Jedro

Dejstvo je, da so bili v relevantnem času CC, AA in BB še otroci in ne more biti sporno, da otrokom v starosti 6 let in manj ni mogoče priznati svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, kar pomeni, da se niso mogli s svojim ravnanjem pregrešiti zoper njihove državljanske dolžnosti, ker teh niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim FLRJ. V takih primerih pa je sodišče že zavzelo stališče, da vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobita pravni pomen posredno, preko ugotavljanja državljanstva za prednike. Za očeta pa je bilo, kot že navedeno, že ugotovljeno, da se ni štel za jugoslovanskega državljana. Res je Ustavno sodišče RS v zvezi z domnevo nelojalnosti zavzelo stališče, da mora stranka imeti možnost dokazovanja nasprotnega zakonski domnevi nelojalnosti, vendar po mnenju sodišča tega pri mladoletnih otrocih, ki nimajo svobodne volje in so v vsem odvisni od staršev, ni mogoče neposredno uporabljati. V takem primeru lahko otroci dokazujejo nasprotno (torej lojalnost) za svoje starše in s tem posredno za ugotavljanje svojega državljanstva tako, da izpodbijajo domnevo nelojalnosti za starše.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranke je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke ter AA in BB proti odločbi Upravne enote AF, št. 201-755/94-I 545 z dne 11. 5. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da CC (roj. ... 1939), AA (roj. ... 1940) in BB (roj. 6. 4. 1942) niso državljani RS in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS od 28. 8. 1945 niso šteli za jugoslovanske državljane. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila prvostopenjska odločba izdana v ponovljenem postopku, da je organ prve stopnje sledil napotilom in odpravil pomanjkljivosti ter po mnenju tožene stranke pravilno odločil. Tožena stranka meni, da je bilo pravilno ugotovljeno, da so CC, AA in BB nemške narodnosti. Pripadnost k določeni narodnosti je mogoče ugotavljati z upoštevanjem različnih okoliščin in kriterijev (poreklo, lastna izjava, dana v začetku okupacije, opcija za nemški Reich, članstvo v nemških organizacijah, podatki v arhivih). Prvostopenjski organ je svojo ugotovitev o nemški narodnosti navedenih oprl na njihovo poreklo ter sledil upravnosodni praksi, da mladoletne osebe v narodnosti pripadnosti sledijo svojim staršem. Iz upravnih spisov izhaja, da so že v predhodnem ugotovitvenem postopku oporekali ugotovitvi organa, kar ponavljajo tudi v pritožbi, vendar zgolj s pavšalno navedbo, da se narodnostna pripadnost ne more zaključevati na temelju narodnostne pripadnosti staršev. V postopku pa niso dokazali nasprotnega. Pritožniki menijo, da je sporna tudi druga okoliščina in sicer, da so na dan uveljavitve novele živeli v tujini. Ta okoliščina bi se po njihovem mnenju morala ugotavljati na dan uveljavitve ZDrž, to je na dan 28. 8. 1945, ko so dejansko še bili na ozemlju tedanje FLRJ. Po mnenju tožene stranke pa se okoliščina bivanja v tujini ugotavlja na dan uveljavitve novele, zato je sklep organa prve stopnje, da so takrat živeli v tujini, čemur niti ne oporekajo, pravilen. Pritožniki izpodbijajo tudi domnevo nelojalnosti in zatrjujejo, da mladoletnim osebam ni mogoče očitati nelojalnih ravnanj. Gre za splošno znano dejstvo, zato ga v postopku ni potrebno dokazovati. Državljanski status otrok, rojenih pred 28. 8. 1945, se tudi v postopkih ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopkih denacionalizacije presoja po določbi 35. člena ZDrž. Ta določba vzpostavlja pravno kontinuiteto s pravnim redom, veljavnim pred 28. 8. 1945. Takrat se je uporabljal Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je uzakonil načelo, da zakonski otrok, mlajši od 21 let, v pridobitvi ali izgubi državljanstva sledi očetu, če očeta ni več, pa materi. Po načelu, da sledijo svojim staršem otroci, ki še niso stari 18 let, se ravna tudi ureditev ZDrž. Pravilnik za izvajanje Zakona o državljanstvu z dne 6. 12. 1946 v 22. členu določa, da s poreklom dobijo otroci državljanstvo FLRJ z dnem rojstva. V 2. odstavku te določbe pa je določeno, da določbe 2., 3. in 4. točke 4. člena ZDrž veljajo za otroke, ki so bili rojeni pred 28. 8. 1945. Njihovo državljanstvo se presoja po predpisih 35. člena zakona. Kljub temu pa velja določba 1. točke 4. člena, ki določa, da dobijo državljanstvo po rodu otroci, če sta oče in mati državljana FLRJ. Pri ugotavljanju državljanstva otrok je potrebno upoštevati najprej, ali sta oče in mati državljana FLRJ glede na določilo 1. točke 4. člena ZDrž, ob ugotovljenem obstoju tega pogoja pa se presoja pogoje še po 35. členu zakona. Določbe 2. odstavka 35. člena v primerih, ko gre za osebe, ki se bile v relevantnem obdobju otroci, brez svobodne volje v smislu (ne) lojalnih ravnanj, ni mogoče neposredno uporabiti, pač pa je pri otrocih, kot v konkretnem primeru, potrebno pri razlagi te določbe dati vsebino temu določilu preko ugotavljanja državljanstva za njihove prednike. Po mnenju tožene stranke je pravilno stališče organa prve stopnje, ki je v postopku upošteval pravno relevantne okoliščine državljanstva očeta pritožnikov (odločba Upravne enote B, št. 208-96/93-221-6 F) ter določbo 2. odstavka 35. člena uporabil posredno na podlagi pravilnega sklepanja, da se državljanstvo pritožnikov presoja po državljanstvu prednikov. Nelojalnost v kontekstu te določbe je posledica ravnanj proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in pomeni pregrešitev zoper državljanske dolžnosti. Mladoletni otroci pa takih dolžnosti niso imeli in se zoper njih niso mogli pregrešiti. Za lojalnost je potrebna določena mera svobodne volje in izbire, česar pa mladoletni otroci nimajo. Zato te določbe ni mogoče neposredno uporabiti za otroke, kar pa ne pomeni, da učinki te določbe posredno ne zadevajo tudi otrok. Zato je potrebno njihov državljanski status presojati preko ugotavljanja državljanstva za njihove prednike. Lojalnost oziroma nelojalnost prednika v smislu te določbe vpliva na ugotovitev državljanstva potomca, saj mladoletna oseba v državljanstvu sledi predniku, za državljanstvo prednika pa je relevanten tudi pogoj njegove (ne) lojalnosti. Iz upravnih spisov izhaja, da so stranke imele možnost v postopku izpodbijati zakonsko domnevo nelojalnosti za očeta. Dokazov niso predložile, zato je pravilno stališče organa prve stopnje, da je pri svoji odločitvi o državljanstvu pritožnikov upošteval odločbo Upravne enote B kot podlago za svojo odločitev. Sklicevanje pritožnikov, da mladoletnim osebam ni mogoče očitati nelojalnega ravnanja, na ugotovitev državljanstva nima neposrednega vpliva, saj so kot mladoletni v državljanstvu sledili očetu. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede nepravilne uporabe materialnega prava oziroma nedopustne retroaktivnosti pa tožena stranka navaja, da so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene ter se pri tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-23/97. Tožeča stranka v tožbi ugovarja napačno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede uporabe materialnega prava se sklicuje na Zakon o državljanstvu DFJ z dne 28. 8. 1945, ki je bil prvi materialni predpis, ki je v takratni povojni Jugoslaviji urejal vprašanje državljanstva. Ta je med drugim določal, da se na dan, ko zakon stopi v veljavo, smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Za jugoslovanske državljane po veljavnih predpisih pa je veljal Zakon o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije. Dne 5. 7. 1946 je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ in dne 4. 12. 1948 novela zakona, ki je prinesla spremembo 35. člena. Tožena stranka naj bi napačno uporabila materialno pravo, ko je kot pravno podlago svoje odločitve uporabila navedeno novelo, ki je pričela veljati 4. 12. 1948, kot to jasno izhaja iz 3. člena. Uporabila jo je retroaktivno ter navajala, da naj bi novela po svoji vsebini imela retroaktivni učinek, kar pa ni res. Ustava FLRJ iz leta 1946 retroaktivnosti uporabe zakona sicer ni prepovedovala, je pa zakonodajalcu naložila, da mora v zakonu njegovo retroaktivno uporabo izrecno določiti. Zakonodajalec tega v noveli ni storil. Tožeča stranka se tudi ne strinja s tolmačenjem novele, kot jo razlagata tožena stranka in Ustavno sodišče RS, ki se pri tem sklicuje na povojne razmere. Tožeča stranka ugovarja tudi izpolnjevanju pogojev iz 35. člena ter navaja, da se narodnostna pripadnost posameznika ugotavlja na temelju številnih kriterijev, od katerih so najpomembnejši poreklo, pogovorni jezik in osebna opredelitev. Na nemško narodnost CC, AA in BB tožena stranka zaključuje na podlagi domnevnega članstva v organizaciji Kulturbund njihovega očeta, ki naj bi izhajalo iz arhivskega gradiva. Dejansko pa gre za sezname, katerih prepise hranijo tri različne institucije, poleg tega pa iz uvodne beležke izhaja, da je domnevna evidenčna popolnost podatkov 80 do 85 %. Tožena stranka je torej nepopolno ugotovila dejansko stanje ter kršila načelo materialne resnice iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Po mnenju tožeče stranke je zmoten tudi zaključek tožene stranke glede podanosti drugega kumulativnega pogoja, to je življenja v tujini. Do takega zaključka je prišla, ker CC, AA in BB niso vpisani v evidencah, ki jih je upravni organ vodil po drugi svetovni vojni in ne v državljanski knjigi. Kakšne evidence je tožena stranka vodila po drugi svetovni vojni, ni poznano in zato tega ni mogoče preveriti. Dejstvo pa je, da niso vpisani v državljansko knjigo, saj so se le te pričele voditi koncem leta 1948 in prav iz tega razloga je potreben ta postopek. Tako je po mnenju tožeče stranke tudi obstoj drugega pogoja ugotovljen nepopolno. Glede tretjega pogoja pa tožena stranka navaja, da mladoletni otroci sledijo očetu. Pri tem gre za domnevo nelojalnosti, domneva pa je sklepanje ali misel, da je nekaj resnično, čeprav to ni dokazano. Dejstvo je, da CC, AA in BB niso bili nemške narodnosti temveč slovenske in tožena stranka je v posledici napačne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabila materialno pravo. V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje še na Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki med drugim določa, da ima vsakdo pravico do državljanstva in da se nikomur ne sme samovoljno vzeti državljanstva ali zakonite pravice do državljanstva. Stališče, ki ga zastopa tožena stranka, da se prenaša nelojalnost tudi na otroke, če so bili starši nelojalni, po mnenju tožeče stranke pomeni domnevo, da je nelojalnost dedna in da so otroci zločincev zločinci, ne da bi karkoli storili. Noben otrok si ne more izbrati staršev, zato mu tudi ni mogoče naprtiti zločinov, ki jih ni storil, čeprav v tem primeru ni dokazano niti staršem. Po mnenju tožeče stranke so zato navedeni ex lege pridobili državljanstvo DFJ. Ker so na dan 6. 4. 1941 imeli domovinsko pristojnost v občini na območju Slovenije, pa so z dnem 28. 8. 1945 pridobili tudi državljanstvo LRS. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke spremeni tako, da ugotovi, da so se CC, AA in BB po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS od 28. 8. 1945 dalje šteli za jugoslovanske državljane in državljane LRS, podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS) kot zastopnik javnega interesa z izjavo, št. U-A18-4962/2005-3-F z dne 1. 12. 2005, prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v tem upravnem sporu za ugotavljanje državljanstva CC (rojenega ... 1939 v C na Pohorju, B), AA (rojenega ... 1940 v Zagrebu) in BB (rojenega ... 1942 v Mariboru) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. V zadevi je bilo že odločeno z odločbo Upravne enote A z dne 7. 6. 1995, katero pa je tožena stranka v pritožbenem postopku z odločbo z dne 22. 6. 2001 odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek iz razlogov, ker bi morali biti kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji 2. odstavka 35. člena, predvsem pa ker pritožniki niso imeli možnosti dokazovanja, da nelojalnost v njihovem primeru ne obstoji.

Kot je razvidno iz tožbenih navedb tožeča stranka najprej ugovarja napačno uporabo materialnega prava. Po mnenju sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Po drugi svetovni vojni je bilo vprašanje državljanstva najprej urejeno z Zakonom o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), kot sicer pravilno navaja tožeča stranka. Ta zakon je začel veljati dne 28. 8. 1945, to je z dnem objave v uradnem listu. V 35. členu je določal, da se z dnem uveljavitve tega zakona smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. V 36. členu pa je bilo med drugim določeno, da pridobijo jugoslovansko državljanstvo vsi tisti, ki imajo domovinsko pravico oziroma pristojnost v občinah na območjih, ki pridejo v sestav DFJ ter oni, ki pripadajo po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije ter prebivajo na tem območju, če se ne izselijo ali če na podlagi posebnih predpisov ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Z Zakonom o potrditvi in spremembah zakona o državljanstvu DFJ je bilo spremenjeno tudi ime zakona v Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 54/46 z dne 5. 7. 1946, v nadaljevanju ZDrž, velja od dneva objave - 42. člen). V ZDrž je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Tega dne (28. 8. 1945) je namreč začel veljati Zakon o državljanstvu DFJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4. 12. 1948, ki velja od dneva objave v Uradnem listu – 3. člen) pa je uveljavil nov 2. odstavek 35. člena, ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. S takšno ureditvijo so povojne jugoslovanske oblasti odrekle osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu, pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Novela zakona je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek, to je bila odločitev suverene države in odraz tedanje mednarodne situacije. Taka ureditev ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je po vsem navedenem tudi po mnenju Ustavnega sodišča RS uporaba teh določb z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna (odločba US št. U-I-23/93). Tožeča stranka sicer ugovarja tudi pravilnosti stališča Ustavnega sodišča RS, vendar glede tega sodišče pojasnjuje, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču). Glede na obrazloženo je upravni organ uporabil pravilno materialno pravo za svojo odločitev.

Tožeča stranka ugovarja tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev po 2. odstavku 35. člena ZDrž. V zvezi s temi ugovori sodišče najprej pojasnjuje, da tožena stranka obstoja navedenih pogojev (nemške narodnosti, življenja v tujini in nelojalnosti) neposredno za tožečo stranko in AA ter BB ni ugotavljala. Iz prvostopenjske in izpodbijane odločbe je razvidno, da sta se oba organa pri ugotavljanju narodnosti oprla na očeta DD (rojenega ... 1900). Ta je bila, tako kot državljanstvo, ugotovljena z dokončno odločbo Upravne enote B, s katero je bilo odločeno, da se DD ni štel za jugoslovanskega državljana. Iz predloženih upravnih spisov pa je razvidno, da je bil oče član Kulturbunda (seznam članov Švabsko nemške kulturne zveze je originalni dokument – primarno arhivsko gradivo, ki je nastalo pri poslovanju zveze) in član Štajerske domovinske zveze v Okrožju A (matična knjiga članov je prav tako originalni dokument).

Glede državljanstva otrok je ZDrž določal v 4. členu, da pridobijo otroci zvezno državljanstvo po rodu. Pred tem je Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Službene novine št. 254/1928) določal, da se pridobi državljanstvo s poreklom oziroma v 42. paragrafu med drugim, da zakonski otrok, mlajši od 21 let, sledi v pridobitvi in izgubi državljanstva očetu.

Glede ugotovitve, da so v relevantnem času živeli v tujini in torej izpolnjevanja pogoja življenja v tujini sodišče meni, da je ta okoliščina jasno izkazana, kar sta pravilno ugotovila že oba upravna organa. Med upravnimi spisi je potrdilo, iz katerega je razvidno, da so se oče DD in otroci CC, AA in BB prijavili dne 15. 9. 1946 na naslovu ... v Avstriji. Na podlagi tega potrdila je ugotovljeno življenje v tujini in s tem izpolnjevanje pogoja življenja v tujini po 2. odstavku 35. člena ZDrž, saj se to ugotavlja za obdobje do 4. 12. 1948, torej v času do uveljavitve novele oziroma najkasneje na ta dan.

Dejstvo je, da so bili v relevantnem času CC, AA in BB še otroci in ne more biti sporno, da otrokom v starosti 6 let in manj ni mogoče priznati svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, kar pomeni, da se niso mogli s svojim ravnanjem pregrešiti zoper njihove državljanske dolžnosti, ker teh niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim FLRJ. V takih primerih pa je sodišče že zavzelo stališče, da vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobita pravni pomen posredno, preko ugotavljanja državljanstva za prednike. Za očeta pa je bilo, kot že navedeno, že ugotovljeno, da se ni štel za jugoslovanskega državljana. Res je Ustavno sodišče RS v zvezi z domnevo nelojalnosti zavzelo stališče, da mora stranka imeti možnost dokazovanja nasprotnega zakonski domnevi nelojalnosti, vendar po mnenju sodišča tega pri mladoletnih otrocih, ki nimajo svobodne volje in so v vsem odvisni od staršev, ni mogoče neposredno uporabljati. V takem primeru lahko otroci dokazujejo nasprotno (torej lojalnost) za svoje starše in s tem posredno za ugotavljanje svojega državljanstva tako, da izpodbijajo domnevo nelojalnosti za starše. Glede tega pa tožeča stranka po mnenju sodišča ni bila uspešna, saj ne na ustni obravnavi ne kasneje ni predložila dokazov ali navedb, s katerimi bi uspela izpodbiti zakonsko domnevo nelojalnosti. Neposredno dokazovanje oziroma izpodbijanje domneve nelojalnosti za otroke pa je po mnenju sodišča možno le v primeru, ko so sicer še mladoletni otroci, vendar že toliko stari, da lahko izražajo svobodno voljo in uveljavijo svobodno izbiro.

V zvezi s tožbenimi ugovori glede ugotavljanja lojalnosti oziroma izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti sodišče še pojasnjuje, da navedenega vsekakor ni mogoče razlagati, da otroci zločincev odgovarjajo za zločine svojih staršev, kot to navaja v tožbi tožeča stranka. Na podlagi zgoraj navedene zakonske podlage zakonski otroci sledijo usodi državljanstva svojih staršev, pri čemer pa je bilo za očeta ob upoštevanju določb 2. odstavka 35. člena ZDrž ugotovljeno, da se ni štel za jugoslovanska državljana.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo s sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.