik B. J. od toženca J. L. kupil motorno vozilo znamke Toyota, tip land cruiser. Odločilo je tudi, da je dolžan toženec vrniti tožniku tolarsko protivrednost za 17.600,00 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ob istočasni vrnitvi osebnega avtomobila, ki je bil predmet prodaje. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 120.555,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da mora tožeča stranka sama trpeti stroške pritožbenega odgovora.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče obeh sodišč, da predstavlja vgraditev drugega pogonskega agregata v vozilo, ki je bilo predmet prodaje, stvarno napako. V postopku ni bilo ugotovljeno, da v vozilo vgrajeni motor Hanomag ne bi imel vseh potrebnih lastnosti in odlik. Zaključek drugostopnega sodišča, da gre za situacijo iz 3. točke 479. člena ZOR nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku. Zato je drugostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožnik je bil nad avtom navdušen. Zato se tudi ob predpostavki, da res ni vedel, da je bil v prodani avto vgrajen motor znamke Hanomag, o stvarni napaki ne more govoriti. Tudi iz mnenja izvedenca J. P., na katerega se tožena stranka v celoti sklicuje, izhaja, da se pri tovrstnih vozilih dogaja, da se posamezni sklopi vozila zamenjajo. Vsekakor pa je pomembna vsebina ne pa znamka. Tudi določba 490. člena ZOR je zmotno uporabljena, saj tožnik toženi stranki pred razdrtjem pogodbe ni dal na razpolago primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbe. Trditve pritožbenega sodišča, da toženec tudi v primeru, če bi mu bil tak rok dan, pogodbe ne bi izpolnil, pa so protislovne. Ni pravično, da mora toženec zato, ker naj bi bil v prodani avto domnevno vgrajen drug motor, tožeči stranki vrniti celotno kupnino. To še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnik ob nakupu vedel, da je motor zamenjan. V vsakem primeru pa bi v obravnavani zadevi lahko šlo morda le za neznatno napako, zaradi česar tudi določbi 485. in 1. odstavka 488. člena ZOR nista pravilno uporabljeni. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen stroškovno zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek, da materialnopravni zaključek drugostopnega (in že prej prvostopnega) sodišča o obstoju stvarne napake v izvedenih dokazih nima nobene podlage. V postopku ugotovljena pravnoodločilna dejstva, ki tak materialnopravni zaključek omogočajo, bodo navedena v nadaljevanju obrazložitve.

Drugostopno sodišče zato bistvene kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni zagrešilo. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Pretežni del dokaj obširne revizije se nanaša na v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema (že omenjeni 3. odstavek 385. člena ZPP). Ta pa so naslednja: - toženec je preko oglasa prodajal terenski avto Toyota, tip land cruiser, reg št..., leto izdelave 1984; - tožnik, ki je bil zainteresiran za nakup, je želel pred sklenitvijo pogodbe videti dokumente, vendar mu jih toženec z izgovorom, da so na občini, ni izročil. Tožniku je zagotavljal, da bo dokumente na občini dvignil, jih fotokopiral in poslal tožniku, česar pa ni nikoli storil; - med pogajanji je toženec tožniku povedal, da je v avto vgradil drug motor in sicer znamke Toyota dina; - v avto, ki je bil predmet prodaje, je bil dejansko vgrajen motor tovornega avtomobila Hanomag ..., leto izdelave 1968; - toženec je ob sklepanju pogodbe tožnika zavedel s tem, ko je trdil, da je v avtomobil vgradil drug motor iste znamke in le drugega tipa, dejansko pa je vgradil povsem drug motor, ki je bil izdelan že v letu 1968; - nameni toženca že ob sklenitvi pogodbe niso bili pošteni, saj je kupcu zamolčal, kateri motor je v resnici vgradil, dokumentov pa mu vse do danes še ni izročil, čeprav se je to zavezal; - toženec je tožniku izrecno zatrjeval, da je v avto vgradil motor avtomobila iste znamke in sicer motor kombija Toyota dina, v resnici pa je vgradil v avto, ki je bil predmet prodaje in izdelan v letu 1984, motor tovornega avta Hanomag, ki je bil izdelan že v letu 1968; - tožnik avtomobila ne bi kupil, če bi vedel, da je vanj namesto toyotinega motorja vgrajen kar 26 let starejši motor vozila Hanomag; Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev tudi po presoji revizijskega sodišča ni prav nobenega dvoma, da sta sodišči druge in prve stopnje s tem, ko sta tožbenemu zahtevku ugodili, materialno pravo pravilno uporabili. Stvarna napaka je podana, saj prodana stvar (avtomobil) ni imela lastnosti in odlik, ki so bile s strani prodajalca (toženca) izrecno zagotavljane (3. točka 479. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pravilna je tudi materialnopravna presoja, da ne gre za neupoštevno neznatno stvarno napako (3. odstavek 478. člena ZOR). Ob upoštevanju ugotovitve, da je toženec kot prodajalec ves čas vedel za stvarno napako (tožeči stranki kot kupcu pa jo je po ugotovitvah sodišč zamolčal), sta obe sodišči tudi pravilno uporabili določbo 485. člena ZOR, ki želi omiliti težaven položaj, ki zadene kupca, kadar roke, v katerem je treba ugotoviti napako, zamudi, prodajalca (v obravnavanem primeru toženo stranko) pa zadene v zvezi z napako kakšna krivda nezadostnega varstva opravičenih kupčevih interesov. Končno sta obe sodišči materialnopravno pravilno uporabili tudi določbo 490. člena ZOR, saj je bilo ne le po sklenitvi pogodbe, ob odkritju napake in med pogajanji za njeno odpravo, ampak tudi ves čas pravdnega postopka več kot očitno, da toženec, ki še v reviziji zatrjuje, da je izpolnil prav vse, kar je bilo dogovorjeno in kakor je bilo dogovorjeno, dne 14.11.1991 sklenjene prodajne pogodbe na drugačen način ni pripravljen izpolniti.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).