Jedro

Če je bil objekt odstranjen, pomeni gradnja, četudi na istem mestu, gradnjo novega objekta.

Po prehodni določbi prvega odstavka 120. člena ZGO-1B, ki se uporablja od 15. 4. 2008 se šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje po samem zakonu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto - Celje, št. 06122-1921/2011-9 (8203) z dne 19. 4. 2012 se odpravi ter se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,0 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto - Celje, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo odpravil lastno odločbo z dne 6. 12. 2011, s katero je bila tožniku naložena odstranitev opornega zidu dolžine približno 63 m in višine od 0,9 m do 1,2 m na zemljiščih parc. št. 1825/1 in 1727/9, obe k.o. … (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je tožniku naložil, da do 17. 10. 2012 na svoje stroške odstrani oporni zid dolžine približno 63 m in višine od 0,9 m do 1,2 m na zemljiščih parc. št. 1825/3 in 1727/9, obe k.o. …, in vzpostavi prejšnje stanje. Za objekt so bile v 3. točki izreka odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V naslednjih točkah izreka je prvostopenjski upravni organ tožniku naložil, da takoj po izvršitvi odrejenega dejanja o tem obvesti pristojnega inšpektorja (4. točka) ter ga opozoril, da bo v nasprotnem primeru opravljena izvršba po drugi osebi (5. točka). V nadaljevanju je navedel, da posebni stroški niso nastali (6. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor ugodil tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 6. 12. 2011, ker je v dopolnjenem ugotovitvenem postopku ugotovil, da je del opornega zidu zgrajen na zemljišču parc. št. 1825/3 k.o. … in ne na zemljišču parc. št. 1825/1 k.o. ….

V nadaljevanju navaja, da je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 19. 7. 2011, zapisnika o zaslišanju stranke z dne 26. 8. 2011, zapisnika o kontrolnem pregledu z dne 20. 12. 2011 in zapisnika o ugotovitvi z dne 17. 4. 2012 razvidno, da je tožnik kamniti del zidu v dolžini približno 39 m, ki leži na zemljišču parc. št. 1727/9 k.o. …, zgradil v letu 1971, betonski del v dolžini približno 24 m, ki leži na zemljišču parc. št. 1825/3 k.o. …, pa v letu 2002. Navaja še, da je tožnik za gradnjo betonskega opornega zidu dolžine 25 m in višine 1,2 m na zemljišču parc. št. 1727/1 k.o. … pridobil odločbo o priglasitvi del, dovoljenj za gradnjo na spornih zemljiščih pa nima.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil kamniti del opornega zidu zgrajen pred letom 1936, v letu 1971 pa je bil obnovljen. Zato meni, da bi toženka morala uporabiti določbo 197. člena ZGO-1. V dokaz prilaga kupno pogodbo iz leta 1936, izjavi A.A. in B.B. ter aeroposnetek iz leta 1961. Ne strinja se, da je betonski del opornega zidu zgrajen na zemljišču parc. št. 1825/3 k.o. …, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, na podlagi katerih podatkov je toženka to ugotovila. Pojasnjuje, da je betonski del opornega zidu zgradil na zemljišču 1727/1 (kasneje 1727/9) k.o. … ter opozarja, da meja med parcelama 1727/9 in 1825/1, obe k.o. …, v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila dokončno urejena in je tekel postopek urejanja in evidentiranja meje, o čemer je bila toženka seznanjena. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev upravnih organov, da gre pri predmetnem objektu za nelegalno gradnjo. Tožnik namreč zatrjuje, da je bil kamniti del opornega zidu zgrajen pred letom 1936 in leta 1971 obnovljen, za betonski del opornega zidu pa je pridobil odločbo o priglasitvi del. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 26. 8. 2011 je razvidno, da je C.C., ki jo je tožnik pooblastil, da v njegovem imenu poda izjavo v zvezi z gradnjo opornega zidu, izjavila, da je njen oče kamniti del opornega zidu leta 1971 obnovil tako, da je predhodni oporni zid odstranil in na njegovo mesto postavil obstoječi oporni zid. Tožnik v tožbi temu ne oporeka, zmotno pa meni, da okoliščina, da je pred gradbenimi posegi na istem mestu že stal oporni zid, pomeni, da je šlo za vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Zato sodišče pojasnjuje, da vzdrževalna dela niso dela, s katerimi se posega v konstrukcijo objekta. V točkah 10.1. in 10.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, kot sta veljali v času izdaje izpodbijane odločbe, je bilo namreč med drugim izrecno določeno, da vzdrževalna dela niso dela, s katerimi se posega v konstrukcijo objekta. Po ureditvi, veljavni v času obravnavanih gradbenih posegov, pa lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno za adaptacije, s katerimi se ni spreminjalo zunanjost, velikost ali namen obstoječih objektov (druga alineja prvega odstavka 19. člena Zakona o urbanističnem planiranju). Če je bil torej objekt odstranjen, pomeni gradnja, četudi na istem mestu, gradnjo novega objekta.

Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta (…) lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Izjema od tega pravila je določena v prvem odstavku 3.a člena istega zakona, po katerem se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja. Po prehodni določbi prvega odstavka 120. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1B), ki se uporablja od 15. 4. 2008 se šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje po samem zakonu. Ti pogoji so bili določeni v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik).

V zadevi ni sporno, da je bil kamniti del opornega zidu zgrajen pred začetkom uporabe ZGO-1B, zato je za odločitev v zadevi bistveno, ali so izpolnjeni pogoji za njegovo gradnjo brez gradbenega dovoljenja po Pravilniku.

Po četrtem odstavku 33. člena Pravilnika se šteje, da pomožni objekt, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oz. je bil zgrajen pred 14. 7. 1990 in začetek njegove gradnje ni bil priglašen, izpolnjuje pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega pravilnika, če stoji znotraj gradbene parcele, ki pripada objektu, zgrajenem na podlagi gradbenega dovoljenja ali na javni površini, če ima enake ali manjše dimenzije, kot jih določa ta pravilnik in če ima njegov lastnik za zemljišče, na katerem stoji takšen objekt, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču. Ker je po 4. točki prvega odstavka 6. člena Pravilnika oporni zid, ki je namenjen preprečevanju usipanja oziroma drsenja zemlje in je njegova najvišja višina 1,2 m, pomožni objekt, bi toženka v obravnavanem postopku morala preveriti, ali so v zvezi z gradnjo kamnitega dela opornega zidu izpolnjeni pogoji iz 33. člena Pravilnika. Ker tega ni preverila, so bila za odločitev pomembna dejstva nepopolno ugotovljena.

V nadaljevanju sodišče pritrjuje tožniku, da v zvezi z gradnjo betonskega dela opornega zidu iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih podatkov je toženka ugotovila, da je tožnik sporni objekt zgradil na zemljišču parc. št. 1825/3 k.o. …, in ne na zemljišču parc. št. 1727/1 k.o. …. Te pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski upravni organ, ki se v svoji obrazložitvi pavšalno sklicuje na priloženo dokumentacijo, pri čemer ne navede, iz katerih listin v tej dokumentaciji naj bi to izhajalo.

Tudi iz zapisnikov z dne 19. 7. 2011, 26. 8. 2011 in 20. 12. 2011, na katere se sklicuje gradbeni inšpektor, to ne izhaja, saj so bili ti izdelani v zvezi z gradnjo na zemljišču parc. št. 1825/1 k.o. …. Edini zapisnik, ki se nanaša na gradnjo na zemljišču parc. št. 1825/3 je z dne 17. 4. 2012, v njem pa se gradbeni inšpektor sklicuje na podatke v zemljiški knjigi in geodetskih evidencah. Po presoji sodišča pa navedeni podatki ne zadostujejo za zaključek, da je tožnik betonski del opornega zidu zgradil na tujem zemljišču, zlasti ker je v upravnem postopku zatrjeval, da meja med parcelama še ni urejena, in v zvezi s tem navedel tudi konkretne okoliščine (odprt postopek za ureditev meje).

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče pripominja, da je tožnik odločbo izpodbijal v vseh točkah izreka (torej tudi v 1. točki, s katero je bila odločba z dne 6. 12. 2011 odpravljena), sodišče pa je njegovemu predlogu ugodilo, ker v tožbi kot sporno mejo izpostavlja mejo med parcelami 1825/1 oz. 1825/3 in 1727/1, vse k.o. …. Ker se tudi toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na zapisnike, ki se nanašajo na zemljišče parc. št. 1825/1, v zadevi očitno ni dovolj razčiščeno, na katerem zemljišču naj bi bil sporni objekt zgrajen, zato bo moral upravni organ to najprej razčistiti in nato ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 6. 12. 2011. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).