Jedro

Tožnik je sicer v 8-dnevnem roku poravnal polovične zneske glob, vendar je s podano zahtevo za sodno varstvo boniteto plačila polovičnih zneskov glob v skladu s 56.a členom ZP-1 v povezavi z njegovim 60. členom izgubil. Zato je predlagatelj izvršbe davčnemu organu utemeljeno v izterjavo posredoval še preostale polovične zneske glob.

Niti po določbah ZDavP-2 niti po določbah ZUP davčni organ ni pristojen za to, da bi preverjal pravilnost in zakonitost v postopku o prekršku izdanih izvršilnih naslovov in posledično, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti na njih pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Kočevje odločil, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačane globe za prekršek na podlagi predlagatelja izvršbe Ministrstva za notranje zadeve – Policije, na podlagi štirih plačilnih nalogov. Skupni dolg skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 1.340,06 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem največ do višine 2/3 dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, ki jih prejema pri svojem delodajalcu. Pri tem se davčni organ sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter 202. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Omenja še 143., 146., 156. in 152. člen ZDavP-2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-30-360/2011 z dne 13. 1. 2012 pritožbi tožnika zoper izpodbijani prvostopni sklep delno ugodilo tako, da je izrek sklepa spremenilo v izvršljivosti izvršilnih naslovov tako, da se izrek sklepa pravilno glasi: „Plačilni nalog št. 87480913, plačilni nalog št. 87480921, plačilni nalog št. 93677952 in plačilni nalog št. 93682069, vsi z dne 25. 10. 2009 in izvršljivi 11. 11. 2009.“. V preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da je Policijska postaja Kočevje zaradi prekrškov izdala pritožniku plačilne naloge, vse z dne 15. 10. 2009, ki so postali izvršljivi dne 11. 11. 2009. Z njimi je pritožniku naložila plačilo glob z možnostjo plačila polovičnih zneskov glob, kolikor jih pritožnik plača v zakonskem roku, kar je pritožnik tudi storil. Ne glede na to pa je zoper nje podal tudi zahtevo za sodno varstvo, ki jo je predlagatelju izvršbe poslal s priporočenim pismom dne 2. 11. 2009. Predlagatelj izvršbe je ugotovil, da zahteva ne vsebuje vseh sestavin, ki jih predvideva ZP-1. Zato je v skladu z določili Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pisno pozval pritožnika na dopolnitev zahteve za sodno varstvo. Pri tem ga je tudi opozoril na možnost zavrženja zahteve. Dne 28. 11. 2009 so bili dejansko izdani sklepi o zavrženju zahteve za sodno varstvo. Predlagatelj izvršbe je v dopisu tudi ugotovil, da je pritožnik sicer v 8- dnevnem roku poravnal polovične zneske glob, vendar pa je s podano zahtevo za sodno varstvo izgubil boniteto plačila polovičnih zneskov glob, v skladu s 56.a členom ZP-1 v povezavi z njegovim 60. členom. Zato je predlagatelj izvršbe prvostopnemu davčnemu organu posredoval v izterjavo še preostale polovične zneske glob. Na tej podlagi je prvostopni organ izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, plačilni nalogi v zvezi s plačilom glob zaradi prekrška, pa so bili izdani na podlagi 57. člena ZP-1. Pri tem pritožbeni organ ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V navedbi izvršilnih naslovov pa je davčni organ nepravilno navedel datum izvršljivosti plačilnih nalogov. Ker so vsi navedeni izvršilni naslovi opremljeni s potrdilom o izvršljivosti, je pritožbeni organ samo v tem delu spremenil izrek izpodbijanega sklepa. To pa v ničemer ne spremeni pritožnikove obveznosti glede plačila dolga. Predlagatelj izvršbe je vse plačilne naloge opremil s potrdilom o izvršljivosti, kot to določa 146. člen ZDavP-2. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP. Ta okoliščina se v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje tako za dokazano. Davčni organ niti po določbah ZDavP-2, niti po določbah ZUP ni pristojen za to, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdanih izvršilnih naslovov v postopku o prekršku in posledično, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti na njih pravilna. Slednje je v pristojnosti predlagatelja izvršbe. Pritožnik lahko svoje pritožbene navedbe glede neutemeljenosti izvršbe uveljavlja samo pred predlagateljem izvršbe, nikakor pa jih je more uveljavljati v postopku davčne izvršbe. Predlagatelj izvršbe tudi ni podal umika zahteve za davčno izvršbo, da bi lahko prvostopni organ v skladu s 155. členom ZDavP-2 ustavil postopek davčne izvršbe. O odlogu davčne izvršbe odloča prvostopni davčni organ samo po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, če oceni, da so za to podani pogoji.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi nezakonit. Davčnega dolga iz naslova neplačanih glob po omenjenih plačilnih nalogih tožnik nima oziroma ga ob začetku davčne izvršbe tudi ni imel. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Tožnik je plačal pravočasno polovično globo po omenjenih plačilnih nalogih in ni dopolnil svoje vloge, za katero je prekrškovni organ predvideval, da gre za zahtevo za sodno varstvo. Plačati polovično globo in potem vložiti zahtevo za sodno varstvo je po oceni tožnika nesmiselno. Pomanjkljive vloge kot zahteve za sodno varstvo zagotovo ni mogoče šteti. Tožnik je imel z navedeno vlogo v mislih nadzorstveno pritožbo zoper delo policije ob obravnavanju konkretnih prekrškov. Upravni organ jo je zavrgel, zaradi česar se šteje, da ni bila nikoli vložena. Davčna izvršba je neutemeljena in nedovoljena. Materialni in procesni predpisi so bili glede na navedeno v izpodbijanem sklepu uporabljeni napačno, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno zmotno. Tožnik ni dolžan plačati ničesar več. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj z 20 % DDV.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja zavrača tudi sodišče, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ob tem sodišče še pripominja, da so ugovori, ki jih uveljavlja tožnik v tej tožbi, takšni, da se dejansko nanašajo na izvršljivost omenjenih plačilnih nalogov v višini, ki presega polovično globo. Kot taki so, glede na zgoraj navedeno, za ta postopek nerelevantni. Ne glede na to pa sodišče pripominja, da tudi po njegovem iz tretjega odstavka 57. člena ZP-1 izhaja, da lahko kršitelj v 8 dneh od prejema plačilnega naloga vloži zahtevo za sodno varstvo. Pogoj je torej pravočasnost zahteve, ne pa tudi njena popolnost. Trditev, da je tožnik v predhodnem postopku dejansko vložil nadzorstveno pritožbo, ne pa zahteve za sodno varstvo, pa je tožbena novota iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.