Jedro

Zmotno je stališče tožnika, da je treba v prošnji navesti le tiste podatke o premoženjskem stanju, ki bi lahko vplivali na izpolnjevanje premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnika doleti sankcija po petem odstavku 20. člena ZBPP, četudi zamolči lastništvo premoženja, ki je zgolj manjše vrednosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določil 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in hkrati odločila, da tožnik v roku 6 mesecev od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 15. 7. 2011 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev odgovora na tožbo in nadaljnje zastopanje v postopku na prvi in drugi stopnji, ki se pri Okrožnem sodišču na Ptuju vodi pod opr. št. P 126/2011. V prošnji je navedel (le), da je lastnik oziroma solastnik stanovanja ali hiše v kateri živi. Iz vpogleda v evidenco GURS in zemljiško knjigo pa je nasprotno razvidno, da je tožnik solastnik nepremičnin parc. št. 1246/1 in 1246/2, obe k.o. ..., do 1/32 od celote. Tožnik je torej v svoji prošnji navedel neresnične podatke, zaradi česar je bilo potrebno odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da ni vedel, da je lastnik nepremičnin parc. št. 1246/1 in 1246/2, obe k.o. ... in sicer do 1/32 od celote. Solastnik predmetnih nepremičnin je namreč postal na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I D 346/200 z dne 29. 6. 2004, ko je bil še mladoleten (rojen je ...), zaradi česar ga je v predmetnem zapuščinskem postopku kot zakonita zastopnica zastopala njegova mati A.A. O zapuščinskem postopku ni bil obveščen, kaj šele, da bi vedel, kaj spada v zapuščino ali kaj je dedoval. Vsa sodna pisanja, naslovljena nanj, je sprejemala njegova mati, ki je v zapuščinskem postopku zanj tudi opravljala procesna dejanja. S strani matere o zapuščinskem postopku ni bil obveščen, torej je bil glede vednosti o solastništvu predmetnih nepremičnin v opravičljivi zmoti. Ne glede na navedeno pa je potrebno upoštevati tudi vrednost tožnikovih solastniških deležev na predmetnih nepremičninah. Upoštevajoč vrednost predmetnih nepremičnin, ocenjeno za potrebe odmere sodne takse v zgoraj citiranem sklepu o dedovanju, znaša vrednost tožnikovih solastniških deležev 1564,95 EUR. Tudi če bi v obrazcu za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da je lastnik predmetnih nepremičnin, to, glede na vrednost njegovih solastniških deležev, ne bi negativno vplivalo na izpolnjevanje premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Določbe 5. odstavka 20. člena ZBPP se namreč ne sme razlagati le dobesedno, temveč jo je potrebno razlagati v skladu z njenim namenom. Namen citirane določbe pa je, da se prosilcu, ki zavestno navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, za šest mesecev onemogoči ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Pri tem morajo biti podatki, ki jih prosilec neresnično navaja, takšni, da bi v primeru, da bi jih pravilno navedel, pomenili neizpolnjevanje premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in s tem zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč. Enostavno povedano, skuša prosilec v takem primeru doseči dodelitev brezplačne pravne pomoči z goljufijo. Kolikor pa prosilec neresnično navede podatke o premoženju, ki v nobenem primeru ne bi vplivali na izpolnjevanje premoženjskega pogoja, pa ne more biti sankcioniran z zavrnitvijo brezplačne pravne pomoči in prepovedjo, da prošnjo za brezplačno pravno pomoč ne more vložiti v naslednjih šestih mesecih. V tem primeru namreč ni mogoče govoriti o goljufivem namenu prosilca, saj bi premoženjski pogoj glede dodelitve brezplačne pravne pomoči izpolnjeval tudi v primeru, če bi navedel popolne podatke o svojem premoženju. Na podlagi navedenega tožnik meni, da zaradi opravičljive zmote ni vedel in ni mogel vedeti, da je tudi solastnik obeh nepremičnin, ki jih v svoji prošnji za dodelitev BPP ni navedel, prav tako navedba obeh citiranih nepremičnin v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne bi vplivala na izpolnjevanje premoženjskega pogoja in s tem na vsebinsko odločitev o odobritvi brezplačne pravne pomoči. Zato je odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč, upoštevajoč namen določbe 5. odstavka 20. člena ZBPP, napačna. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožnik k dopolnitvi tožbe prilaga pisno izjavo svoje mame, da mu ni omenila, da je prejel zapuščino po očetu.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, posebnega odgovora na tožba pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, na podlagi določil 20. člena ZBPP, zavrnila.

Po določilu 1. odstavka 20. člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave o premoženjskem stanju prosilca, ki jo prosilec poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Če da v prosilec v izjavi neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more zaprositi za BPP (5. odstavek 20. člena ZBPP). Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju se po upravnosodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov.

Na podlagi podatkov v spisu je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je bil tožnik v času vložene prošnje zemljiškoknjižni solastnik predmetnih nepremičnin, ki pa jih v svoji prošnji ni navedel. Navedeno po mnenju sodišča potrjuje tudi pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožnik v svoji prošnji navedel neresnične podatke. Pri tem ni pomemben razlog, zaradi katerega je tožnik zamolčal podatke o svojem premoženjskem stanju. ZBPP namreč ne določa (več) da mora biti glede navajanja neresničnih podatkov izkazan namen. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožnik ni vedel, da je solastnik predmetnih nepremičnin. Zmotno je tudi stališče tožnika, da je treba v prošnji navesti le tiste podatke o premoženjskem stanju, ki bi lahko vplivali na izpolnjevanje premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker torej tožnik v svoji izjavi ni navedel, da je solastnik predmetnih nepremičnin, je tožena stranka utemeljeno štela, da je tožnik relevantne podatke za ugotovitev njegovega premoženjskega stanja neresnično navedel. Na podlagi neresničnih podatkov je tožena stranka njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi določil 20. člena ZBPP utemeljeno zavrnila in hkrati utemeljeno odločila, da tožnik v roku 6 mesecev od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).